Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS Sodba Pdp 224/2017-2

ECLI:SI:VDSS:2017:PDP.224.2017.2 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

plačilo razlike plače odpoved pravici odpust dolga delovno mesto količnik
Višje delovno in socialno sodišče
27. julij 2017
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Dogovor, kot izhaja iz sklenjenega sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, o tem, da tožnik do tožene stranke iz naslova delovnega razmerja nima neporavnanih obveznosti, pomeni po vsebini splošen odpust dolga, ki je urejen v 322. členu OZ. Ta določa, da se s splošnim odpustom dolgov ugasnejo vse upnikove terjatve nasproti dolžniku, razen tistih, za katere upnik ni vedel takrat, ko je dolgove odpustil. V konkretnem primeru to pomeni, da so s citiranim dogovorom iz V. člena sporazuma ugasnile vse terjatve tožnika do tožene stranke, razen tistih, za katere tožnik ni vedel ob podpisu sporazuma in glede na ustaljeno sodno prakso tudi tistih, ki tožniku kot delavcu pripadajo po veljavnih zakonskih in drugih predpisih.

Pravdni stranki Dogovoru z dne 15. 3. 2004 nista podelili trajne pravne veljave (vsaj v delu, v katerem je določena izhodiščna plače, ne). V nasprotnem primeru bi bili kasneje sklenjeni dogovori o spremembi izhodiščne plače1 brez pomena. Ker pa se je tožena stranka s socialnimi partnerji kljub Dogovoru z dne 15. 3. 2004 dogovarjala za drugačno (višjo) izhodiščno plačo, je šteti, da so ti dogovori veljavni in je potrebno upoštevati izhodiščno plačo v višini, kot je bila v njih dogovorjena, ne pa višino, ki izhaja iz Dogovora z dne 15. 3. 2004.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani del sodbe potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati bruto razlike v plačah od aprila 2009 do oktobra 2011, in sicer za april 2009 razliko 445,76 EUR, za maj 2009 razliko 466,81 EUR, za junij 2009 razliko 652,70 EUR, za julij 2009 razliko 512,08 EUR, za avgust 2009 razliko 567,69 EUR, za september 2009 razliko 617,74 EUR, za oktober 2009 razliko 732,78 EUR, za november 2009 razliko 538,03 EUR, za december 2009 razliko 713,17 EUR, za januar 2009 (pravilno: 2010) razliko 730,47 EUR, za februar 2009 (pravilno: 2010) razliko 624,20 EUR, za marec 2009 (pravilno: 2010) razliko 552,40 EUR, za april 2009 (pravilno: 2010) razliko 922,26 EUR, za maj 2009 (pravilno: 2010) razliko 1.045,28 EUR, za junij 2010 razliko 1.172,02 EUR, za julij 2010 razliko 1.172,93 EUR, za avgust 2010 razliko 1.181,70 EUR, za september 2010 razliko 1.318,03 EUR, za oktober 2010 razliko 709,58 EUR, za november 2010 razliko 632,52 EUR, za december 2010 razliko 555,07 EUR, za januar 2011 razliko 507,25 EUR, za februar 2011 razliko 554,93 EUR, za marec 2011 razliko 532,67 EUR, za april 2011 razliko 521,58 EUR, za maj 2011 razliko 571,43 EUR, za junij 2011 razliko 515,37 EUR, za julij 2011 razliko 551,70 EUR, za avgust 2011 razliko 488,38 EUR, za september 2011 razliko 486,86 EUR in za oktober 2011 razliko 668,59 EUR, ter od navedenih bruto zneskov poravnati vse zakonsko določene prispevke in davke, neto zneske pa izplačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega mesečnega neto zneska od vsakega 15. dne v mesecu za predhodni mesec dalje do plačila. Višji zahtevek pa zavrnilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku povrne stroške postopka v višini 1.544,51 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo (pravilno: njen ugodilni del) vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi določal, da pravdni stranki eden do drugega nimata neporavnanih obveznosti iz naslova delovnega razmerja. Tožnik se ni odpovedal osnovnim zakonskim pravicam, torej zakonsko določeni minimalni plači, zato ni mogoče upoštevati odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-63/03. Ni sporno, da so zahtevki, ki jih tožnik uveljavlja, obstajali že ob podpisu sporazuma in da je tožnik sporazum podpisal voljno, brez sile in grožnje, njegova izjava pa je jasna in zavezujoča. Veljavnosti