13. 5. 2010

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus ustavne pritožbe in pobude Alexandra von Thurn Taxisa, Ljubljana, na seji 13. maja 2010

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 76. člena Energetskega zakona (Uradni list RS, št. 27/07 – uradno prečiščeno besedilo) in devete alineje prvega odstavka 2. člena, drugega odstavka 35. člena ter petega in šestega odstavka 48. člena Splošnih pogojev za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (Uradni list RS, št. 126/07) se zavrže.

2.Ustavna pritožba zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 89/2010 z dne 15. 2. 2010 v zvezi s sklepom Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Ps 3148/2009 z dne 1. 2. 2010 se zavrže.

3.Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 108/2010 z dne 10. 2. 2010 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. II P 2548/2009 z dne 4. 11. 2009 se ne sprejme.

4.Pobudnik oziroma pritožnik sam nosi svoje stroške postopka.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Socialno sodišče je zavrnilo pritožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi Republiki Sloveniji naložilo začasno izplačilo izredne denarne socialne pomoči za obdobje šestih mesecev v letu 2009. To odločitev je z izpodbijanim sklepom potrdilo Višje delovno in socialno sodišče. Nosilno stališče izpodbijanega sklepa je, da pritožniku, ki je za isto obdobje že prejemal redno denarno socialno pomoč, ni uspelo utemeljiti obstoja pogojev za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve po 270. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07 in 28/09 – v nadaljevanju ZIZ). Sodišče je zavzelo stališče, da pritožnik ni predložil dokazov, da si s sredstvi redne denarne socialne pomoči ne more zagotoviti potrebnega minimuma življenjskih potrebščin ter energije za ogrevanje oziroma preživetje. Pritožniku naj tudi ne bi uspelo dokazati, da bo uveljavitev njegove terjatve onemogočena ali precej otežena. Prav tako pa naj zaradi strogega načela zakonitosti porabe javnih sredstev ne bi bil mogoč sklep, da izplačilo izredne denarne socialne pomoči, za katero se v sodnem postopku ugotovi, da pritožniku ne pripada, za Republiko Slovenijo pomeni le neznatno škodo.

2.Pritožnik je zahteval izdajo začasne odredbe tudi v postopku pred sodiščem splošne pristojnosti. Zahteval je, da sodišče podjetju Elektro Ljubljana, d. d., Ljubljana naloži, da pritožniku omogoči uporabo električnega priključka in mu zagotovi nemoteno oskrbo z električno energijo. Sodišče prve stopnje je predlog pritožnika zavrnilo, to odločitev pa je z izpodbijanim sklepom potrdilo Višje sodišče v Ljubljani. Ocenilo je, da v zadevi niso izpolnjeni pogoji iz 272. člena ZIZ že zato, ker pritožnik ni izkazal za verjetno, da ima zoper prvotoženo stranko odškodninsko terjatev oziroma da mu bo ta nastala. Pojasnilo je, da je prvotožena stranka pritožniku ustavila dobavo električne energije zaradi nepravočasnega plačila, ta pa ji ni na račun nastalega dolga plačal še ničesar. Višje sodišče meni tudi, da pritožnik ni podal konkretnih navedb in dokazov, da je zaradi ustavitve dobave elektrike ogroženo njegovo življenje in zdravje.

3.Pritožnik navaja, da sta drugostopenjski sodišči z izdajo izpodbijanih sklepov prekršili 2. člen, drugi odstavek 14. člena, 21., 22., 23., 33., 34., 35. in 72. člen Ustave ter 6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). V zvezi z izpodbijanim sklepom Višjega sodišča v Ljubljani navaja, da je obrazložitev sodišča v nasprotju s spisom zadeve. Stališča sodišča naj bi bila absolutno arbitrarna, protiustavna pa tudi zato, ker iz njih izhaja, da morajo prejemniki denarne socialne pomoči umreti, ker nimajo pravice do dobave električne energije oziroma do nujne ali zasilne oskrbe. Pritožnik opozarja, da lahko lastnik hiše, ki se želi rešiti najemnika, preneha s plačevanjem elektrike, vse posledice odklopa pa bo trpel najemnik. Zdravje in življenje naj bi bila pri odklopu elektrike ogrožena. Pritožnik dodaja še, da se sodišče ni opredelilo do njegovih pritožbenih navedb glede vloge za zasilno oskrbo. Glede izpodbijanega sklepa Višjega delovnega in socialnega sodišča pritožnik navaja, da je arbitrarno stališče sodišča, da pri njem ne gre za nenadno ogroženost. To sodišče naj bi tudi "protispisno ugotavljalo dejstva". Poleg tega naj se ne bi opredelilo do odločb Centrov za socialno delo, ki naj bi v podobnih primerih dodeljevali izredno pomoč za plačilo elektrike ali nakup štedilnika.

