Jedro

V dosedanjem postopku ugotovljena okoliščina, da je tožnik preko dnevnic prejel izplačane neto zneske nadurnega dela, predpostavlja, da v delovnem sporu lahko uspešno zahteva plačilo preostale, neizplačane razlike plače glede nadurnega dela v višini, ki zajema del plače za davke in prispevke.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku obračunati mesečne zneske, razvidne iz izreka sodbe, od teh obračunati in plačati akontacijo dohodnine in prispevke za obvezna zavarovanja, ter mu plačati pripadajoče neto zneske z obrestmi. Tožniku je naložilo, da ji povrne odmerjene stroške postopka.

2. Tožnik se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper sodbo. Očita, da je sodišče napačno presojalo izpovedi prič o urni postavki v višini 6,00 EUR. Trditve o takšni urni postavki ni podala nobena od strank, zato je sodišče z razlogi o tem prekoračilo trditveno podlago in storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka ni zatrjevala, kaj naj bi predstavljala njena plačila tožniku. Izvedenka je zgolj dopustila možnost, da mu je toženka iz naslova dnevnic in potnih stroškov izplačala znatno višji znesek od pripadajočega. To ni zadostni dokazni standard. Sodišče je napačno odločilo, da toženki ni treba plačati davkov in prispevkov, ki bi jih v zvezi s plačilom nadurnega dela morala, če bi upoštevala davčno zakonodajo. Tožniku tega ni treba sanirati v drugih postopkih. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnik (varnostnik prevoznik) vtožuje plačilo nadur za obdobje od februarja 2015 do aprila 2017. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo naslednja dejstva: tožnikova evidenca opravljenih ur dela odraža dejansko stanje; tožnik ni dokazal dogovora o višji urni postavki, kot izhaja iz pogodbeno dogovorjene plače; glede na ugotovitve izvedenke je bil iz naslova nadurnega dela prikrajšan za 9.271,79 EUR bruto oziroma 6.199,19 EUR neto, prikrajšan je bil tudi iz naslova stroškov prehrane in prevoza na delo, iz naslova dnevnic pa je prejel znatno višji znesek od pripadajočega; v celoti gledano je prejel višje prejemke za delo (vključno za nadurno delo), kot bi mu pripadali. Glede na navedeno je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo preko izplačanih dnevnic tožniku izplačano tudi nadurno delo. Obrazložilo je, da glede tako plačanega nadurnega dela toženka sicer ni plačala davkov in prispevkov, ki bi jih v skladu z davčno zakonodajo morala. Sprejelo je stališče, da gre pri tem za razmerje med delodajalcem in državo, o čemer sodišče ne more odločiti, temveč bo morala to sanirati toženka. Pritožba takemu stališču utemeljeno nasprotuje.

8. Podobna situacija, kot jo je v dosedanjem sojenju ugotovilo sodišče prve stopnje v tem sporu, je bila obravnavana v zadevi VIII Ips 47/2020: kilometrina (neto prejemek), ki jo je delodajalec izplačal delavcu in od katere se ne plača dohodnina ter prispevki za socialno varnost, je dejansko predstavljala izplačilo plače (in ne kilometrine). Vrhovno sodišče RS je ugotovilo, da je delodajalec na tak način prikrajšal delavca. Obrazložilo je, da plača predstavlja bruto znesek prejemka in je sestavljena iz dela, ki se izplača delavcu, in dela, ki ga delodajalec obračuna in plača pristojnim organom iz naslova davkov in prispevkov. V našem sistemu delavec od pripadajoče plače ne more sam plačevati prispevkov (če jih delodajalec ne plača). Ker je delavec plačilo vseeno prejel, sicer v obliki napačno obračunane kilometrine, lahko v delovnem sporu upravičeno zahteva plačilo razlike med že obračunano plačo in v celoti pripadajočo plačo. Sodni izrek (oziroma tožbeni zahtevek) se v tem primeru ne glasi na obračun od bruto razlik v plači in plačilo davkov in prispevkov, temveč se pravilno glasi na izplačilo neizplačane razlike plače (v višini, ki zajema del plače za davke in prispevke).1 Delodajalec takšno sodbo pravilno izvrši tako, da denarno obveznost (ki ustreza višini davkov in prispevkov) v imenu in za račun delavca nakaže neposredno pristojnim organom.

9. Citirana stališča v zadevi VIII Ips 47/2020 so uporabljiva tudi za ta spor. V dosedanjem postopku ugotovljena okoliščina, da je tožnik preko dnevnic (izplačil na TRR) prejel izplačane neto zneske nadurnega dela, predpostavlja, da v delovnem sporu lahko uspešno zahteva plačilo preostale, neizplačane razlike plače glede nadurnega dela v višini, ki zajema del plače za davke in prispevke. Ker se s to razliko v plači sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ni ukvarjalo, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi, izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje (prvi odstavek 355. člena ZPP).

