Jedro

V pritožbenem postopku v gospodarskem sporu majhne vrednosti, kakršen je tudi obravnavani, je pritožbeno sodišče vezano na dejstveni substrat zadeve, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. V skladu s prvim odstavkom 458. člena ZPP je namreč sodbo in sklep, s katerim je končan postopek v sporih majhne vrednosti, mogoče izpodbijati zgolj zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja je v tem primeru torej izključen. Ko tožena stranka pritožbeno pojasnjuje razloge, zaradi katerih je ni mogoče šteti za povzročitelja odpadkov, pa nasprotuje ravno v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljenemu dejanskemu stanju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v znesku 169,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2020 dalje do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo (I. točka izreka uvodoma navedene sodbe) in da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki tudi njene pravdne stroške v znesku 353,87 EUR v 8 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po izteku 8-dnevnega roka dalje do plačila (II. točka izreka uvodoma navedene sodbe).

2. Zoper citirano sodbo v celoti je tožena stranka vložila pritožbo. Uveljavljala je pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podredno je tožena stranka predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Stroške pritožbenega postopka je priglasila v specificiranem stroškovniku na sami vlogi in zahtevala, da jih pritožbeno sodišče v vsakem primeru naloži v plačilo tožeči stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka paricijskega roka, določenega v odločbi o njihovi odmeri, dalje do plačila.

3. Na pravilno vročeno pritožbo tožene stranke tožeča stranka ni odgovorila.

4. Obravnavani spor je gospodarski spor majhne vrednosti - tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). O pritožbi je zato na podlagi določbe petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pravno podlago tožbenega zahtevka predstavlja Odlok o ravnanju s komunalnimi odpadki v Občini Trebnje (Uradni list RS, št. 87/13, s spremembami; v nadaljevanju: Odlok).

7. Ta odlok ureja obvezne občinske gospodarske javne službe, med katere se uvršča zbiranje določenih vrst komunalnih odpadkov, obdelava določenih vrst komunalnih odpadkov in odlaganje ostankov predelave ali odstranjevanja komunalnih odpadkov na območju Občine Trebnje tako, da (med drugim) določa: - vrste in obseg javnih dobrin in njihovo prostorsko razporeditev; - pogoje za zagotavljanje in uporabo javnih dobrin; - pravice in obveznosti uporabnikov (druga, tretja in četrta alineja 1. člena Odloka). Izvajalec javne službe je Komunala Trebnje, d. o. o. (2. člen Odloka), tj. tožeča stranka, ki zagotavlja obseg javnih dobrin, določen v 5. členu Odloka. Pri tem so njene obveznosti določene še v 21. členu Odloka (obveznosti izvajalca javne službe) in mednje sodijo tudi: - zagotavljanje rednega praznjenja in odvažanja odpadkov iz zbirnega centra, zbiralnic, zabojnikov za zbiranje komunalnih odpadkov ter redno odvažanje odpadkov v tipiziranih vrečkah in kosovnih odpadkov (prva alineja prvega odstavka); - zagotavljanje zabojnikov za zbiranje komunalnih odpadkov glede na potrebe uporabnika (peta alineja prvega odstavka); - vodenje evidence uporabnikov skladno z odlokom (enajsta alineja prvega odstavka). Kaj je izvajalec dolžan storiti v zvezi z izvajanjem javne službe odlaganja ostankov predelave ali odstranjevanja komunalnih odpadkov, je določeno v 22. členu Odloka. V 23. členu Odloka pa je določeno, kdo je uporabnik javne službe, in sicer so uporabniki storitev javne službe, ki je predmet urejanja v tem odloku, povzročitelji odpadkov (prvi odstavek), pri čemer je povzročitelj odpadkov v nadaljevanju definiran kot vsaka oseba, _katere delovanje ali dejavnost na območju občine povzroča nastajanje odpadkov_, in sicer predvsem: a) fizične osebe kot gospodinjstva, b) fizične osebe kot samostojni podjetniki in obrtniki, c) lastniki ali najemniki gospodarskih in počitniških objektov ter drugih objektov, ki so namenjeni občasni uporabi, d) pravne osebe, ki razpolagajo s poslovnimi prostori, v oziroma ob katerih nastajajo komunalni odpadki, e) osebe, ki upravljajo javne površine (npr. tržnice, sejmišča, igrišča, avtobusne postaje, parki, parkirišča, ulice, pločnike in podobno), f) osebe, ki organizirajo kulturne, športne in druge javne prireditve ali uporabljajo javne ali zasebne površine in druge nepremičnine v namen, ki odstopa od njihove običajne javne ali zasebne rabe (drugi odstavek). Uporabnik se mora vključiti v sistem ravnanja s komunalnimi odpadki, določen s tem odlokom (šesti odstavek 23. člena Odloka) in je dolžan prepuščati izvajalcu javne službe komunalne odpadke ter zagotavljati plačilo opravljenih storitev javne službe v roku,določenem na računu (prim. 26. člen Odloka).

