Jedro

Položaj tožnika, ko je kot fizični delavec s skromnimi kvalifikacijami zaradi posledic obravnavanega poškodovanja praktično nezaposljiv, v okviru odmere odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti terja posebno individualizacijo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu (IV. točka izreka) in stroškovni odločitvi (II. in III. točka izreka) spremeni tako, da njen izrek sedaj v celoti pravilno glasi: » I. Toženka je dolžna v roku 15 dni plačati tožniku na TRR njegovega pooblaščenca št. znesek 24.185,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2013 do plačila.

II. V presežku, do vtoževanih 37.400,00 EUR, se tožbeni zahtevek zavrne.

III. Toženka je dolžna plačati tožniku pravdne stroške v znesku 1.445,35 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 468,29 EUR, ki so pričele teči po preteku 15 dni od dneva vročitve sodbe sodišča prve stopnje do plačila, ter od zneska 977,06 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki prično teči po preteku 15 dni od dneva vročitve te sodbe do plačila, vse v roku 15 dni.

IV. Toženka je dolžna povrniti 241,50 EUR stroškov postopka v korist proračuna Republike Slovenije, in sicer na račun Okrožnega sodišča v Mariboru, št. 01100-6950421931, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki so pričele teči po preteku 15 dni od dneva vročitve sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v roku 15 dni.«