sporazuma tožnik ni nikoli izpodbijal ali uveljavljal njegove ničnosti. Vsebina sporazuma predstavlja v tem delu izjavo o odpustu dolga, s čimer so ugasnile vse njegove terjatve do tožene stranke, razen tistih, za katere tožnik ni vedel. Tožnik je brez dvoma vedel, da je prejemal znižano plačo oziroma nižjo plačo, kot bi mu šlo po njegovih stališčih, ki jih s tožbo uveljavlja. Zaslišane priče so izpovedale, da so bili zaposleni seznanjeni z enostranskim znižanjem plače. Tožnik je pri vsakem izplačilu plače prejel obračunski list, ki je vseboval tudi podatke o uporabljenem količniku in izhodiščni plači. Tožnik je imel torej na voljo vse podatke, ki so izkazovali, na kakšni podlagi mu je bila izplačana plača. Prav tako je bil seznanjen z vsebino kolektivnih pogodb z aneksi, kar je potrdil tudi predsednik sindikata A.A.. Zgolj dejstvo, da je tožnik laik, pa še ne pomeni, da ni bil seznanjen z znižanjem plač in stališčem sindikata, da je šlo za neutemeljeno znižanje plač. Nadalje zatrjuje zmotno uporabo določb kolektivnih pogodb, veljavnih pri toženi stranki glede podlag za izračun plače tožnika in posledično glede utemeljenosti njegovega tožbenega zahtevka. Navaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo le del določbe Aneksa h kolektivni pogodbi o plačah in pogojih dela pilotov B. z dne 25. 2. 2008, ni pa je upoštevalo v celoti. Sklicuje se na določbo iz tretjega odstavka 1.a člena Aneksa, da se osnovna plača določi kot produkt izhodiščnega količnika, povečanega v skladu s 34.a členom KP iz naslova napredovanja, in da se pri tem upošteva tudi izhodiščna plača pri toženi stranki, ki po Dogovoru o postopni uveljavitvi novega plačnega sistema za pilote z dne 15. 3. 2004 znaša 674,88 EUR. Pove, da je peti odstavek 34.a člena KP jasen in določa, da je treba v primeru, da se izhodiščno plačo zniža pod 742,37 EUR in posledično pride do uporabe višjih količnikov, osnovno plačo za delavca na delovnem mestu kopilota oziroma kapitana izračunati upoštevaje izhodiščno plačo 674,88 EUR. Meni, da to izhaja iz izpovedi prič A.A. in C.C. ter tudi matematičnega in logičnega preizkusa navedenih določb. Navaja, da so višji količniki dogovorjeni z aneksom za deset odstotkov višji od siceršnjih, kar bi v primeru, da bi se izhodišča plača znižala npr. na 741,00 EUR ob razlagi, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje, pomenilo, da se plače pilotom oziroma kopilotom ne znižajo, ampak pride do njihovega 10-odstotnega povišanja. Stališču sodišča prve stopnje očita nelogičnost in neracionalnost ter nasprotje z določbo petega in tretjega odstavka 34.a člena Aneksa. Meni, da je sodišče prve stopnje z napačno razlago vzpostavilo anomalijo, ki pilotom ob znižanju izhodiščne plače pod 742,37 EUR zagotovi celo zvišanje dejanskih plač. Trdi, da se izrecno določena višina izhodiščne plače v aneksu 674,88 EUR s kasnejšimi dogovori ni spremenila ali odpravila, zato jo je treba upoštevati za celotno obdobje znižane izhodiščne plače pod 742,37 EUR. Poudarja, da bi takšna uporaba določb kolektivnih pogodb ne pripeljala k zniževanju stroškov plač, ampak k njihovem zviševanju, kar je nasprotno namenu, zaradi katerega so bili dogovori sprejeti. Trdi, da je tožena stranka in sindikati z dogovori o znižanju izhodiščne plače, ki so jih podpisali, v določbe navedenega aneksa niso posegali. Nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje glede enostranskega znižanja izhodišče plače s Sklepom uprave z dne 13. 4. 2010 in trdi, da je bilo tudi to znižanje zakonito. Navaja, da je enostransko znižanje izhodiščnih plač z navedenim sklepom zakonito in je temeljilo na Dogovoru o postopni uveljavitvi plačnega sistema za pilote z dne 15. 3. 2004, ki je v času sprejema in veljavnosti navedenega sklepa uprave veljal in zavezoval obe stranki. Trdi, da je bil ta dogovor sklenjen za nedoločen čas, saj v njem ni določbe o tem, da velja le za določen čas, pridobil pa je pravno naravo aneksa h kolektivni pogodbi, ki je veljala do sklenitve nove kolektivne pogodbe z dne 29. 