8. Z vidika obravnavane pritožbe je relevantna predvsem določba 23. člena Odloka. Tožena stranka (ki je samostojni podjetnik) pritožbeno namreč uveljavlja, da: - ima sedež opravljanja dejavnosti sicer res registriran na območju občine Trebnje, da pa to ne pomeni, da svoje storitve dejansko opravlja na tem območju, zaradi česar tudi ni mogoče zaključiti, da na območju sedeža povzroča odpadke; - sploh ni povzročitelj odpadkov, saj izvaja dejavnost vzdrževanja objektov in kot takšna vsaj 90 % dela (v okviru vzdrževanja objektov) opravlja na objektih po celotni Sloveniji izven območja občine Trebnje, pa tudi sicer dejavnost vzdrževanja objektov in kurilnic v objektih (ki pomeni zlasti rokovanje s sistemi) ne povzroča nikakršnih odpadkov; - zato ne izpolnjuje pogojev, ki definirajo uporabnika; - je sodišče prve stopnje iz njene navedbe, da 90 % svoje dejavnosti izvaja na terenu izven območja občine Trebnje, izvedlo, da preostalih 10 % dejavnosti opravlja na območju, kjer storitev občinske gospodarske javne službe ravnanja z odpadki ureja Odlok, iz te ugotovitve pa napak sklepalo, da v okviru preostanka dejavnosti tožena stranka proizvaja odpadke na območju občina Trebnje, in to navkljub ugovorom, da s svojo dejavnostjo sploh ne proizvaja odpadkov ter - preostalih 10 % njene dejavnosti, ki je ne opravlja na terenu izven območja občine Trebnje, predstavlja pisarniško poslovanje in urejanje dokumentacije, pri čemer v zasledovanju ekološkega poslovanja vso dokumentacijo ureja, hrani in s svojimi naročniki deli izključno v elektronski obliki (zaradi česar izrabljenega pisarniškega in drugega materiala sploh ne ustvarja).

Po njenem stališču je zato sodišče prve stopnje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki izhaja iz doslednega, a neutemeljenega povzemanja navedb tožeče stranke, napak uporabilo materialno pravo, posledično pa izpodbijane sodbe ni moč preizkusiti.

9. Iz razlogov, pojasnjenih v nadaljevanju, pritožbeno sodišče navedbe tožene stranke zavrača kot nedopustne.

10. V pritožbenem postopku v gospodarskem sporu majhne vrednosti, kakršen je tudi obravnavani, je pritožbeno sodišče vezano na dejstveni substrat zadeve, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. V skladu s prvim odstavkom 458. člena ZPP je namreč sodbo in sklep, s katerim je končan postopek v sporih majhne vrednosti, mogoče izpodbijati zgolj zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja je v tem primeru torej izključen.

