Jedro

Sodišče lahko ugodi ugovoru zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja le v primeru, če storilec z navedbami v ugovoru in morebitnimi dokazi izkaže, da je verjetnost, da je storil prekršek, za katerega je predpisan izrek kazenskih točk v številu, pri katerem se izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, manjša od verjetnosti, da ga ni storil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v višini 20,00 EUR v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe o prekršku, v kolikor mu bo s sodbo naloženo plačilo stroškov postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo obdolženčev ugovor zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja z dne 26. 8. 2021 kot neutemeljen ter obdolžencu naložilo plačilo sodne takse za izpodbijani sklep v višini 20,00 EUR, v kolikor mu bo s sodbo naloženo plačilo stroškov postopka.

2. Zoper tak sklep se pritožuje obdolženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov po 154. členu Zakona o prekrških (ZP-1) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru ugodi, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V skladu z določbo 113a. člena ZP-1 sodišče izda sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja, če je podan utemeljen sum, da je kršitelj storil prekršek, za katerega je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v številu, pri katerem se izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Za obstoj utemeljenega suma zadošča nižja stopnja verjetnosti o resničnosti pravno relevantnih dejstev kot za gotovost, ki je potrebna za izdajo obsodilne sodbe. Utemeljen sum je podan, če je stopnja verjetnosti, da je določena oseba storila prekršek, večja od verjetnosti, da ga ni storila, pri čemer mora sum temeljiti na konkretnih dejstvih in dokazih. Pri tem je potrebno opozoriti na razliko med obstojem utemeljenega suma kot dokaznega standarda za izpolnitev pogojev iz prvega odstavka 113.a člena ZP-1 in sprejemanjem dokazne ocene o tem, ali je obdolžencu dokazana storitev očitanega mu prekrška, kar je predmet postopka o prekršku in ugotavljanja odgovornosti obdolženca za očitani prekršek. Z oceno utemeljenosti suma storitve prekrška zoper varnost cestnega prometa, za katerega je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v cestnem prometu v številu, zaradi katerega se po zakonu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, namreč ni izključena možnost nasprotne ugotovitve glede storitve prekrška v nadaljnjem postopku o prekršku.

5. V obravnavani zadevi se obdolžencu z obdolžilnim predlogom očita, da je 18. 8. 2021 ob 22.18 uri v cestnem prometu vozil osebno vozilo znamke M. B., tip V., reg. št. CE ... v naselju L. in pri tem kot voznik motornega vozila, ki mu je policist odredil preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola, odklonil opravljanje preizkusa s tem, da je po odreditvi preizkusa z elektronskim alkotestom izjavil, da je pred kratkim spil pivo, na kar mu je bilo pojasnjeno, da bo preizkus opravljal po poteku 15. minut in ko sta policista odšla do službenega vozila, da bi preverila veljavnost vozniškega dovoljenja, ki ga je izročil policistom, peš zbežal po travniku v smeri naselja P., policista, ki sta stekla za njim, pa ga nista mogla izslediti. Ker je za tovrstni prekršek v skladu s dvanajstim odstavkom 107. člena ZPrCP predpisan izrek stranske sankcije 18 kazenskih točk, je predlagatelj predlagal tudi izrek začasnega odvzema vozniškega dovoljenja po 113.a členu ZP-1. Sodišče prve stopnje je glede na navedbe v obdolžilnem predlogu ter k obdolžilnemu predlogu priložene dokaze, ocenilo, da je izkazan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitani mu prekršek. Navedbe v obdolžilnem predlogu, iz katerih nedvomno izhajajo objektivni zakonski znaki prekrška po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP namreč potrjujejo dokazi, ki jih je predlagatelj priložil k obdolžilnemu predlogu - zaseženo vozniško dovoljenje, ki naj bi ga obdolženec sam izročil policistom, potrdilo o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja ter zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti.