II. V presežku se pritožba zavrne.

III. Toženka je dolžna tožniku plačati 468,80 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki prično teči po preteku 15 dni od dneva vročitve te sodbe do plačila, v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da tožniku v roku 15 dni na TRR njegovega pooblaščenca št. plača znesek 13.185,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 2013 do plačila (I. točka izreka). Toženko je zavezalo še, da tožniku povrne pravdne stroške v višini 468,29 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka), v roku 15 dni od prejema prvostopenjske sodbe pa v proračun Republike Slovenije povrne še 241,50 EUR stroškov postopka, in sicer na račun Okrožnega sodišča v Mariboru, št. 01100-6950421931, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila (III. točka izreka). V presežku, do vtoževanih 37.400,00 EUR in glede plačila zakonskih zamudnih obresti od 1. 7. 2013 do 3. 9. 2013, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev v zavrnilnem delu (IV. točka izreka) in glede stroškov postopka (II. in III. točka izreka) se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožnik. Ocenjuje, da je sodišče prve stopnje glede odločilnih dejstev za presojo tožbenega zahtevka po višini dejansko stanje sicer pravilno ugotovilo in se pri odločanju pravilno oprlo zlasti na izvedensko mnenje dr. J.F.. Je pa pri odmeri višine odškodnine za posamezne odškodninske postavke zmotno uporabilo materialno pravo, saj je tožniku odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti priznalo prenizko. Glede na intenziteto in trajanje telesnih bolečin, ki jih je tožnik trpel po poškodbi in v času zdravljenja, ter upoštevaje številne nevšečnosti med zdravljenjem, kot vse opredeljuje izvedensko mnenje in povzema tudi izpodbijana sodba, predvsem ob primernem upoštevanju dejstva, da bo tožnik vsaj lahke telesne bolečine trpel tudi v bodoče in trajno, je tožniku odškodnina iz tega naslova odmerjena prenizko. To velja še posebej, ko se je pri tožniku razvil kronični popoškodbeni bolečinski sindrom, kar pomeni, da je tožnik od zaključka zdravljenja v letu 2011 do odločitve z izpodbijano sodbo lahke telesne bolečine trpel skoraj že 6 let, glede na svojo starost ob sojenju (46 let) pa bo te trpel še zelo dolgo, statistično gledano vsaj še 30 let. Glede na navedeno tožnik meni, da je za utrpele telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem upravičen do odškodnine vsaj v višini 18.000,00 EUR. Prenizko pa je po prepričanju pritožbe odmerjena tudi odškodnina iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti. Izpostavlja, da je pri tožniku zaradi zloma več vretenc, zlasti poškodbe 7. prsnega vretenca (to je bilo deformirano in kostni odlomek pomaknjen v hrbtenični kanal za 6-7 mm, zaradi česar je ta zožen za 1/4, utesnjeni pa sta tudi izstopišči živcev na tej višini), za 23% omejena gibljivost prsno ledvene hrbtenice in prisoten kronični bolečinski sindrom. V času nezgode je bil tožnik star 38 let in je bil kot gradbeni delavec na višku svojih delovnih sposobnosti, kot tujec pa se je zaposloval na podobnih delih v gradbeništvu. Vselej je opravljal večinoma težja fizična dela, saj tožnik drugih kvalifikacij nima. S svojim dohodkom je preživljal sebe in svojo družino v Bosni, kamor je pošiljal zaslužen denar. Po obravnavanem škodnem dogodku tožnik več ni sposoben opravljati dela gradbenega delavca, glede na oceno invalidske komisije in oceno izvedenca pa ni sposoben opravljati tudi nobenih drugih podobnih del, kjer bi se lahko zaposloval glede na svoje znanje, izkušnje in kvalifikacije. Tako tožnikove sposobnosti za opravljanje fizičnih del niso samo bistveno zmanjšane, kot je navedel izvedenec in je povzelo sodišče prve stopnje, temveč so popolnoma zmanjšane oziroma praktično izničene. Glede na oceno invalidske komisije je tožnik namreč sposoben opravljati le še lažja fizična dela, pretežno sede, brez vsakega dvigovanja in prenašanja bremen, ne v predklonu, brez vsiljene hoje in še to zgolj v polovičnem 4 urnem delovnem času. Glede na preostalo delovno zmožnost tožnika tako ni za pričakovati, da bi se še lahko zaposlil, in tožnik, kljub prizadevanju v tej smeri, kakšnega dela po škodnem dogodku ni dobil. Zaradi dejstva, da tožnik ne more delati, ne dobi zaposlitve in ne more prispevati k preživljanju svoje družine, pa močno duševno trpi, kar bo glede na njegovo starost in preostali čas do upokojitve trajalo še dolgo. Tožnik pa je oviran tudi pri dejavnostih in opravilih v vsakdanjem življenju, kar mu prav tako povzroča duševne bolečine. Glede na izkazan obseg škode in situacijo tožnika je slednji tako prepričan, da bi mu sodišče prve stopnje iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti moralo priznati celotno zahtevano odškodnino (30.000,00 EUR). Nepravilna pa je tudi prvostopenjska odločitev o obrestnem zahtevku. Plačilo zakonskih zamudnih obresti je tožnik terjal od 1. 7. 2013, tako postavljenemu zahtevku pa bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi že zato, ker mu toženka ne v odgovoru na tožbo ne v svojih nadaljnjih navedbah ni nasprotovala. Uveljavljan obrestni zahtevek pa je utemeljen tudi, ker je bil toženki odškodninski zahtevek poslan 21. 5. 2013, v tem pa ji je bil dan 15 dnevni rok za izpolnitev, ki pa se je do 1. 7. 2013 že iztekel. Tožnik pa ne sprejema tudi prvostopenjske stroškovne odločitve, saj meni, da ni obrazloženo, kako je sodišče prve stopnje obračunalo del njegovih pravdnih stroškov, ki jih je v plačilo naložilo toženki. Tožniku je priznalo skupaj 2.758,29 EUR, toženki pa 241,50 EUR pravdnih stroškov, ob uspehu pravdnih strank pa bi zmanjšan del pravdnih stroškov tožnika moral znašati 972,57 EUR, priznan del pravdnih stroškov toženke pa 156,34 EUR. Ob pobotanju tako izračunanih stroškov pa bi sodišče prve stopnje toženki moralo naložiti plačilo pravdnih stroškov tožnika v višini 816, 22 EUR. Glede na navedeno tožnik sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako glede dosojenega zneska glavnice, priznanih stroškov in teka zamudnih obresti, toženki pa naloži v plačilo še pritožbene stroške tožnika.

3. Toženka pritožbenega odgovora ni vložila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu (IV. točka izreka) ter v odločitvi o stroških postopka (II. in III. točka izreka) preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu procesnih kršitev, na katere naslovno sodišče pazi po uradni dolžnost, ne ugotavlja, ob neprerekanih prvostopenjskih ugotovitvah o obsegu nastale nepremoženjske škode pa pritožba deloma utemeljeno izpostavlja, da je ob pravilni uporabi materialnega prava tožniku odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti odmerjena prenizko. Nepravilna pa je tudi prvostopenjska odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti, kar vse je, vključno z odločitvijo o stroških postopka, narekovalo spremembo prvostopenjske sodbe, kot je razvidna iz zgornjega izreka.