11. Ko tožena stranka pritožbeno pojasnjuje razloge, zaradi katerih je ni mogoče šteti za povzročitelja odpadkov (tj. zakaj njena dejavnost – ki je sicer registrirana na območju občine Trebnje – na noben način ne povzroča nastajanja odpadkov), pa nasprotuje ravno v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljenemu dejanskemu stanju. Nasprotuje namreč ugotovljenim dejstvom (ki jih je sodišče prve stopnje črpalo ne samo iz trditvene podlage tožeče stranke, temveč tudi iz trditvene podlage nje same1), in sicer da tožena stranka svojo dejavnost vsaj v 10 % opravlja na območju občine Trebnje2 in da na tem območju, na katerem je izvajalec gospodarske javne službe tožeča stranka, tudi proizvaja odpadke.3 Da uveljavlja omenjeni pritožbeni razlog, pa nenazadnje priznava tudi sama, ko v pritožbi trdi, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne (in nepopolne) ugotovitve dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo. Ker drugačne presoje okoliščine, ali toženkino delovanje oziroma dejavnost na območju občine Trebnje povzroča nastajanje odpadkov ali ne (ki je z vidika materialnega prava, ki ga je pravilno uporabilo prvostopenjsko sodišče, sicer res ključna, sodišče prve stopnje pa jo je kot izkazano lahko štelo že na podlagi pojasnila tožene stranke o tem, kako ravna z nastalimi odpadki), tožena stranka v tem pritožbenem postopku ne more doseči oziroma ne more uspešno uveljaviti svojih navedb, da njena dejavnost odpadkov ne povzroča, ji pritožbeno sodišče torej odgovarja, da se do pritožbeno izpostavljenih razlogov na tem mestu ni bilo dolžno posebej oziroma ponovno opredeljevati. Tovrstne navedbe so za pritožbeno sodišče namreč neupoštevne.

12. Neutemeljena pa je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker se (po smislu toženkinih preostalih navedb) ni opredelilo do vprašanja, ali je tožeča stranka storitev odvoza odpadkov opravila konkretno za toženo stranko. Za obravnavani spor to namreč ni odločilno dejstvo. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka uporabnik njenih storitev v smislu 23. člena Odloka, pravilno presodilo, da je kot takšna po Odloku, ki je oblastveni akt in so ga dolžni spoštovati vsi subjekti, na katere se nanaša, dolžna prispevati iz lastnih sredstev za storitve, ki jih opravlja tožeča stranka (ter da obveznost tožene stranke ne temelji na nikakršni podjemni pogodbi). Da tožeča stranka v spornem časovnem obdobju ni izpolnjevala svojih obveznosti iz 21. člena Odloka, za katere je tožeča stranka zatrdila, da jih je opravila,4 pa tožena stranka niti ni trdila (kar je prav tako pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v 5. točki svoje obrazložitve).

13. Tožena stranka v nadaljevanju pritožbe uveljavlja, da v zvezi z vsem predhodno navedenim sodišču prve stopnje dodatno očita kršitev 8. člena ZPP,5 pojasnjuje, kaj pomeni prosta dokazna ocena in kaj njena kršitev, na koncu pa zapiše, da je bilo v konkretnem primeru zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja napak uporabljeno materialno pravo (in da naj posledično pritožbeno sodišče odloči kot predlagano uvodoma).

14. Uveljavljana kršitev predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, po katerem je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Ker pa je navedeni pritožbeni razlog – kot že predhodno pojasnjeno – v postopkih, kakršen je tudi obravnavani, izključen, se pritožbeno sodišče do tovrstnih očitkov ni opredeljevalo.

15. Uveljavljani pritožbeni razlogi tožene stranke torej delno niso utemeljeni, delno pa niso upoštevni. Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje neutemeljenost pritožbe tožene stranke, v posledici česar jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), potem ko je ta uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

16. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Tožena stranka je namreč trdila, da večino dela (90 %) opravi zunaj občine Trebnje (prim. navedbe iz odgovora na tožbo) in da tožena stranka z morebitnimi nastalimi odpadki ravna tako, da jih na deponijo odpelje sama ter da enako velja za morebitne odpadke, ki bi toženi stranki nastali na njenem poslovnem naslovu (prim. navedbe iz prve pripravljalne vloge); 5. točka obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 Kjer je registrirana. 3 Kar je razumsko logična izpeljava iz trditve, da 90 % dejavnosti opravi zunaj območja občine Trebnje in da z morebitnimi nastalimi odpadki (v primeru, da deponije ni že na samem gradbišču) ravna tako, da jih na deponijo odpelje sama, kar pa velja tudi za morebitne odpadke, ki bi toženi stranki nastali na njenem poslovnem naslovu. 4 V vlogi z dne 9. 6. 2021 je navedla, da je na območju poslovnega naslova tožeče (pravilno: tožene) stranke redno odvažala zabojnike z odpadki in s temi odpadki nadalje ustrezno ravnala. 5 Ki določa, da sodišče odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, katera dejstva se štejejo za dokazana.