Jedro

Pogoj za vstop stranskega intervenienta v pravdo je, da zatrdi, verjetno izkaže in z dejstvi utemelji tako imenovani intervencijski interes.

Dejstvo, da tožena stranka ne pozna bančnih pravil in postopkov ter nima listin, ki jih ima tožeča stranka, ne utemeljuje pravnega interesa stranskega intervenienta za sodelovanje v postopku. Toženka ima morda dejanski interes za njegovo sodelovanje/pomoč v postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Tožeča stranka sama krije stroške za odgovor na pritožbo.

Obrazložitev

1. Tožnik v tej pravdi zahteva povračilo škode, ki naj bi mu nastala, ker zavarovanka tožene stranke (odvetnica) v izvršilnem postopku upnice S., d. d. zoper sedanjega tožnika ni pravočasno plačala sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi, ki je bil zato zavržen in je sklep postal pravnomočen. Tožnik meni, da bi v ugovornem postopku uspel dokazati, da zneska (obresti na podlagi kreditne pogodbe), ki ga je moral kasneje plačati na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi, ni bil dolžan plačati.

2. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo stransko intervencijo S., d. d. na strani tožene stranke.

3. Zoper tak sklep se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožena stranka. V pritožbi navaja, da je sodišče prejudiciralo, kaj bi bila v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku, tožena stranka od S., d. d. upravičena terjati. S tem je sodišče nedopustno poseglo v morebitne spore, ki bi lahko izvirali iz odločitve v tej zadevi. Tožena stranka bo imela proti S., d. d. morda podlago za uveljavljanje regresnega zahtevka bodisi iz naslova neupravičene obogatitve ali po kakšnem drugem pravnem temelju, kot na primer iz naslova odškodninske odgovornosti zaradi kršitve pogodbenih določil, a v tej fazi postopka še ni znano, na kakšni podlagi natančno bo vračilo morebiti prisojenega in tožniku plačanega zneska mogoče uveljavljati. Banka ima pravni interes, da vstopi v pravdo ter da tožena stranka v tej pravdi zmaga. Stranski intervenient ima namreč možnost, da nadomesti morebitno pasivnost tožene stranke ali pa njeno neznanje ali nepoznavanje bančnih pravil in postopkov. Pritožnica zato predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni in stransko intervencijo dopusti ali pa izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da ekonomski interes za dovolitev intervencije ne zadošča. Predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V skladu z določbo prvega odstavka 199. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) se lahko tisti, ki ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, pridruži tej stranki. Pogoj za vstop stranskega intervenienta v pravdo je, da zatrdi, z dejstvi utemelji in verjetno izkaže tako imenovani intervencijski interes. Ta je podan, če je s stranko, kateri se hoče pridružiti, v takšnem pravnem razmerju,(1) da bo izid postopka vplival na njuno pravno razmerje.(2)

7. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotavlja, da S., d. d. v vlogi, s katero je priglasila stransko intervencijo, ni navedla ničesar takšnega, na podlagi česar bi lahko sklepalo, da je s toženo stranko v pravnem razmerju, zaradi katerega bi neugodna odločba vplivala na razmerje med njima. Navedba ob priglasitvi je bila le, da: „Pravni interes utemeljuje z možnostjo nastanka regresnega zahtevka tožene stranke zoper banko, v primeru, če bi tožeča stranka v tej pravdi uspela“. Posledica česa bi bil tak potencialni regresni zahtevek (torej katera dejstva bi utemeljevala pravno razmerje med toženo stranko in predlagateljico intervencije), iz trditev predlagateljice ne izhaja. S to oceno sodišče prve stopnje ni prav v ničemer poseglo v morebitne spore med toženo stranko in S., d. d., o vsebini in podlagi katerih v pritožbi zgolj ugiba toženka.

8. Intervencijski interes bi bil podan le v primeru, če bi trdila in z verjetnostjo dokazala, da med njo in toženo stranko obstaja materialnopravno razmerje, na katerega bi odločitev v konkretni zadevi vplivala. Ker predlagateljica intervencije ni niti zatrjevala niti izkazala razmerja s toženo stranko, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni podan pravni interes za dovolitev intervencije.

9. Tožena stranka s svojimi navedbami v pritožbi ne more nadomestiti navedb predlagateljice intervencije. Slednja je namreč tista, ki mora, kot je bilo zgoraj pojasnjeno, zatrjevati in verjetno izkazati intervencijski interes. Ne glede na to pa višje sodišče pritožnici pojasnjuje, da tudi iz njenih ugibanj v pritožbi o morebitnih zahtevkih tožene stranke(3) ni mogoče razbrati, da bi med stranskim intervenientom in toženo stranko(4) obstajalo kakšno pravno razmerje, zaradi katerega bi odločitev v tej zadevi lahko vplivala na pravni položaj stranskega intervenienta.

10. Dejstvo, da tožena stranka ne pozna bančnih pravil in postopkov ter nima listin, ki jih ima tožeča stranka, pa ne utemeljuje pravnega interesa stranskega intervenienta za sodelovanje v postopku. Toženka ima morda dejanski interes za njegovo sodelovanje/pomoč v postopku, ki pa v ničemer ne utemeljuje pravnega interesa stranskega intervenienta.

11. Pritožba torej ni utemeljena, podani tudi niso razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo v skladu z 2. točko 365. člena ZPP zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP. O stroških je višje sodišče odločilo, ker je šlo za posebno pravno razmerje med predlagateljem in toženo stranko, ki ob izdaji končne odločbe ne bo vplivala na razmerja med pravdnima strankama in posledično na odločanje o stroških ob končni odločbi. Stroški postopka z odgovorom na pritožbo pa niso bili potrebni. Pritožba tožene stranke je bila pravočasna, poleg tega pa je bila poslana tožeči stranki le v vednost. Pri sklepu o stranski intervenciji namreč ne gre za sklep, za katerega se v pritožbenem postopku smiselno uporabljajo določbe o pritožbi zoper sodbo glede odgovora na pritožbo (drugi odstavek 366. člena ZPP). Zato stroški postopka z odgovorom na pritožbo niso bili potrebni in jih krije tožeča stranka sama.

(1) Ude, L. v : Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, 2006, Založba uradni list RS in GV Založba, stran 268. (2) Primerjaj sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 4755/2010 in I Cp 1523/2009. (3) Zoper banko, ki je plačilo (dolga po posojilni pogodbi) prejela na podlagi pravnomočne sodne odločbe.

(4) Ki bo v premeru neuspeha v tem postopku morala plačati odškodnino zaradi odgovornosti, izvirajoče iz mandatnega razmerja svoje zavarovanke s tožnikom.