10. Za potrebe ponovnega odločanja se pritožbeno sodišče v nadaljevanju opredeljuje tudi do preostalih navedb pritožbe.

11. V zvezi z razlogi izpodbijane sodbe, v katerih je sodišče prve stopnje obrazložilo, da ne sprejema stališča tožnika, da je urna postavka znašala 6,00 EUR, oziroma da mu ni uspelo dokazati drugačne višine urne postavke od pogodbeno dogovorjene, pritožba uveljavljala prekoračitev trditvene podlage obeh strank in kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožbeni navedbi, da niti tožnik niti toženka v okviru trditvenega bremena nista zatrjevala, da bi stranki dogovorili urno postavko v višini 6,00 EUR. Ne glede na to pa je ključno, da je izvedenka (in s sklicevanjem na njo tudi sodišče) pravilno izhajala iz urne postavke, izračunane iz pogodbeno dogovorjene osnovne plače, ki jo je delodajalec upošteval na plačilnih listah in ki jo je v tožbenem zahtevku upošteval tudi tožnik, toženka pa ji ni oporekala.

12. V primeru, da bo v ponovljenem sojenju sprejet enak dokazni zaključek, t. j. da so bili tožniku neto zneski nadur plačani, ne pa tudi davki in prispevki, ter mu bo posledično prisojena razlika v bruto plači (v višini davkov in prispevkov), pritožbeno sodišče opozarja na to, da je sodišče prve stopnje dolžno zadostiti standardu obrazloženosti sodbe. Takšna odločitev sodišča bo namreč pogojena s poprejšnjo ugotovitvijo o številu nadur, ki jih je tožnik opravil, in v okviru te dokazne ocene se je treba ustrezno opredeliti do toženkinih ugovorov. Toženka je namreč v prvem sojenju oporekala tožnikovi evidenci opravljenih ur z obsežnimi in konkretiziranimi navedbami in dokazili (l. št. 16, 18, 45, 74, 78 idr.), do katerih se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo (na kar toženka opozarja v obsežnih navedbah odgovora na pritožbo). Na ustrezen standard obrazloženosti pritožbeno sodišče opozarja tudi v zvezi z dokazno presojo izvedenskega mnenja. Če bodo odločilna dejstva v ponovljenem sojenju temeljila tudi na izvedenskem mnenju, se je sodišče prve stopnje dolžno ustrezno opredeliti do pripomb strank, ki sta jih podali v zvezi s tem mnenjem, česar v izpodbijani sodbi ni storilo.

13. Pritožnik vztraja, da je dokazal, da (niti neto) plačila nadur ni prejel; navaja, da toženka ni zatrjevala, kaj naj bi predstavljala njena plačila, zgolj verjetnost izvedenkine ugotovitve, da je prejel plačane nadure, oziroma dopuščena možnost izvedenke, da mu je toženka iz naslova dnevnic in potnih stroškov izplačala znatno višji znesek od pripadajočega, pa ne predstavlja zadostnega dokaznega standarda. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženka med drugim trdila (l. št. 45, 46 idr.), da je tožnik za svoje delo prejel celotno plačilo oziroma še celo več, kot mu je pripadalo; izplačala mu je tudi vse morebitne nadure (preko potnih nalogov, z nakazili, ki jih je konkretizirala na strani 4 in 5 odgovora na tožbo, ter pod postavko prevoza na delo in z dela, ki ga dejansko ni opravil) ... Izvedenka je pri izračunu morebitnega preplačila izhajala tudi iz teh trditev. Stvar dokazne ocene sodišča pa je, da glede na celotno zbrano dokazno gradivo (vključno z izpovedjo tožnika, na kar opozarja toženka v odgovoru na pritožbo) zaključi, ali so bile tožniku nadure (neto zneski) plačane, ali ne.

14. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da glede na okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka. Za sprejem pravilne odločitve je namreč sodišče prve stopnje dolžno raziskati obsežnejše sklope dejstev, tudi takšne, ki jih doslej še ni ugotavljalo oziroma dokazno ocenilo, in na katere je pritožbeno sodišče opozorilo predhodno. V ta namen mora ustrezno dopolniti dokazni postopek. Namen instančnega postopka ni prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve. Z razveljavitvijo izpodbijane sodbe ter vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje tudi ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku. Za primer (delne) ugoditve tožbenemu zahtevku tožnika pritožbeno sodišče opozarja tudi na to, da je toženka uveljavljala pobotni ugovor (str. 46), o katerem je treba odločiti.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Glede predmeta tožbenega zahtevka gl. zlasti 12., 22., 23., 26. in 27. točka obrazložitve in opomba št. 16 citirane sodbe Vrhovnega sodišča RS.