6. Tožnik v obravnavani zadevi uveljavlja povračilo nepremoženjske škode, ki jo je utrpel v delovni nezgodi 9. 12. 2010. Do te je prišlo, ko ga je zadela cev za vlivanje betona, ki je po sprostitvi zastoja pri vlivanju betona zaradi velikega pritiska nekontrolirano opletala in tožnika udarila v prednji del prsnega koša tako, da ga je odrinilo nazaj in je padel z gradbenega odra v globino okrog 2 metra ter se huje telesno poškodoval. Utemeljenost tožbenega zahtevka po temelju v fazi pritožbenega obravnavanja več ni sporna, saj pritožba toženke zoper prvostopenjsko sodbo ni bila vložena, po izvedenem dokaznem postopku pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da zavarovanec toženke tožniku za posledice obravnavanega škodnega dogodka objektivno odgovarja (149. in 150. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ), soprispevka tožnika k nastanku škode (tretji odstavek 153. člena OZ) pa ni ugotovilo. Utemeljenost tožbenega zahtevka po višini je sodišče prve stopnje presojalo izhajajoč iz pridobljenega izvedenskega mnenja medicinske stroke, medicinske dokumentacije ter izpovedbe tožnika. Iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je tožniku od zahtevanih 20.000,00 EUR odmerilo odškodnino v višini 15.000,00 EUR, za utrpeli strah mu je od zahtevanih 3.000,00 EUR priznalo odškodnino v višini 2.000,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa je tožniku od zahtevanih 30.000,00 EUR odmerilo odškodnino v višini 15.000,00 EUR, medtem ko je zahtevek tožnika iz naslova skaženosti (1.500,00 EUR) zavrnilo. Skupaj je tožniku torej odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 32.000,00 EUR, kar ustreza 31,5 povprečnim mesečnim neto plačam.(1) Od tega zneska je odbilo še valoriziran znesek s strani Z.T., d.d., pri kateri je imel tožnikov delodajalec v času škodnega dogodka zavarovano odgovornost, že plačane akontacije odškodnine v višini 17.014,50 EUR ter znesek 1.800,00 EUR, glede katerega je bila z imenovano zavarovalnico, prvotno prav tako toženko v obravnavani zadevi, sklenjena sodna poravnava (list. št. 35), s katero pa je bila izčrpana zavarovalna vsota. Toženki A. S. d.d., pri kateri je imela odgovornost zavarovano družba K. d.o.o., ki je bila odgovorna za prevoz in vlivanje betona, je z izpodbijano sodbo tako naložilo še plačilo razlike odškodnine v višini 13.185,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 2013 do plačila.

7. V obravnavani zadevi je pritožbeno sporna zgolj prvostopenjska odmera odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki ji tožnik oporeka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava.

8. Merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo izhajajo iz določb 179. in 182. člena OZ, na katera svojo odločitev kot na relevantna določila materialnega prava opira tudi sodišče prve stopnje. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki iz takšne zakonske ureditve izhajata, sta načelo individualizacije višine odškodnine, kjer je v ospredju subjektivno doživljanje oškodovanca, in načelo objektivne pogojenosti njene višine, ki narekuje sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera. Glede na nesporne ugotovitve izvedenca medicinske stroke dr. J. F. o intenziteti in trajanju telesnih bolečin (in strahu), vključno s katalogom nevšečnosti, ki jih je tožnik trpel v teku zdravljenja, ter o trajnih posledicah obravnavanega poškodovanja, zaradi katerih oškodovanec duševno trpi, pa sodišče prve stopnje po prepričanju naslovnega sodišča zgoraj izpostavljenih načel glede pritožbeno spornih oblik nepremoženjske škode ni realiziralo v tej meri, da bi te odškodninske postavke vsaka zase in s tem tudi skupen znesek z izpodbijano sodbo odmerjenega zadoščenja ustrezal pravnemu standardu pravične in primerne denarne odškodnine. Sodišče prve stopnje je sicer vzelo v ozir oškodovančevo individualno vrednotenje škodnih posledic, ki je kot subjektivno doživljanje posameznika zanj že po naravi stvari lahko zgolj neugodno, vendar pa ima pritožba prav, da konkretnega primera nepremoženjske škode ni ustrezno objektiviziralo tako, da bi z izpodbijano sodbo odmerjeno odškodnino primerno umestilo v okvir prisojenih odškodnin v primerljivih zadevah. Hkrati pa položaj tožnika, ko je kot fizični delavec s skromnimi kvalifikacijami zaradi posledic obravnavanega poškodovanja praktično nezaposljiv, v okviru odmere odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti terja posebno individualizacijo.

