Jedro

Tudi po oceni pritožbenega sodišča je v obravnavanem primeru tožeča stranka v besedilu popravka posegla na osebni nivo obračunavanja z novinarjem in njegovim načinom pisanja, kar pa ni namen pravice do objave popravka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke za objavo popravka.

2. Zoper sodbo se pravočasno iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Očita, da je bila objava celotnega popravka zavrnjena zaradi treh delov besedila popravka. Sodišče se je v obrazložitvi skoncentriralo zgolj na tri „žaljive“ besedne zveze. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo določila Zakona o medijih, po katerem s popravkom ni mišljen le popravek v ožjem smislu, to je zanikanje oziroma popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb, ampak tudi navajanje oziroma prikaz drugih ali nasprotnih dejstev ali okoliščin, s katerimi prizadeti izpodbija ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu.

Tožeča stranka se s popravkom ni spustila na nivo dialoga, s katerim bi obračunavala z novinarjem A. Meni, da ne obstaja odklonitveni razlog po peti alineji prvega odstavka 31. člena ZMed. V 13. točki sodbe ni mogoče najti elementov žalitve novinarja ali omejevanje novinarske svobode. Navedena so dejstva, da Š. posluje v skladu s svojim akti in pravilniki. Uporaba besede očitek ali obtožba brez kakršnihkoli dokazov, ne more biti žaljiva. Novinar v tem članku res ni predstavil dokazov, ki bi njegovo trditev podirali. Uporabo besedne zveze „hudo zavajajoča“ je potrebno gledati v kontekstu celotnega besedila. Tožeča stranka je želela povedati, da trditev avtorja članka ni resnična. Če trditev ni resnična, pa je dejstvo, da zavaja. Sodišče v izpodbijani sodbi ne pojasni obrazloženo, zakaj je očitek zavajajočega pisanja žaljiv. Vsak članek, ki ni napisan v skladu z resnico, zavaja. Ta del popravka je napisan zelo konzervativno in daleč strank od senzacionalističnega pisanja ali obračunavanja z novinarjem. Besedna zveza „lažniva trditev“ je precej dvoumna. Po oceni tožnika je v kontekstu celotnega besedila in je ni mogoče dojeti kot žaljivo za novinarja ali poseg v novinarsko svobodo. Povprečen bralec si popravka ne more razlagati tako, da bi iz njega izhajala kakšna negativna sodba o avtorju članka ali njegovem delu. Gre za popravek v tem smislu, da B. B. ne dela tistega, kar opisuje članek.

Ni jasno, zakaj sodišče domnevni očitek izmišljanja opisanega dogodka obravnava za žaljiv. Če namreč nekega dogodka ni bilo in je nekdo opisal neobstoječ dogodek, tega ni mogoče napisati drugače, kot je to storil tožnik. Torej tako, da si je nekdo, v tem primeru novinar, ta dogodek preprosto izmislil. Sodišče ne obrazloži, zakaj meni, da je žaljiv očitek to, da nekomu poveš, da si je dogodek izmislil. Sodišče bi moralo napraviti vrednostno oceno lažnivosti besedila popravka v smislu upoštevanja navedb novinarja in ga medsebojno primerjati. Pravica do popravka se je v obravnavanem primeru preko sodniške presoje skrčila na zelo majhno nianso, igro posameznih besed in črk. Presojanje 609 besed popravka se skrči na presojo 16 besed, ki imajo lahko v kontekstu predstavljanja okoliščine, drugih ali nasprotnih dejstev za takšnega ali drugačnega bralca različen pomen. Tudi sodna praksa pravi, da je potrebno presoditi ali je besedilo predlaganega popravka žaljivo. Treba ga je gledati v celoti in večje posamezne dele in se ne spuščati v strogo formalistično razčlenjevanje posameznih besed in stavkov. Sklicuje se na sodbo in sklep VSL II Cp 2152/2014. 3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zakon o medijih (v nadaljevanju ZMed) v 26. členu opredeljuje pravico do popravka objavljenega besedila, razen, če so podani odklonitveni razlogi iz 31. člena istega zakona. Vsebina popravka je opredeljena v četrtem odstavku 26. člena ZMed s popravkom v ožjem smislu, to je zanikanje oziroma popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem obvestilu, in z navajanjem oziroma prikazom drugih ali nasprotnih dejstev ali okoliščin, s katerimi prizadeti izpodbija ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu (popravek v širšem smislu). V 27. členu ZMed pa je določeno, da se mora objava popraviti brez sprememb in dopolnitev. Dopustni so samo pravopisni popravki pod pogojem, da je o njih prizadeti obveščen in se z njimi strinja.