6. V ugovoru zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja je zagovornik navajal, da se je obdolženec v času, ko naj bi bil storjen prekršek, s svojo partnerko T. H. nahajal na dopustu v B. od 16. 8. 2021 do 22. 8. 2021, o čemer je priložil račun z dne 18. 8. 2021 za plačilo nastanitvenih uslug ter potrdilo o rezervaciji apartmaja z dne 15. 7. 2021, glede uporabe vozila M. B., tip V. z reg. št. CE ... pa je pojasnil, da je to vozilo namenjeno potrebam obdolženčevega s.p.-ja, in da ga vozijo tudi družinski člani ter več drugih oseb, predvsem U. B. in U. J., medtem ko ga obdolženec vozi zelo redko in ga v kritičnem času zagotovo ni vozil in ga tudi ni mogel voziti, ker ga sploh ni bilo v S. Možno pa je, da je vozilo uporabljal tik pred nastopom dopusta in da je ob tem pozabil svoje vozniško dovoljenje v tem vozilu, na kar ni bil pozoren, ker na dopust ni vozil on in tako do prejema sklepa o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja sploh ni vedel, da pri sebi nima vozniškega dovoljenja oziroma, da so ga policisti zasegli in je nad vsem, kar se je zgodilo, začuden in popolnoma presenečen.

7. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno poudarilo, da je temeljni pogoj za začasni odvzem vozniškega dovoljenja izkazan utemeljen sum storitve prekrška, za katerega je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v cestnem prometu, pri katerem se izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja ter da izkazanost utemeljenega suma pomeni, da je stopnja verjetnosti, da je določena oseba storila prekršek, večja od verjetnosti, da ga ni storila. Pravilen je tudi zapis sodišča prve stopnje, da se sodišče pri odločanju o predlogu za začasni odvzem vozniškega dovoljenja omeji zgolj na presojo izpolnjevanja pogojev za odvzem vozniškega dovoljenja in da se pri izdaji sklepa o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja opira na navedbe v obdolžilnem predlogu ter dokaze, ki so priloženi k obdolžilnem predlogu. V okviru odločanja o ugovoru zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja pa sodišče ugotavlja in ocenjuje, ali je obdolženec z navedbami v ugovoru in priloženimi oz. predlaganimi dokazi uspel omajati zaključke o obstoju utemeljenega suma. Tako lahko sodišče ugodi ugovoru le v primeru, če storilec z navedbami v ugovoru in morebitnimi dokazi izkaže, da je verjetnost, da je storil prekršek, za katerega je predpisan izrek kazenskih točk v številu, pri katerem se izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, manjša od verjetnosti, da ga ni storil. Čeprav je iz nekoliko nespretnega zapisa v obrazložitvi izpodbijanega sklepa mogoče razumeti, kot da sodišče pri odločanju o ugovoru ne upošteva navedb v ugovoru in priloženih dokazov, zaradi česar naj po mnenju zagovornika sploh očitno ni pomembno, kaj obdolženec navaja v ugovoru in kakšna dokazila predloži, temveč je relevantno le-to, kar je navedeno v obdolžilnem predlogu policije, je iz 7. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa vendarle jasno razvidno, da je sodišče presojalo ugovorne navedbe v primerjavi z navedbami, ki izhajajo iz obdolžilnega predloga ter dokazi, ki so priloženi k obdolžilnemu predlogu, saj je v 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa zapisalo, da ob presoji izpodbijanega sklepa in navedb v ugovoru ugotavlja, da je ob izdaji izpodbijanega sklepa utemeljen sum obstajal, povsem očitno pa je ocenilo, da z navedbami v ugovoru zagovornik ugotovitev o obstoju utemeljenega suma ni uspel omajati. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega sklepa se je sodišče pri tem oprlo predvsem na dejstvo, da naj bi se obdolženi ob policijski kontroli izkazal z veljavnim vozniškim dovoljenjem, na podlagi katerega je bila ugotovljena njegova istovetnost. Ni pa mogoče spregledati, da na prisotnost obdolženca na kraju storitve prekrška kaže tudi uradni zaznamek pod prilogo A4, iz katerega izhaja, da naj bi dežurni policist poklical prijavitelja prekrška zoper javni red in mir, ki se ob klicu na operativno komunikacijski center ni želel identificirati, po klicu s strani dežurnega policista pa je potrdil, da je U. J., nato pa prekinil zvezo, ko je ugotovil, da je klic iz policije.