9. Tožnik je v obravnavanem škodnem dogodku izhajajoč iz izvedenskega mnenja utrpel visoko energetsko poškodbo prsne hrbtenice. Na podlagi CT preiskave in rentgenskega slikanja je bil pri oškodovancu ugotovljen kompresivni zlom 7. prsnega vretenca s klinasto deformacijo in utesnitvijo hrbteničnega kanala. Na 3., 4., 5., 8., 10., 11. in 12. prsnem vretencu pa so bili vidni zlomi krovnih površin na sprednjem delu teles vretenc brez utesnitve hrbteničnega kanala ali večje deformacije. Zaradi kompresivnega zloma 7. prsnega vretenca in utesnitve hrbteničnega kanala je bil opravljen operativni poseg, kjer je bila narejena odprta naravnava in rekonstrukcija hrbteničnega kanala v višini 7. prsnega vretenca ter učvrstitev prsne hrbtenice od 5. do 9. prsnega vretenca (štirje segmenti). Po operaciji posebnih zapletov sicer ni bilo, vendar pa izvedenec ugotavlja, da so pri tožniku ostale trajne organske kot funkcionalne okvare.

10. Glede na v izpodbijani sodbi že ugotovljeno intenziteto in trajanje prestalih telesnih bolečin,(2) upoštevaje pri tem tudi vse nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem (26. točka obrazložitve)(3) se tožnik za povišanje odškodnine za to obliko nepremoženjske škode utemeljeno zavzema. Glede na to, da je izvedenec dr. F. izrecno izpostavil, da zlomi prsnih vretenc, če jih je več, kakor v obravnavanem primeru, takoj po poškodbi povzročajo hude telesne bolečine, telesne bolečine takšne intenzitete pa so prisotne tudi v prvih dneh po operacijski stabilizaciji hrbtenice, in glede na pri tožniku zaradi trajnih organskih in funkcionalnih posledic prisoten kronični bolečinski sindrom, ki bo pri njem trajno izražen v obliki občasnih lahkih telesnih bolečin, sploh ko izvedenec ugotavlja, da se bodo te pojavljale ne zgolj pri večjih fizičnih naporih, spremembah vremena ter prisilni drži, temveč tudi v primeru ležanja, je tožniku po prepričanju sodišča druge stopnje iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenem potrebno upoštevaje načelo objektivizacije(4) priznati odškodnino v višini 18.000,00 EUR (17,72 povprečnih mesečnih neto plač), kot zahteva v pritožbi.

