Jedro

Čeprav sta oba udeleženca trčenja motornih vozil storila kršitev, ker sta vozila preko sredine cestišča, je odgovornost voznika vozila, ki se je pred trčenjem že ustavilo, manjša (2. in 1. odstavek 178. člena ZOR)

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba pa se tako spremeni, da se pritožba tožeče stranke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je tožnik do 70 odstotkov sam odgovoren za škodo, ki mu je nastala, ko je dne 21.07.1994 prišlo do trčenja med njim kot voznikom kolesa s pomožnim motorjem in avtomobilistom, zavarovancem tožene stranke. Za preostalih 30 odstotkov škode po ugotovitvi sodišča prve stopnje odgovarja tožena stranka.

Pritožbi tožeče stranke pa je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede razmerja soodgovornosti tako spremenilo, da sta pravdni stranki vsaka do polovice odgovorni za nastalo škodo.

Tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da bo pritožba tožeče stranke zavrnjena in potrjena sodba sodišča prve stopnje. Res je, da je podana podlaga za ugotovitev deljene odgovornosti za nastalo škodo v smislu drugega odstavka 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), vendar pa je tožnikov prispevek k nastali škodi višji od prispevka zavarovanca tožene stranke. Oba udeleženca sta v trenutku trčenja vozila preko zamišljene sredinske črte, vendar pa se je tožnik gibal pred trčenjem po sredini cestišča in ne v predvidenem metrskem pasu. Voznika sta se med seboj mogla zagledati na razdaljo 60 m. Zavarovanec tožene stranke je začel z močnim zaviranjem in zavijanjem v desno, istočasno pa je z zvočnim signalom opozarjal tožnika, slednji pa ni storil ničesar, da bi preprečil nezgodo, temveč je gledal vstran in pozdravljal znanca. Z nezmanjšano hitrostjo je trčil v ustavljajoče se vozilo zavarovanca tožene stranke. Delež odgovornosti tožnika je zato precej večji. Tudi v izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je bila tožnikova kršitev hujša. To pa pomeni, da je v sodbi podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj sodbeni izrek razlogom sodbe nasprotuje.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija je utemeljena.

Pri nesreči premikajočih se motornih vozil se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. Če je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki sta jo pretrpela, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde (drugi in prvi odstavek 178. člena ZOR). Iz dejanskih ugotovitev sledi, da se je tožnik s kolesom z motorjem ob trčenju nahajal za 25 cm preko zamišljene sredinske črte, zavarovanec tožene stranke pa za približno 45 cm. Za oba je bilo ugotovljeno, da bi lahko vozila bližje desnemu robu vozišča. Oba udeleženca sta torej vozila preveč po sredini cestišča, na sredini pa je tudi prišlo do trčenja. Cestišče je bilo široko le 3,90 m, kar je obema nalagalo posebno previdnost in pozornost. Pri opredelitvi, koliko sta udeleženca prispevala k nastanku škode, je sodišče druge stopnje upoštevalo dejstvo, da je tožnik storil "nekoliko hujšo kršitev", ker je imel na svoji desni strani še za najmanj en meter širine, vendar pa naj bi osebni avto bil nevarnejše vozilo v primerjavi s kolesom z motorjem, zaradi česar je ugotovilo enako odgovornost za nastalo škodo. S tako razlago prispevka k nastanku škode pa se revizijsko sodišče ne strinja. Cestišče, ki je na kraju trčenja široko 3,90 m, zahteva od vseh prometnih udeležencev posebno previdnost. Ugotovljeno je, da je zavarovanec tožene stranke, ko je zagledal tožnika in njegovo nepravilno vožnjo, začel reagirati z zaviranjem in opozarjanjem z zvočnimi signali. Začetna hitrost je zaradi zaviranja pojemala, vozilo pa je bilo zato ob trčenju praktično že zaustavljeno. Po drugi strani pa tožnik ni storil ničesar, da bi preprečil trčenje. Med vožnjo ni spremljal dogajanja na cestišču pred seboj, temveč je gledal desno in pozdravljal znanca. Opisane ugotovitve kažejo, da je tožnik cestnoprometne predpise kršil huje od toženca - vendar predvsem zaradi ugotovljenih okoliščin in ne samo zato, ker je vozil po sredi ceste. Ob takem stanju izgubi na moči v izpodbijani sodbi upoštevana ugotovitev, po kateri je osebni avtomobil nevarnejše vozilo od kolesa s pomožnim motorjem. Revizijsko sodišče se torej strinja s pravno razlago, ki jo je sprejela sodba sodišča prve stopnje in po kateri je tožnikova odgovornost za nastalo škodo toliko večja od odgovornosti tožene stranke, da predstavlja 70%. Ob uporabi določbe prvega odstavka 395. člena ZPP je zato revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo tožeče stranke, ki se je zavzemala za višjo odgovornost zavarovanca tožene stranke, zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Izrek o stroških revizijskega postopka je odpadel. O pravdnih stroških bo namreč sodišče prve stopnje odločalo s končno sodbo, s katero bo odločilo o višini tožbenega zahtevka.