6. Pritrditi je treba stališču prvostopenjskega sodišča o nujnosti obravnave popravka kot celote, ki jo narekuje določba prvega odstavka 27. člena ZMed. To je bil tudi odločilni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka, za kar zadošča že, da se zahtevani popravek le v delu njegovega besedila ne omejuje več zgolj na navajanje dejstev in okoliščin v zvezi z navedbami v objavljenem besedilu, temveč komentira način izjavljanja in dela z imenom in priimkom navedenega novinarja kot npr. „zato je celotna trditev hudo zavajajoča“, „znova gre za lažno trditev“, „omenjeni dogodek je popolnoma izmišljen, saj zavod nikoli ni dobil vprašanja s strani tega novinarja“ na način, ki je tudi žaljiv (peta alineja prvega odstavka 31. člena ZMed).

7. Vsebina in namen pravice do popravka je ta, da se v primeru, ko je obvestilo objektivno tako, da lahko posega v pravico oziroma interes prizadete osebe, da tej osebi možnost, da na enakovrednem medijskem mestu poda tudi svoje stališče. Institut objave popravka je ločen od vprašanja resnice, ki se je institut objave popravka loteva na drugačen način. Gre za to, da naj se sliši še druga stran (audiatur et altera pars). Gre za dialog namenjen avditoriju, ki mora biti ustrezno vsebinski, da bo pri avditoriju sploh lahko dosegel kakršenkoli namen.

8. Vprašanje žaljivosti zapisanega se presoja od primera do primera. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je v obravnavanem primeru tožeča stranka v besedilu popravka posegla na osebni nivo obračunavanja z novinarjem in njegovim načinom pisanja, kar pa ni namen pravice do objave popravka. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da se popravek ne omejuje le na navajanje dejstev in okoliščin v zvezi z navedbami v članku, marveč komentira način in pisanje z imenom navedenega novinarja, ki se mu očita lažnivost („znova gre za lažno trditev“), izmišljanje dogodka („omenjeni dogodek je popolnoma izmišljen“) in očitanje zavajajočih trditev („zato je celotna trditev hudo zavajajoča“). Zato je sodišče pravilno presodilo, da je podan odklonitven razlog po peti alineji prvega odstavka 31. člena ZMed.

9. V citiranem delu tožeča stranka v zvezi z navedbami v člankih ne prikazuje (le) drugih in nasprotnih dejstev in okoliščin, ampak podaja vrednostno sodbo o novinarju ter o njegovem pisanju. Za tak zaključek so dovolj že navedbe, ki jih je podalo prvostopenjsko sodišče v 17. točki obrazložitve in na katere se sklicuje. Ne gre le za nekaj posameznih besednih zvez in stavkov, kot zatrjuje pritožba1, ampak za vrednotenje pisanja konkretno navedenega novinarja.

10. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da iz izpodbijane sodbe ni jasno, zakaj sodišče obravnava očitek o izmišljenem dogodku kot žaljiv in da iz elementov sodbe ni mogoče najti elementov žalitve novinarjev ali omejevanja novinarske svobode. Prvostopenjsko sodišče je v 17. točki obrazložitve sodbe prepričljivo pojasnilo zakaj šteje, da je očitanje lažnivosti novinarje žaljivo. Enako je ocenilo glede očitanja zavajajočega pisanja in izmišljanja opisanega dogodka. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ocenilo, da pri objavi zahtevanega popravka ne gre le za to, da se sliši druga stran, ampak je sporočilni namen tudi očitek novinarju o neverodostojnosti sporočenega z očitanjem lažnivosti, zavajanja in izmišljanja dogodka. To pa tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavlja podajanje negativnih vrednostnih sodb o novinarju in o njegovem pisanju. Tako se v zvezi s tem kot neutemeljen izkaže pritožbeni očitek o neobstoju elementov žalitve novinarja.

11. Pritožba se sklicuje na sodbo in sklep VSL II Cp 2152/2014, v kateri je sodišče v 9. točki obrazložitve pritrdilo prvostopenjski ugotovitvi, da zahtevani popravek ni žaljiv. V njem sodišče analizira posamezne navedbe in ugotavlja, zakaj te niso žaljive. Kot že obrazloženo, se vprašanje žaljivosti zapisanega presoja od primera do primera. V obravnavanem primeru je tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožeča stranka v besedilu popravka posegla na osebni nivo obračunavanja z novinarjem in njegovim načinom pisanja, zlasti v delu, ko mu očita lažnivost „znova gre za lažnivo trditev“) in ga imenuje z imenom in priimkom. Očitek lažnivosti novinarju pa je žaljiv. V konkretnem primeru je zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča popravek napisan žaljivo, v tem pa je tudi ovira za objavo popravka.

12. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako tudi tisti ne, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato potrebno zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi.

Op. št. (1): Pritožba očita, da je sodišče presojalo 609 besed in črk ter presojo popravka skrčilo na presojo 16 besed, ki za tožnika predstavljajo izjemno minimalistične izraze, ki pojasnjujejo le najnujnejše okoliščine ter dejstva.