9. 2011. Meni, da se na ta dogovor sklicujeta oba podpisnika aneksa z dne 25. 2. 2008. Navedeni dogovor je vseboval sporazum in pooblastilo sindikatov upravi, da lahko enostransko zniža izhodiščno plačo pod pogoji določenimi v dogovoru, ki so bili v letu 2009 in 2010 izpolnjeni, saj je bila družba pred stečajem in je imela visok negativni čisti poslovni izid. V zvezi s tem se sklicuje na zaslišane priče ter dejstvo, da tožeča stranka dejstva o stanju tožene stranke v letih 2009 in 2010 ni prerekala. Nadalje navaja, da je za obdobje od 1. 12. 2010 do 31. 10. 2011 sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe Dogovora o višini plače z dne 24. 12. 2010, po katerih so se stranke dogovorile, da za to obdobje ne bodo uveljavljale nobenih zahtevkov oziroma da so se tem zahtevkom odpovedale. Sodišče prve stopnje bi po mnenju tožene stranke na podlagi navedene določbe v celoti zavrniti tožbeni zahtevek. Trdi, da so se glede na dogovor s sindikati ti odpovedali ravno zahtevkom za čas od 1. 12. 2010 do 31. 12. 2011, saj gre za kolektivni dogovor, ki je jasno določal, da se ta za obdobje zahtevki ne bodo uveljavljali in da se s tem odpovedujejo zahtevkom za to obdobje, ki bi izvirali iz dogovorov o usklajevanju izhodiščne plače. Meni, da zato za tožbeni zahtevek tožnika ni pravne podlage oziroma je ta odpadla, kar je po prepričanju tožene stranke jasno določeno v 2. členu Dogovora o višini izhodiščne plače z dne 24. 12. 2010. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja in priglaša stroške odgovora na pritožbo ter predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. V tem individualnem delovnem sporu tožnik uveljavlja tožbeni zahtevek za obračun in plačilo razlike v plači za obdobje od aprila 2009 do oktobra 2011. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za obdobje od aprila 2009 do oktobra 2011, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 1. 2005 na delovnem mestu kopilot in pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 6. 2009 na delovnem mestu kapitan. Osnovna bruto plača se je tožniku glede na določila pogodbe o zaposlitvi izračunavala kot produkt količnika delovnega mesta, količnika po napredovalni lestvici in izhodiščne plače pri toženi stranki. Tožnik je (glede na različna obdobja) zatrjeval, da je tožena stranka upoštevala bodisi prenizek količnik delovnega mesta bodisi prenizko izhodiščno plačo. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so njegove navedbe utemeljene in da bi torej tožena stranka res morala upoštevati višji količnik delovnega mesta oziroma višjo izhodiščno plačo, glede na predpise, ki so zavezovali toženo stranko, je tožbenemu zahtevku za obdobje od aprila 2009 do oktobra 2011 ugodilo.

7. Iz V. člena pisnega sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 7. 2012 izhaja, da pravdni stranki soglašata, da iz naslova delovnega razmerja eden do drugega nimata neporavnanih obveznosti. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja (enako je navajala prej v postopku pred sodiščem prve stopnje), da se je tožnik s takšnim dogovorom odpovedal svojim morebitnim zahtevkom do tožene stranke iz naslova delovnega razmerja, zato bi bilo potrebno njegov tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Sodišče prve stopnje je takšno zavzemanje tožene stranke zavrnilo z obrazložitvijo, da se tožnik kot delavec osnovnim pravicam, med katerimi spada tudi pravica do obračuna in izplačila plače, ne more veljavno odpovedati in se pri tem sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-63/03 z dne 27. 1. 2005. Hkrati sodišča prve stopnje v obrazložitvi sodbe navede tudi, da tožnik ob podpisu sporazuma ni vedel, da so mu bile premalo izplačane plače, zato ta terjatev (za obračun in izplačilo premalo izplačanih plač) s splošnim odpustom dolga, dogovorjenim s sporazumom, glede na določbo 322. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj., OZ) ni ugasnila in njeno izpolnitev tožnik lahko zahteva od tožene stranke.