11. Tudi v zvezi z odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti je pritrditi pritožbi, da ta z izpodbijano sodbo ni odmerjena skladno s sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Hkrati pa okoliščine na strani tožnika, ko bi ta glede na skromne kvalifikacije k lastnemu preživljanju in preživljanju svoje družine lahko prispeval zgolj z opravljanjem (težjega) fizičnega dela, za katerega pa zaradi trajnih posledic obravnavanega poškodovanja ni več zmožen, narekujejo posebno individualizacijo obravnavanega škodnega primera. Tožnik namreč utemeljeno opozarja, da je zaradi posledic poškodbe pri izvajanju poklicnih obveznosti omejen tako, da zaposlitve praktično več ne more dobiti. Izvedenec pri tožniku zaradi zlomov vretenc prsne hrbtenice ugotavlja tako trajne organske kot funkcionalne posledice. Klinično se organske (posttavmatske) spremembe pri tožniku kažejo v obliki kroničnega bolečinskega sindroma, ki ga je sodišče druge stopnje kot telesne bolečine, ki jih bo tožnik trpel še tudi v bodoče (182. člen OZ), ustrezno ovrednotilo že v okviru odmere odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Funkcionalna okvara pa se pri tožniku kaže kot omejena gibljivost prsne hrbtenice lažje stopnje (23% zmanjšana gibljivost), zaradi posledic poškodbe pa je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti. Skladno z odločbo invalidske komisije pa tožnik niti s poklicno rehabilitacijo dela več ni sposoben opravljati v polnem delovnem času, temveč le še 4 ure dnevno. Tudi v skrajšanem delovnem času pa je tožnik, ki se je predhodno zaposloval kot gradbeni delavec, delo zmožen opravljati zgolj na drugem delovnem mestu in le z omejitvami. Narava teh omejitev, ko tožnik lahko opravlja zgolj lahko fizično delo, pretežno sede, brez vsakega dvigovanja ali prenašanja bremen, ne v predklonu in brez vsiljene hoje, pa narekuje sklep, da tožnik kot fizični delavec v gradbeništvu, ki s takšnimi omejitvami ni združljivo, dejansko več ni zaposljiv. Da so zaradi obravnavanega škodnega dogodka tožnikove profesionalne delovne zmožnosti kot fizičnega delavca bistveno zmanjšane ugotavlja že izvedenec. Upoštevaje, da bi se tožnik kljub delovnim izkušnjam glede na skromne kvalifikacije lahko zaposloval zgolj na težjih fizičnih delih, pa je utemeljen zaključek, da so tožnikove poklicne perspektive praktično izčrpane. Z ozirom, da je bil tožnik, ob škodnem dogodku star 38 let, na višku svojih delovnih zmožnosti, predhodno pa je v odsotnosti poškodb oziroma obolenj prsne hrbtenice težja fizična dela v gradbeništvu, kjer se je tudi pretežno zaposloval, opravljal brez kakršnihkoli omejitev, je zato sprejeti tezo pritožbe, da tožnik, z ozirom, da zaradi izgube pridobitne sposobnosti več ni zmožen z delom prispevati k lastnem preživljanju in preživljanju svoje družine, kar je z vidika splošnega življenjskega izkustva vrednota eksistencialnega pomena, izraziteje duševno trpi. Upoštevaje tako izpostavljeno posebnost konkretnega primera ter objektivna merila za odmero nepremoženjske škode, sploh ko so pri tožniku po zaključkih izvedenca zaradi poškodbenih posledic prizadete tudi vsakodnevne aktivnosti povezane z daljšo hojo, daljšo stojo ali dolgotrajnim sedenjem, je tožniku kot odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti po prepričanju naslovnega sodišča potrebno priznati ne le 15.000,00 EUR, temveč znesek v višini 23.000,00 EUR (22,64 povprečnih mesečnih neto plač).

12. Upoštevaje z izpodbijano sodbo priznan znesek v višini 2.000,00 EUR iz naslova strahu, ki ni pritožbeno prerekan, tožniku glede na zgoraj obrazloženo tako pripada denarno zadoščenje v skupni višini 43.000,00 EUR, kar predstavlja 41,34 povprečnih mesečnih neto plač. Nepremoženjska škoda v tej višini pa je po naziranju sodišča druge stopnje odmerjena znotraj pravnega standarda pravične in primerne denarne odškodnine. Ustrezno namreč zaobseže vse danosti in specifičnosti konkretnega primera, hkrati pa je primerljiva tudi z odškodninami v drugih objektivno podobnih primerih nepremoženjskih škod.(5) Pritožbenih teženj po njenem nadaljnjem povišanju zato ni mogoče podpreti.