4.Pritožnik (pobudnik) je hkrati z ustavno pritožbo vložil pobudo, v kateri izpodbija več določb iz Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ) in iz Splošnih pogojev za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (v nadaljevanju Splošni pogoji). Svoj pravni interes pobudnik utemeljuje s stališčem, da bi zakonodaja, ki bi bolj ščitila prejemnike denarne socialne pomoči, pobudnika postavila v boljši pravni položaj, kjer bi bila zaščitena njegova pravica do življenja in dostojanstva ter duševne celovitosti. Oba izpodbijana akta naj bi bila v neskladju z 2. členom, drugim odstavkom 14. člena, z 21., 23., 33., 34., 35. in 72. členom Ustave. Drugi odstavek 76. člena EZ in deveta alineja prvega odstavka 2. člena Splošnih pogojev naj prejemnikom denarne socialne pomoči ne bi omogočala, da dobijo nujno oskrbo z električno energijo. Peti odstavek 48. člena Splošnih pogojev po mnenju pobudnika protiustavno zahteva soglasje imetnika soglasja za priključitev za odobritev zasilne oskrbe. To naj bi omogočalo zlorabe, zlasti ko želi lastnik hiše doseči izselitev najemnika. Šesti odstavek 48. člena Splošnih pogojev naj ne bi upošteval, da ni vedno mogoče preprečiti odklopa elektrike zaradi neplačila računov. Pobudnik meni, da izpodbijana ureditev osebo, kateri je bila elektrika odklopljena, izpostavlja smrti. Drugi odstavek 35. člena Splošnih pogojev naj bi "predstavljal pravno praznino" in naj bi bil zgolj teoretičen, nedosegljiv in neučinkovit. Tudi to določbo naj bi posamezniki imeli možnost zlorabljati. Pobudnik navaja, da ni v skladu z Ustavo, da se prejemniku denarne socialne pomoči, ki ni dolžnik, prepreči prejem elektrike ali zasilna oskrba proti plačilu. Izpodbijana določba naj bi bila tudi splošna in nenatančna.

B. – I.

Presoja drugega odstavka 76. člena EZ in devete alineje prvega odstavka 2. člena, drugega odstavka 35. člena ter petega in šestega odstavka 48. člena Splošnih pogojev

5.Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj. Ugoditev pobudnikovemu predlogu mora torej privesti do izboljšanja njegovega pravnega položaja. Ključnega pomena za presojo izpolnjenosti procesne predpostavke pravnega interesa je zato vprašanje, ali izpodbijana določba sploh ureja pravno in dejansko situacijo pobudnika v času odločanja o pobudi oziroma ali se lahko glede nje uporabi.