8. Dogovor, kot izhaja iz sklenjenega sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, o tem, da tožnik do tožene stranke iz naslova delovnega razmerja nima neporavnanih obveznosti, pomeni po vsebini splošen odpust dolga, ki je urejen v 322. členu OZ. Ta določa, da se s splošnim odpustom dolgov ugasnejo vse upnikove terjatve nasproti dolžniku, razen tistih, za katere upnik ni vedel takrat, ko je dolgove odpustil. V konkretnem primeru to pomeni, da so s citiranim dogovorom iz V. člena sporazuma ugasnile vse terjatve tožnika do tožene stranke, razen tistih, za katere tožnik ni vedel ob podpisu sporazuma in glede na ustaljeno sodno prakso tudi tistih, ki tožniku kot delavcu pripadajo po veljavnih zakonskih in drugih predpisih1. 9. Pritožbeno sodišče se strinja z dejansko ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik ob podpisu sporazuma še ni vedel, da so mu bile premalo obračunane in izplačane plače. Pri tem pa z vidika dogovora o odpustu dolga, ki ima za posledico ugasnitev terjatev tožnika do obračuna in izplačila plače, ne zadošča, da je tožnik vedel, na podlagi katerih predpisov in v kakšni višini se je tožniku obračunavala in izplačevala plača, pač pa je moral vedeti, da je upravičen do višje plače oziroma da mu je bila ta obračunana in izplačana v nižjih zneskih od tistih, ki mu pripadajo po veljavnih dogovorih. Glede na izpoved tožnika, da je pred prenehanjem delovnega razmerja nekaj slišal o tem, da se bodo plače zaposlenih pri toženi stranki znižale, dokazuje, da v tistem času ni vedel, za koliko se bodo plače znižale in do kakšne razlike naj bi pri njegovi plači sploh prišlo, niti je ne bi znal izračunati, prav tako pa obveznosti tožene stranke za obračun pripadajočih razlik v plači na dan podpisa sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi v letu 2012 ni poznal. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožniku zaradi zapletenega načina izračuna osnovne plače ni moglo biti že na prvi pogled jasno, da mu pripada višja plača, ne glede na to, da naj bi bil sicer formalno seznanjen z veljavnimi predpisi, ki so veljali pri toženi stranki. Uporabljeni podatki niso razvidni niti iz obračunskih listov osnovne plače (A8 - A12), iz katerih izhaja le višina izhodiščne plače, ne pa tudi uporabljeni količnik (kot postavka je naveden le osnovni količnik, pri čemer ni razvidno, kaj naj bi obsegal).

10. Ker torej v tem sporu uveljavljene terjatve tožnika z dogovorjenim splošnim odpustom dolga niso ugasnile iz razloga, ker tožnik zanje ob podpisu sporazuma z dne 18. 7. 2012 ni vedel, saj pritožbeno sodišče ne opredeljuje do drugih pritožbenih navedb v zvezi z veljavnostjo splošnega odpusta dolga (da ne gre za zakonsko pravico tožnika), saj te za rešitev v obravnavani zadevi niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje za vso vtoževano obdobje upoštevati izhodiščno plačo v višini 647,88 EUR, kot je bila določena z Dogovorom o postopni uveljavitvi novega plačnega sistema za pilote z dne 15. 3. 2004 (v nadaljevanju: Dogovor z dne 15. 3. 2004). Tožena stranka je s Sindikatom D. 25. 2. 2008 sklenila Aneks h Kolektivni pogodbi o plačah in pogojih dela pilotov v B. (v nadaljevanju: Aneks z dne 25. 2. 2008), v katerem je h Kolektivni pogodbi o plačah in pogojih dela pilotov v B. (v nadaljevanju: Kolektivna pogodba) dodala nov 34.a člen o osnovni plači. Iz navedene določbe izhaja, da izhodiščni količnik za določitev osnovne plače kopilota brez napredovanja za polni delovni čas znaša 3,957 (prvi odstavek); da izhodiščni količnik za določitev osnovne plače kapitana brez napredovanja za polni delovni čas znaša 5,709 (drugi odstavek); da se osnovna plača določi kot produkt izhodiščnega količnika delovnega mesta, povečanega v skladu s 34.b členom Kolektivne pogodbe iz naslova napredovanja in izhodiščne plače pri toženi stranki, ki po Dogovoru z dne 15. 3. 2004 na dan 25. 3. 2008 znaša 674,88 EUR (tretji odstavek); da se v primeru dviga izhodiščne plače pri toženi stranki za 10 % v skladu s sklepom uprave tožene stranke z dne 11. 2. 2008, po katerem znaša izhodiščna plača 742,37 EUR, izhodiščni količnik za določitev osnovne plače kapitana brez napredovanja za polni delovni čas spremeni tako, da znaša 5,190 EUR (četrti odstavek); ter da spremenjeni količnik iz prejšnjega odstavka velja dokler znaša izhodiščna plača pri toženi stranki 742,37 EUR, v primeru znižanja te izhodiščne plače pa se osnovna plača pilota določi v skladu s prvim, drugim in tretjim odstavkom tega člena (peti odstavek).