8. Zagovornik je sicer k ugovoru priložil račun družbe M. d.o.o., ki se glasi na storilca in ki izkazuje plačilo za najem apartmaja v kraju B. v času od 16. 8. 2021 do 22. 8. 2021 ter potrdilo o rezervaciji apartmaja ter plačilo akontacije z dne 15. 7. 2021 (priloga B3), vendar pa takšna dokaza ne potrjujeta nujno navedb, da se je storilec v času, ko naj bi bil storjen prekršek, tudi dejansko nahajal na dopustu. Tako priložena dokaza v primerjavi z dokazi, ki so priloženi k obdolžilnemu predlogu, nista omajala zaključka o obstoju utemeljenega suma, zaradi česar je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja po mnenju pritožbenega sodišča pravilna. Zagovornik je v ugovoru sicer res predlagal tudi zaslišanje obdolženčeve partnerke T. H., ki naj bi se v navedenem času nahajala na dopustu skupaj z obdolžencem, kot tudi zaslišanje obdolženčevih bratov B. U. in J. U., vendar se je sodišče prve stopnje kljub možnosti iz 113. b člena ZP-1, da pred odločitvijo o ugovoru pridobi pisno izjavo obdolženca oziroma ga zasliši in izvede druge dokaze, ki so potrebni za odločitev, ni odločilo za izvajanje teh dokazov, temveč je odločilo, da bo te dokaze izvedlo v okviru dokaznega postopka in odločanja o odgovornosti za storjeni prekršek. Vsekakor bo moralo sodišče prve stopnje glede na dosedanje navedbe obrambe v okviru dokaznega postopka izvesti predlagane dokaze in zadevo vsestransko raziskati, očitek o vožnji motornega vozila pa preizkusiti tudi v povezavi z drugoočitanim prekrškom, ter morda v ta namen izvesti ustno obravnavo, na kateri bo lahko opravilo tudi potrebna soočenja prič ter obdolženca, vendar za odločitev o ugovoru zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja to ni nujno potrebno. Zgolj zakonska podlaga za izvedbo dokazov pred odločitvijo o ugovoru zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja ne pomeni tudi, da ima sodišče dolžnost izvesti vse dokaze in je odločitev o tem, ali bo pred odločitvijo o ugovoru zasliševalo priče, stvar presoje prvostopenjskega sodišča, pri čemer pa je potrebno upoštevati tudi, da naj bi odločanje o ugovoru potekalo hitro in brez nepotrebnega odlašanja. Prvostopenjskemu sodišču tudi ni bilo potrebe posebej obrazlagati, zakaj do odločitve o ugovoru teh dokazov ni izvedlo in zadošča opredelitev, da bodo ostale navedbe stvar nadaljnjega dokaznega postopka. Tako je ne glede na relativno skopo obrazložitev izpodbijanega sklepa pritrditi zaključku prvostopenjskega sodišča, da zagovornik z navedbami v ugovoru zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja in dokazili, priloženimi k ugovoru, ni uspel omajati prepričljivosti zaključkov sodišča prve stopnje o obstoju utemeljenega suma storitve prekrška, za katerega je predpisan izrek stranske sankcije 18 kazenskih točk v cestnem prometu in je pravilno štelo, da je verjetnost, da je obdolženec storil očitani prekršek, še vedno večja od verjetnosti, da ga ni storil. 9. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

10. Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče obdolžencu na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 20,00 EUR, ki jih je obdolženec dolžan plačati v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe o prekršku, če mu bo s sodbo o prekršku naloženo plačilo stroškov postopka.