13. Utemeljena pa je pritožbena graja prvostopenjske odločitve o obrestnem zahtevku. Tožnik plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska glavnice v obravnavani zadevi terja od 1. 7. 2013 do plačila, sodišče prve stopnje pa je z izpodbijano sodbo tek zamudnih obresti tožniku priznalo od 3. 9. 2013 dalje, to je od dne, ko je toženka zavrnila tožnikov predpravdni odškodninski zahtevek. Z ozirom, da je vprašanje nastopa dolžniške zamude dejansko vprašanje, toženka pa v okviru svojih (pravočasnih) zatrjevanj navedb tožnika, da je v zamudi s plačilom glavničnega zneska že od 1. 7. 2013, ni prerekala, namreč drži, da prvostopenjsko sodišče podlage za takšno odločitev ni imelo. Ker glede na določbo drugega odstavka 214. člena ZPP neprerekana oziroma neobrazloženo prerekana dejstva štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh izhaja in siceršnjih navedb stranke, o čemer pa v obravnavani zadevi ni moč govoriti, bi sodišče prve stopnje tožniku tek zakonskih zamudnih obresti od zneska prisojene glavnice zato moralo priznati v okviru postavljenega zahtevka. Tudi sicer pa je tožnik izkazal nastop dolžniške zamude z dnem 1. 7. 2013. Tožbi je namreč priložil na toženko naslovljen predpravdni odškodninski zahtevek z dne 21. 5. 2013 (priloga A29), v katerem je bil toženki določen 15 dnevni rok za izpolnitev obveznosti. Kljub temu, da datum vročitve odškodninskega zahtevka toženki iz priloge A29 ne izhaja, pa je ob rednem teku stvari, ko je glede na zavrnitev odškodninskega zahtevka evidentno, da ga je toženka prejela, sklepati, da je tega dobila najkasneje v roku nekaj dni. Do 1. 7. 2013, to je več kot mesec dni pozneje, pa se je po prepričanju naslovnega sodišča glede na relativno nezapletenost obravnavane odškodninske zadeve, ko je imela toženka na voljo vso razpoložljivo medicinsko dokumentacijo, ob standardih dolžne profesionalne skrbnosti (drugi odstavek 6. člena OZ) že iztekel rok, v katerem bi obstoj in obseg svoje obveznosti lahko ugotovila in jo izpolnila (943. člen OZ).

14. Z. T., d.d. je iz naslova predmetnega škodnega dogodka tožniku dne 25. 4. 2012 nesporno že plačala akontacijo odškodnine v višini 17.100,00 EUR, valorizirana vrednost katere na dan zadnjega naroka za glavno obravnavo v obravnavani zadevi (28. 1. 2016) zanaša 17.014,50 EUR. Imenovana zavarovalnica pa je (neugotovljenega dne) na temelju v predmetnem postopku sklenjene sodne poravnave na prvem naroku za glavno obravnavo dne 5. 5. 2015 (list. št. 35) tožniku še dodatno plačala znesek 1.800,00 EUR. Toženki, zavarovalnici A. S. d.d., je po odbitju valorizirane akontacije v višini 17.014,50 EUR kot na podlagi sodne poravnave plačanih 1.800,00 EUR tako potrebno v plačilo naložiti še razliko odškodnine v znesku 24.185,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 1. 7. 2013 do plačila.

15. Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških postopka. Z ozirom, da je tožnik v predmetnem postopku od toženke terjal plačilo zneska v višini 37.400,00 EUR, po odločitvi s predmetno sodbo pa je uspel z zneskom v višini 24.185,50 EUR, njegov pravdni uspeh znaša 64,67%, pravdni uspeh toženke pa 35,33%. Sodišče prve stopnje je tožniku kot potrebne priznalo pravdne stroške v skupni višini 2.758,29 EUR, toženki pa v skupni višini 274,38 EUR. Z ozirom, da prvostopenjska stroškovna odmera ni argumentirano pritožbeno prerekana,(6) je tožnik glede na dosežen pravdni uspeh tako upravičen do povračila zneska v višini 1.783,79 EUR, toženka pa do povračila zneska v višini 96,94 EUR. Glede na pritožbena izvajanja o nejasnosti prvostopenjske stroškovne odločitve velja na tem mestu pojasniti, da je sodišče prve stopnje tožniku kot potrebne pravdne stroške, in sicer v okviru za izvedenine skupaj priznanega zneska v višini 388,50 EUR,(7) glede na določbo drugega odstavka 46. člena Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP)(8) pravilno priznalo tudi polovico stroškov za izdelavo pisnega izvedenskega mnenja v višini 241,50 EUR, ki jih je na podlagi odločbe Bpp 1004/2015 z dne 6. 8. 2015 (priloga C1) za tožnika kot upravičenca do brezplačne pravne pomoči založila Republika Slovenija. Ker je tožnik v predmetnem sporu delno uspel in ima v sorazmerju s pravdnim uspehom pravico do povračila pravdnih stroškov v razmerju do toženke, pa je sodišče prve stopnje toženko skladno z določbo tretjega odstavka 46. člena ZBPP(9) pravilno zavezalo, da od tožniku dolžnih pravdnih stroškov, ki po spremembi prvostopenjske odločitve s predmetno sodbo zanašajo 1.783,79 EUR, toženka znesek v višini 241,50 EUR namesto tožniku povrne v proračun Republike Slovenije. Tožnik je tako upravičen zgolj še do povračila razlike njemu glede na pravdni uspeh priznanih stroškov postopka v višini 1.542,29 EUR, po pobotanju s pravdnimi stroški toženke v višini 96,94 EUR pa je toženka zavezana tožniku v roku 15 dni plačati še 1.445,35 EUR pravdnih stroškov. Ker je tožnik zahteval tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti, je sodišče druge stopnje upoštevalo, da so slednje za tisti del prisojenih stroškov, o katerih je odločilo že sodišče prve stopnje, pričele teči po preteku 15 dni od dneva vročitve sodbe sodišča prve stopnje. Za del stroškov, o katerih je sodišče druge stopnje odločalo s to sodbo, pa bo zamuda nastopila šele potem, ko bo toženki ta sodba vročena in ko bo pretekel rok 15 dni za prostovoljno izpolnitev obveznosti (313. člen ZPP).

16. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi tožnika skladno s 5. alinejo 358. člena ZPP delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu (IV. točka izreka) ter v odločitvi o stroških postopka (II. in III. točka izreka) spremenilo tako, kot je razvidno iz zgornjega izreka. Ker je delna sprememba vplivala na povečanje obsodilnega in zmanjšanje zavrnilnega dela sodbe, kot tudi na stroškovno odločitev, je sodišče druge stopnje oblikovalo izrek sodbe v celoti. V presežku je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

17. Ker je tožnik s pritožbo delno uspel, ima skladno z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP tudi pravico do povračila sorazmernega dela stroškov pritožbenega postopka. Kot potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP) je sodišče druge stopnje tožniku priznalo stroške njegovega pooblaščenca skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (OT),(10) in sicer: 628,80 EUR kot nagrado za redno pravno sredstvo po tar. št. 3210 ZOdvT ter 22% DDV na tako opravljeno storitev v znesku 138,34 EUR po tar. št. 6007 ZOdvT, kar skupaj znaša 767,14 EUR. Plačila sodne takse za pritožbo pa je bil tožnik oproščen (sklep II P 704/2014 z dne 4. 5. 2016 - list št. 144-145). Glede na 61,11 % uspeh s pritožbo ima tožnik tako pravico po povračila zneska v višini 468,80 EUR, skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo pričele teči po preteku 15 dni od dneva vročitve te sodbe (313. člen ZPP).

Op. št. (1) : Po podatkih Statističnega urada RS povprečna mesečna neto plača za mesec januar 2016, ko je bilo odločeno z izpodbijano sodbo, znaša 1.015,85 EUR.

Op. št. (2) : Tožnik je trpel hude telesne bolečine 3 dni, srednje hude telesne bolečine 10 dni, stalne lahke telesne bolečine 3 mesece, občasne lahke telesne bolečine pa do zaključka zdravljenja (9. 3. 2012) in jih bo trpel tudi v bodoče, saj je pri tožniku prisoten kronični bolečinski sindrom, ki se kaže z lahkimi telesnimi bolečinami. Po operativnem posegu zaradi odstranitve osteosintetskega materiala je tožnik trpel še srednje hude telesne bolečine 2 dni in stalne lahke telesne bolečine 3 tedne.

Op. št. (3) : Prevoz z rešilcem v UKC, operativno zdravljenje zloma prsne hrbtenice, hospitalizacija 15 dni, kjer je moral tožnik pretežno ležati in je bil popolnoma odvisen od tuje nege in pomoči, protibolečinska terapija v obliki injekcij in infuzij, prejemanje antitrombotikov in antibiotikov, nošenje opornice za prsno hrbtenico 3 mesece v času ambulantnega zdravljenja, dvotedenska rehabilitacija v zdravilišču, 10 x ambulantna fizikalna terapija, redno jemanje analgetikov v času zdravljenja, večkratne RTG preiskave, 2 x CT preiskava, hospitalizacija 5 dni ob odstranitvi osteosintetskega materiala, kar je zahtevalo še tritedensko mirovanje.