Tožena stranka je mnenja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnikovo osnovno plačo izračunati ob upoštevanju drugega, tretjega in četrtega odstavka 34.a člena Kolektivne pogodbe, in sicer v celoti, kar pomeni, da bi moralo v primeru znižanja izhodiščne plače pod znesek 742,37 EUR upoštevati tudi navedbo o izhodiščni plači v višini 674,88 EUR, kot je bila določena z Dogovorom z dne 15. 3. 2004. Navedeno materialnopravno stališče je po presoji pritožbenega sodišča zmotno. Tretji odstavek novega 34.a člena Kolektivne pogodbe zgolj povzema (in ne določa, kot zmotno navaja pritožba) višino izhodiščne plače, ki jo določa Dogovor z dne 15. 3. 2004, in pri tem izrecno navaja, da ta višina izhodiščne plače velja na dan 25. 3. 2008. Navedena določba sama po sebi ne vpliva na veljavnost Dogovora z dne 15. 3. 2004 in na možnost tožene stranke, da kasneje (po 25. 3. 2004) v dogovoru s socialnimi partnerji določi drugačno (bodisi nižjo bodisi višjo) izhodiščno plačo. Pravdni stranki Dogovoru z dne 15. 3. 2004 nista podelili trajne pravne veljave (vsaj v delu, v katerem je določena izhodiščna plače, ne), kot neutemeljeno navaja pritožba. V nasprotnem primeru bi bili kasneje sklenjeni dogovori o spremembi izhodiščne plače2 brez pomena. Ker pa se je tožena stranka s socialnimi partnerji kljub Dogovoru z dne 15. 3. 2004 dogovarjala za drugačno (višjo) izhodiščno plačo, je šteti, da so ti dogovori veljavni in je potrebno upoštevati izhodiščno plačo v višini, kot je bila v njih dogovorjena, ne pa višino, ki izhaja iz Dogovora z dne 15. 3. 20043. V primeru absolutne veljave Dogovora z dne 15. 3. 2004 ne bi bil veljaven niti sklep uprave tožene stranke z dne 11. 2. 2008, po katerem izhodiščna plača znaša 742,37 EUR, Aneks z dne 25. 3. 2008 pa je ta dogovor povzel. Ker pa med strankama ni sporno, da je Aneks z dne 25. 3. 2008 veljaven, so torej možni in veljavni tudi dogovori o drugačni izhodiščni plači, kot je tista, dogovorjena v Dogovoru z dne 15. 3. 2004. 12. Tožena stranka nadalje neutemeljeno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje kot veljaven upoštevati sklep tožene stranke z dne 13. 4. 2010, s katerim je tožena stranka enostransko znižala izhodiščno plačo s 717,94 EUR (ta je bila določena z Dogovorom o znižanju izhodiščne plače za obdobje 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010 z dne 17. 2. 2010; v nadaljevanju: Dogovor z dne 17. 2. 2010) na 646,15 EUR. Tožena stranka je mnenja, da njeno pooblastilo za sprejem takšnega sklepa izhaja iz drugega odstavka c) točke II. člena Dogovora z dne 15. 3. 2004, ki določa, da lahko uprava tožene stranke med ukrepi za znižanje izgube iz poslovanja, ki odstopa od običajnih trendov poslovanja pri toženi stranki, na osnovi posebnega dogovora s Sindikatom D. sprejme ukrepe za znižanje izhodiščne plače. Ne glede na to, da po mnenju pritožbenega sodišča takšno določilo samo po sebi toženi stranki ne daje pooblastila za enostransko znižanje izhodiščne plače brez dogovora s sindikatom4, je s sklepom z dne 13. 4. 2010 tožena stranka v vsakem primeru nedovoljeno posegla v višino izhodiščne plače (717,94 EUR), kot je bila dogovorjena z Dogovorom z dne 17. 2. 2010. Dogovor z dne 15. 3. 2004, ki naj bi toženi stranki takšno pooblastilo dajal, namreč 13. 4. 2010, ko je tožena stranka sprejela sklep o enostranskem znižanju plače, zagotovo ni več veljal. Veljavnost Dogovora z dne 15. 3. 2004 je bila glede na njegovo določbo prvega odstavka b) točke II. člena omejena na čas od leta 2004 do leta 2009. Pri tem pa je treba tudi upoštevati, da se je tožena stranka v Dogovoru z dne 17. 2. 2010 strinjala, da znaša višina izhodiščne plače 717,94 EUR do decembra 2010. Ker od tega dogovora, ki ima naravo podjetniške kolektivne pogodbe, ni odstopila, torej dogovor še velja, ni mogla zakonito enostransko znižati izhodiščne plače v tem obdobju5. 13. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno za celotno vtoževano obdobje upoštevalo izhodiščno plačo, kot je bila dogovorjena s socialnimi partnerji (za obdobje od februarja do decembra 2009 v višini 705,25 EUR, za obdobje od januarja do novembra 2010 v višini 717,94 EUR in za obdobje od decembra 2010 dalje v višini 615,47 EUR) ter v tistih vseh obdobjih, ko je veljala nižja izhodiščna plača od 742,37 EUR upoštevati višji količnik delovnega mesta (3,956 namesto 3,596 za april in maj 2009, za obdobje od junija 2009 do oktobra 2011 pa 5,709 namesto 5,190).