6.Drugi odstavek 76. člena EZ ureja t. i. nujno oskrbo uporabnika omrežja, kateremu sistemski operater distribucijskega omrežja (v nadaljevanju SODO) ne sme (oziroma ne v celoti) ustaviti dobave energije, čeprav so za ustavitev dobave izpolnjeni zakonski pogoji. Določba velja med drugim tudi za distribucijo električne energije. Deveta alineja prvega odstavka 2. člena Splošnih pogojev vsebuje opredelitev pojma nujne oskrbe, ki se nanaša prav na institut iz drugega odstavka 76. člena, kakor se uporablja na področju dobave in odjema električne energije. Pobudnik utemeljuje pravni interes za vložitev pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti navedenih določb z ustavno pritožbo, vloženo zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani, ki se je v obrazložitvi (napačno) oprlo tudi na razlago drugega odstavka 76. člena EZ. Vendar je za oceno obstoja pravnega interesa pobudnika odločilno to, da ta zakonska določba ureja le obrambo pred neupravičenim prenehanjem dobave energije, ne ureja pa možnosti vzpostavitve že prekinjene dobave ali prve vzpostavitve dobave energije na določeni lokaciji iz socialnih razlogov ali zagotovitve finančnih sredstev v te namene. Kot izhaja iz pobude se pobudnik ne nahaja v postopku ustavitve dobave ali odklopa od električnega omrežja, pač pa je do teh dejanj že prišlo (pobudnik navaja, da zaradi neporavnanih dolgov prejšnjega lastnika hiše, v kateri prebiva). Do nujne oskrbe torej ni upravičen. Pri tem je pomembno, da v pobudi ne zatrjuje obstoja pravne praznine oziroma ne navaja, da bi se možnost nujne oskrbe morala "raztegniti" tudi na položaje po opravljenem odklopu električne energije. Zato je jasno, da mu razveljavitev izpodbijanih določb EZ in Splošnih pogojev ne more koristiti oziroma ne more izboljšati njegovega pravnega položaja. Iz navedenih razlogov pobudnik ne izkazuje pravnega interesa za oceno njune ustavnosti.

7.Pobudnik izpodbija tudi drugi odstavek 35. člena Splošnih pogojev. Ta določba pride v poštev, ko so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka istega člena Splošnih pogojev: torej ko je imetnik soglasja za priključitev na distribucijsko omrežje električne energije, ki je tudi lastnik priključka, na katerega se soglasje nanaša, obstoječi priključek s pravnim poslom, s katerim je prenesel del ali celotno lastninsko pravico na nepremičnini, na kateri je priključek, prenesel na drugo osebo. Prenos lastninske pravice na priključku ne pomeni, da se avtomatično na novega lastnika prenese tudi soglasje. Prenos soglasja za priključitev ("sprememba imetnika soglasja") je na podlagi izpodbijane določbe mogoč zgolj pod pogojem, da so poravnane vse obveznosti prejšnjega imetnika soglasja iz naslova uporabe omrežja; če ni tako, preostane prevzemniku priključka le to, da zaprosi za novo soglasje za priključitev in plača vse stroške, povezane s tovrstnim soglasjem in sklenitvijo pogodbe o priključitvi, ter stroške izvedbe priključitve. Drugi odstavek 35. člena Splošnih pogojev ureja položaj osebe, ki je postala lastnik ali solastnik nepremičnine, na kateri je priključek, in samega priključka. Pobudnik niti ne zatrjuje niti ne izkaže, da je lastnik stanovanja na Dunajski cesti 146, Ljubljana, ki ga uporablja, in v katerem trenutno nima zagotovljene dobave električne energije. Zato Ustavno sodišče ugotavlja, da se izpodbijani drugi odstavek 35. člena Splošnih pogojev ne nanaša nanj in da razveljavitev te določbe ne more izboljšati pobudnikovega pravnega položaja. Zato pobudnik nima pravnega interesa za oceno njene ustavnosti.

8.Pobudnik izpodbija peti in šesti odstavek 48. člena Splošnih pogojev. Določbi urejata nekatera vprašanja v zvezi s t. i. zasilno oskrbo z električno energijo, ki jo zagotavlja SODO. V petem odstavku 48. člena je določeno, pod kakšnimi pogoji lahko zasilno oskrbo zahteva odjemalec, ki ni imetnik soglasja za priključitev, šesti odstavek pa odreka pravico do zasilne oskrbe odjemalcu, ki nima dobavitelja, ker mu je dotedanji dobavitelj odpovedal pogodbo o dobavi zaradi neporavnanih obveznosti za uporabo omrežja. Tudi pri navedenih določbah je ključnega pomena vprašanje, ali pobudnik sploh spada v krog oseb, ki jih doseže njun učinek. Zasilna oskrba ima zakonsko podlago v tretjem odstavku 23.c člena EZ, ki določa, da mora izvajalec gospodarske javne službe dobave električne energije tarifnim odjemalcem na zahtevo dobavljati električno energijo vsakemu odjemalcu gospodinjskega odjema in tudi nekaterim manjšim gospodarskim subjektom. Iz zakonodajnega gradiva jasno izhaja, da je namen "oskrbe v sili" zagotoviti dobavo električne energije, ko je upravičenec ostal brez dobavitelja. Zakonsko ureditev zasilne oskrbe pojasnjujeta in dopolnjujeta 39.a člen Uredbe ter 48. do 52. člen Splošnih pogojev. Tudi iz teh dveh aktov (posebej jasno iz 48. člena Splošnih pogojev) izhaja, da je zasilna oskrba namenjena odjemalcem električne energije, ki nimajo dobavitelja. Pobudnik zatrjuje, da je sklenil pogodbo o dobavi električne energije s podjetjem GEN-I, d. o. o., Krško, kar dokazuje s priloženo pogodbo. Pobudnik ne izpodbija določb navedenih splošnih pravnih aktov, ki upravičenost do zasilne oskrbe omejujejo na osebe, ki nimajo sklenjene veljavne pogodbe o dobavi električne energije. Treba je sprejeti sklep, da izpodbijana peti in šesti odstavek 48. člena Splošnih pogojev ne učinkujeta na pobudnikov pravni položaj, ki ga zato njuna razveljavitev ne more izboljšati (pač pa ti določbi nekaterim od odjemalcem brez dobavitelja otežujeta ali preprečujeta dostop do zasilne oskrbe). Pobudnik zato nima pravnega interesa za oceno njune ustavnosti.

9.Iz zgoraj navedenih razlogov je Ustavno sodišče pobudo zavrglo (1. točka izreka).

10.V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Ker niso bili podani razlogi za drugačno odločitev, je Ustavno sodišče odločilo, kot izhaja iz 4. točke izreka tega sklepa.

B. – II.

Odločitev o ustavnih pritožbah

11.Ustavno sodišče je ustavno pritožbo zavrglo, ker ni dovoljena (2. točka izreka).

12.Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker zatrjevane kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin niso podane (3. točka izreka).

13.V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Ustavno sodišče je odločilo, kot izhaja iz 4. točke izreka.

C.

14.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 25. člena, drugega odstavka 55.b člena, tretje alineje prvega odstavka 55.b člena v zvezi s prvo alinejo drugega odstavka 55.a člena, prvega odstavka 34. člena in prvega odstavka 49. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

Jože Tratnik Predsednik

EZ ne uporablja pojma "nujna oskrba". Vendar ga uporablja tako izpodbijana deveta alineja prvega odstavka 2. člena, kakor tudi členi 53 do 56 Splošnih pogojev, ki podrobneje izpeljujejo ureditev iz drugega odstavka 76. člena EZ.

Splošni pogoji so splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, ki ga sprejme SODO po pridobitvi soglasja Vlade Republike Slovenije (glej četrti, šesti in sedmi odstavek 70. člena EZ).

Iz šestega odstavka 9. člena Uredbe o načinu izvajanja gospodarske javne službe dejavnost sistemskega operaterja distribucijskega omrežja električne energije in gospodarske javne službe dobava električne energije tarifnim odjemalcem (Uradni list RS, št. 117/04 in 23/07 – v nadaljevanju Uredba) izhaja, da (če ni v pogodbi drugače določeno) postane imetnik soglasja za priključitev lastnik priključka v obsegu, v katerem ga je zgradil na lastne stroške.

O izdaji soglasja za priključitev odloča po javnem pooblastilu SODO z odločbo v upravnem postopku (drugi odstavek 71. člena EZ).

Kot izhaja iz tretjega odstavka 35. člena Splošnih pogojev, ki govori o "dogovoru", je prenos mogoč le s soglasjem SODO.

Priključek je sestav električnih vodov in naprav visoke, srednje ali nizke napetosti, ki so potrebne za priključitev uporabnika na omrežje in jih opredeli SODO v soglasju za priključitev (štirinajsta alineja prvega odstavka 2. člena Splošnih pogojev).

Trditve pobudnika glede lastništva tega stanovanja so nejasne. Tako npr. na strani 9 vloge zatrjuje, da "je v postopku bilo navedeno in dokazano, da je dolžnik lastnik hiše", na strani 5 vloge pa isto osebo (Rafaela Šuštarja) imenuje kot "bivšega lastnika hiše", ki naj bi medtem umrl.

Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Energetskega zakona, Poročevalec DZ, št. 34/04, str. 29