Op. št. (4) : Moškemu, v času škodnega dogodka staremu 38 let, gradbenemu tesarju, ki je pri delu zaradi zdrsa z lestve padel 2 metra v globino in utrpel zlom XII. prsnega vretenca, je bila za primerljiv obseg telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem odmerjena odškodnina v višini 20,80 povprečnih mesečnih neto plač (povzetek odločbe VS RS o nepremoženjski škodi II Dor 134/2011).

Op. št. (5) : Povzetki odločb VS RS o nepremoženjski škodi II Ips 638/2008 (za zlom prečnega izrastka petega ledvenega vretenca na levi strani, zlom dveh kosti v levem stopalu in odrgnino desne rame je bila moškemu, ob škodnem dogodku staremu 41 let, terenskemu delavcu, odmerjena odškodnina v višini 41 povprečnih mesečnih neto plač), II Ips 1094/2008 (za stisnjen zlom 12. ledvenega vretenca je bila ženski, ob škodnem dogodku stari 47 let, poškodovani v prometni nesreči, odmerjena odškodnina v višini 37 povprečnih mesečnih neto plač), II Ips 612/2009 (za večfragmentalni kompresijski zlom petega ledvenega vretenca, zožitev hrbteničnega kanala in popoškodbeno krvavitev iz nosu je bila ženski, poškodovani v prometni nesreči, odmerjena odškodnina v višini 37 povprečnih mesečnih neto plač) in II Ips 335/2002 (za zlom s stisnjenjem in zamikov v živčni kanal hrbtenice telesca 1. ledvenega vretenca je bila ženski, ob škodnem dogodku stari 43 let, poškodovani v prometni nesreči, odmerjena odškodnina v višini 36 povprečnih mesečnih neto plač).

Op. št. (6) : Tožnik pri obračunu stroškov, ki ga ponuja v pritožbi, sicer izhaja iz prepričanja, da so toženki v izpodbijani sodbi potrebni pravdni stroški priznani zgolj v višini 241,50 EUR (za izvedensko mnenje), vendar pa ob tem znesku še dodatno priznanih potnih stroškov za pristop na naroke (3 x 2,96 EUR), stroškov parkiranja (2,00 EUR) in administrativnih stroškov (20,00 EUR) obrazloženo ne prereka (kar si je mogoče razlagati tako, da je te dodatne stroške dejansko spregledal).

Op. št. (7) : Znesek 388,50 EUR predstavlja seštevek zneska 241,50 EUR, ki ga je za izdelavo pisnega izvedenskega mnenja založila Republika Slovenija, in zneska 147,00 EUR, ki ga je za dopolnitev izvedenskega mnenja z zaslišanjem izvedenca na naroku za glavno obravnavo dne 28. 1. 2016 plačal tožnik sam (list. št. 146).

Op. št. (8) : Drugi odstavek 46. člena ZBPP: »Ne glede na določbe procesnega zakona o priglasitvi stroškov pristojno sodišče pri odločanju o stroških postopka po uradni dolžnosti upošteva stroške iz prejšnjega odstavka, ki jih je med sodnim postopkom založila Republika Slovenija, tudi če jih stranka, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, sama ne priglasi. Obseg stroškov sodišče ugotovi iz odločbe o dodelitvi brezplačne pravne pomoči.« Op. št. (9) : Tretji odstavek 46. člena ZBPP: »O višini in obsegu stroškov iz prvega odstavka tega člena, ki jih mora nasprotna stranka namesto stranki, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, povrniti v korist proračuna Republike Slovenije, odloči pristojno sodišče po določbah o povrnitvi stroškov postopka.« Op. št. (10) : Drugi odstavek 20. člena OT: »Če se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo te tarife in po uveljavitvi Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08, 35/09 - ZOdv-C), se odvetniški stroški v tem postopku in v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določajo po Zakonu o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08, 35/09 - ZOdv-C).«