14. Tožena stranka trdi, da so se v Dogovoru o višini plače z dne 24. 12. 2010 stranke dogovorile, da za to obdobje ne bodo uveljavljale nobenih zahtevkov oziroma da so se tem zahtevkom odpovedale, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje zavrniti tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na čas od 1. 12. 2010 do 31. 12. 2011. Tak kolektivni dogovor na tožnikovo pravico uveljavljati razliko v plači, ki mu je nastala zaradi napačnega izračuna njegove plače za to obdobje, ne vpliva. V imenu tožnika kot delavca se reprezentativni sindikat njegovim osnovnim pravicam, med katere spada tudi pravica do obračuna in izplačila plače, ne more veljavno odpovedati (prim. z odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-63/03 z dne 27. 1. 2005 in na njeni podlagi oblikovano sodno prakso pritožbenega in revizijskega sodišča, denimo opr. št. VIII Ips 193/2008 z dne 28. 9. 2010). Sodišče prve stopnje je tako pravilno upoštevalo, da se tožnik zahtevku za zadnje obdobje ni odpovedal oziroma, da ni zavezan z dogovorom, da zahtevkov za to obdobje ne bo uveljavljal, tako da podlaga za ta del njegovega zahtevka ni odpadla in mu je sodišče prve stopnje razliko v plači tudi za to obdobje pravilno prisodilo.

15. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Na druge pritožbene navedbe, ki niso odločilnega pomena za rešitev v obravnavani zadevi, pritožbeno sodišče ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

17. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP). Glede na to, da odgovor na pritožbo ne vsebuje nobenih trditev v zvezi s kršitvami z ustavo zagotovljenih človekovih pravic strank v tem postopku, ni mogoče šteti, da je bil potreben za postopek. Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev, ki izhaja iz 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Ur. l. RS, št. 15/94 in nasl. - ZUstS), ne pomeni samo formalnega izčrpanja (to je vložitve pravnega sredstva), ampak pomeni tudi materialno izčrpanje (to je vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic že v vloženih pravnih sredstvih).6 1 Glej npr. odločbe v zadevah opr. št. VIII Ips 193/2008, VIII Ips 126/2014, Pdp 305/2011, Pdp 1247/2012, Pdp 1665/2014 in Pdp 703/2015. 2 Dogovor o znižanju izhodiščne plače in sodelovanju pri dokapitalizaciji tožene stranke z dne 5. 2. 2009, Dogovor o znižanju izhodiščne plače za obdobje 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010 z dne 17. 2. 2010 in Dogovor o višini izhodiščne plače z dne 24. 12. 2010. 3 (Smiselno) enako tudi sodbi pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1248/2012 z dne 6. 6. 2013 in opr. št. Pdp 703/2015 z dne 4. 2. 2016. 4 Za znižanje izhodiščne plače bi bil potreben poseben dogovor s Sindikatom D.. 5 Tako tudi sodbi pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1248/2012 z dne 6. 6. 2013 in opr. št. Pdp 703/2015 z dne 4. 2. 2016. 6 Prim. z odločbami Ustavnega sodišča št. Up-9/97 z dne 15. 4. 1998, št. Up-237/04 z dne 12. 7. 2005, št. Up-851/11, U-I-154/11 z dne 21. 9. 2012 idr.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia