Jedro

Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru pripadajoče zemljišče pravilno določilo na podlagi primarnega kriterija, to je obstoja prostorskega akta, na podlagi katerega je bila izvedena zunanja ureditev (skladno z določbami ZVEtL, kot tudi skladno z veljavnim ZVEtL-1, po katerem to merilo še vedno predstavlja poglavitni vir za ugotavljanje obsega pripadajočega zemljišča), kot tudi na podlagi drugih kriterijev, ki jih kot prirejene sedaj določa ZVEtL-1, in ki jih je po načelu izključevanja pred njim določal že ZVEtL.

Ne glede na to, da stavbe udeležencev in stavba predlagateljev tvorijo enotno grajeno sosesko, pritožniki s pritožbenimi navedbami, da bi bilo treba parcelo št. 1632/11, k. o. X, določiti kot skupno pripadajoče zemljišče k več stavbam, ne uspejo izpodbiti v postopku ugotovljenih okoliščin, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje utemeljilo odločitev, da parcele št. 1632/11, 1630/20, 1630/18 in 1630/19, k. o. X, predstavljajo individualno pripadajoče zemljišče k stavbi predlagateljev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom parcele št. 1632/11, 1630/20, 1630/18 in 1630/19, vse k. o. X, določilo kot pripadajoče zemljišče in s tem splošni skupni del stavbe na naslovu T. 42, L., z identifikacijsko št. 0000-5220, stoječe na parceli št. 1631/2, iste k. o., ugotovilo, da novonastali parceli št. 1630/21 in 1630/17, obe k. o. X, nista pripadajoči zemljišči k tej stavbi (1. točka izreka) in sklenilo, da se sklep izvede v zemljiški knjigi pri zgoraj navedenih parcelnih št. po uradni dolžnosti v vrstnem redu zaznambe predmetnega postopka s časom začetka učinkovanja 7. 3. 2014 (2. točka izreka). Odločilo je še, da vsak udeleženec nosi svoje stroške postopka (3. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožujejo udeleženci - skupnost vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe na naslovih T. 38, 40 in 46 v L. iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku1. Predlagajo spremembo sklepa tako, da se parcela št. 1632/11, k. o. X, ne določi kot individualno pripadajoče zemljišče stavbe T. 42, L., temveč kot skupno pripadajoče zemljišče stavb T. 38, 40, 42 in 46, L. Povzemajo ugotovitve izvedenke, da gre za enotno načrtovano sosesko, ki jo tvorijo tudi stavbe udeležencev, da je bila zunanja ureditev delana za celoten niz stolpnic in da so bila prednostno zemljišča namenjena izgradnji predmetne soseske, kar je razvidno iz elaborata grajenega javnega dobra. Menijo, da se situacija glede parkirnih mest ne more reševati drugače kot na enak način za vse objekte v soseski, torej tudi za stavbe udeležencev. Izpostavljajo, da so bili na vseh drugih parkiriščih zavrnjeni zahtevki (pravilno: predlogi) za določitev individualnih pripadajočih zemljišč k posameznim stavbam. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z ureditvenim načrtom v času izgradnje določilo pripadajoče zemljišče k stavbi T. 42. Zaključki izvedenke in sodišča so v nasprotju z veljavnimi akti v času gradnje (ureditveni načrt, objavljen v Glasniku št. 7/65), ter z ugotovitvami in dejstvi, ki jih citira izvedenka, in ki izhajajo iz zazidalnega načrta (Odlok o sprejemu dopolnitve zazidalnega načrta za del območja zazidalnega otoka VS-4 B.) v letu 1973 za zunanjo ureditev, po katerem so dovozi, parkirna mesta in garaže predvideni le na obrobju naselja, in kjer je določeno, da mora biti v soseski dosledno ločen motorni promet od pešpoti, v notranjosti karejev cone pa so te namenjene izključno otrokom in pešcem. Iz grafa št. 13 izvedenskega mnenja je razvidno, da so parkirišča samo ob objektih na obrobju, medtem ko je v soseski več objektov, ob katerih sploh ni parkirišč. To pa pomeni, da uporabniki parkirišč niso bili samo tisti objekti, ob katerih so ta parkirišča zgrajena, temveč vsi. Dodaja še, da ob objektu T. 36 sploh ni parkirišča, kar bi pomenilo, da ga nima, čeprav je jasno, da gradbenega dovoljenja za izgradnjo objekta brez parkirišča ni bilo mogoče dobiti. Poleg tega so udeleženci stanovanje kupili vključno s parkirnim mestom. Dejansko stanje torej ni pravilno ugotovljeno, obrazložitev pa je v nasprotju s citiranimi dokumenti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev postopka.

3. Na pritožbo je odgovoril prvi nasprotni udeleženec in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predlagatelji so kot etažni lastniki stanovanj v večstanovanjski stavbi na naslovu T. 42 (po izdelavi izvedenskega mnenja izvedenke urbanistične stroke J. M.) predlagali določitev pripadajočega zemljišča k stavbi na zemljiščih s parc. št. 1632/11 in 1630/12, obe k. o. X. V postopku so trdili in dokazovali, da gre za enotno funkcionalno celoto, to je stanovanjski blok in zemljišče, ki so ga vsa leta uporabljali izključno lastniki stavbe. Zatrjevali so, da so z nakupom stanovanj na podlagi zakona pridobili tudi pravico uporabe (oziroma lastninsko pravico) na obravnavanem zemljišču. S predlaganim pripadajočim zemljiščem so se strinjali vsi udeleženci, razen druge nasprotne udeleženke A., ki je trdila, da pripadajoče zemljišče, kot ga je opredelila izvedenka, posega v javno dobro. Po vložitvi predloga je zaradi predlaganega obsega pripadajočega zemljišča prišlo do delitve dveh parcel, in sicer je bila parcela št. 1630/12 ukinjena in sta iz nje nastali novi parceli št. 1630/20 in 1630/21. Prav tako je bila ukinjena parcela št. 1630/15 in so iz nje nastale nove parcele 1630/17, 1630/18 in 1630/19. Parc. št. 1632/11, 1630/20, 1630/18 in 1630/19 je sodišče določilo (ugotovilo) kot pripadajoče zemljišče k stavbi predlagateljev, za preostale pa je predlog zavrnilo.

6. Ugotovitvam izvedenke po prejemu izvedenskega mnenja nobeden od udeležencev - pritožnikov tekom postopka ni nasprotoval. Celo nasprotno, v vlogi s 23. 3. 2016 so navedli, da se s predlaganim obsegom pripadajočega zemljišča k objektu predlagateljev, kot izhaja iz izvedenskega mnenja2 (in kot ga je v izpodbijanem sklepu določilo sodišče), strinjajo. Ker do vložitve pritožbe tako določenemu obsegu pripadajočega zemljišča niso nasprotovali, čeprav so to možnost imeli tudi še na naroku (z ogledom) na kraju samem 6. 10. 2017, na katerega so bili po pooblaščenki pravilno vabljeni, ki pa se ga niso udeležili, v tej smeri podane pritožbene navedbe že iz tega razloga ne morejo biti uspešne.

7. Ne glede na zgoraj navedeno pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje pri odločanju pravilno izhajalo iz materialnopravnih določb Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi3, veljavnega v času vložitve predloga in teka postopka. S tem zakonom je bila podana pravna podlaga za določitev pripadajočega zemljišča za stavbe zgrajene pred 1. 1. 2003. Če je bila izdana pravnomočna odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča ali gradbene parcele, se je uporabil peti odstavek 30. člena ZVEtL. Če ta ni obstajala, so se kot primarno merilo za določljivost zemljišča, potrebnega za redno rabo stavbe, upoštevali prostorski oziroma upravni akti, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena (šesti odstavek 30. člena ZVEtL), subsidiarno pa kriteriji iz četrtega odstavka 7. člena, razen njegove 3. točke, ki je bila na podlagi šestega odstavka 30. člena ZVEtL nadomeščena z merili in pogoji iz prostorskih aktov, veljavnih v času izgradnje stavbe. 19. 7. 2017 je pričel veljati Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča4, ki je veljal v času izdaje izpodbijanega sklepa, in je pogoje za določitev pripadajočega zemljišča določil v 43. členu. V skladu z navedeno določbo se pri ugotovitvi obsega pripadajočega zemljišča upoštevajo zlasti: (1) prostorski akti in upravna dovoljenja, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, (2) dejanska ureditev v naravi (katero zemljišče je v razmerju do stavbe predstavljalo dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in počitek, zelenice, zemljišče pod atrijem in podobno), (3) pretekla redna raba zemljišča in (4) merila in pogoji iz prostorskih aktov, ki so veljali od izgradnje stavbe do pridobitve lastninske pravice lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču. V drugem odstavku tega člena je določena zakonska domneva, da se za pripadajoče zemljišče šteje tisto zemljišče, ki je bilo z upravno določeno kot funkcionalno zemljišče ali gradbena parcela stavbe, če se z uporabo meril po prejšnjem odstavku ne dokaže drugače, tretji odstavek pa določa, da v primeru, ko ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali je določen del zemljišča pripadajoče zemljišče ene stavbe ali skupno pripadajoče zemljišče več stavb, sodišče sporni prostor razdeli po prostem preudarku. Pri tem pravično oceni zlasti predloge udeležencev, prostorsko pogojenost in funkcionalno povezanost zemljišča s posamezno stavbo. V prehodnih določbah v tretjem odstavku 57. člena je ZVEtL-1 določil, da se v nadaljnjih postopkih uporabljajo določbe tega zakona (ZVEtL-1), če je bila pred uveljavitvijo tega zakona na prvi stopnji izdana odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal. 8. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru pripadajoče zemljišče pravilno določilo ob celoviti presoji vseh zgoraj navedenih meril, in sicer na podlagi primarnega kriterija, to je obstoja prostorskega akta, na podlagi katerega je bila izvedena zunanja ureditev (skladno z določbami ZVEtL, kot tudi skladno z veljavnim ZVEtL-1, po katerem to merilo še vedno predstavlja poglavitni vir za ugotavljanje obsega pripadajočega zemljišča), kot tudi drugih kriterijev, ki jih kot prirejene sedaj določa ZVEtL-1, in ki jih je po načelu izključevanja pred njim določal že ZVEtL. Po oceni pritožbenega sodišča je pravilno sledilo mnenju izvedenke, ki je kot podlago za določitev pripadajočega zemljišča upoštevala prostorski akt, to je Odlok o sprejemu dopolnitve zazidalnega načrta za del območja zazidalnega otoka VS-4 B., Ur. l. SRS, št. 39/74, ki je za stavbo predlagateljev določil izvedbo zunanje ureditve. Na podlagi tega akta je izvedenka ugotovila, da je imela stavba na naslovu T. 42, ki je sicer del enotne soseske, načrtovano ločeno dovozno pot izključno za predmetno stavbo, prav tako parkirna mesta, in da je bila načrtovana ter izvedena peš povezovalna pot na vzhodni strani predmetne stavbe, kar z urbanističnega vidika jasno nakazuje na individualno pripadajoče zemljišče oziroma mejo med posameznimi individualnimi in skupnimi pripadajočimi zemljišči. Vse to je razvidno iz grafičnega prikaza št. 12 izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo in sprejelo izvedenkino obrazložitev, da so bila na južni strani stavbe predlagateljev, konkretno na spornem zemljišču s parc. št. 1632/11, k. o. X, načrtovana parkirna mesta, namenjena izključno predmetni stavbi, dostop izključno predmetne stavbe do javne ceste, dovozna pot izključno do predmetne stavbe, prav tako ta zemljiška parcela predstavlja prostor emisijske zamejitve in manipulacijski prostor predmetne stavbe, zato je sporno zemljišče predstavljalo in tudi danes predstavlja zemljišče, namenjeno izključno redni rabi predmetne stavbe. Za tako odločitev govori tudi ugotovitev izvedenke, da v naravi zemljišče parc. št. 1632/10, k. o. X, predstavlja parkirna mesta pred objektom T. 44 in 46 ter manipulacijsko površino, dovozno pot in zelenico ob navedenem objektu, medtem ko je sporna zemljiška parcela št. 1632/11, k. o. X, z vidika dejanske ureditve v naravi predvidena izključno za potrebe stavbe predlagateljev.

9. Nestrinjanje udeležencev z ugotovitvami izvedenke, brez ugotovljenih nasprotij ali protislovij v izvedenskem mnenju, ob tem, da je to, skupaj z vsemi dopolnitvami, jasno, izčrpno ter prepričljivo obrazloženo, zaključka sodišča, da zemljišče na sporni parceli št. 1632/11, k. o. X, služi izključno nepremičnini predlagateljev, ne omaje. Ne glede na to, da stavbe udeležencev in stavba predlagateljev tvorijo enotno grajeno sosesko, pritožniki s pritožbenimi navedbami, da bi bilo treba parcelo št. 1632/11, k. o. X, določiti kot skupno pripadajoče zemljišče k več stavbam, ne uspejo izpodbiti (zgoraj navedenih) v postopku ugotovljenih okoliščin, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje utemeljilo odločitev, da parcele št. 1632/11, 1630/20, 1630/18 in 1630/19, k. o. X, predstavljajo individualno pripadajoče zemljišče k stavbi predlagateljev. S povzemanjem posameznih delov ugotovitev izvedenke, pri čemer slednja v svojem mnenju daje jasen (in večkrat ponovljen) odgovor na vprašanje, da je sporno zemljišče neposredno (izključno) namenjeno rabi stavbe predlagateljev in ne skupni rabi stanovalcev več stavb v soseski, pritožba odločitve sodišča ne omaje.5 Sprejeta odločitev z določitvijo parc. št. 1632/11 kot pripadajočega zemljišča k obravnavani stavbi je tako tudi sicer pravno pravilna.

10. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo določbe ZVEtL in ZVEtL-1, pri tem pa tudi ni zagrešilo očitanih ali kakšne od uradno upoštevnih kršitev določb postopka, zato je pritožbeno sodišče pritožbo udeležencev kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP6).

11. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker niso bili priglašeni.

1 Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami; v nadaljevanju ZPP. 2 Natančneje iz grafičnega prikaza št. 14, ki (med drugim) zajema parc. št. 1632/11, k. o. X, sporno v pritožbenem postopku. 3 Uradni list RS, št. 45/2008 s spremembami; v nadaljevanju ZVEtL. 4 Uradni list RS, št. 34/2017 s spremembami; v nadaljevanju ZVEtL-1. 5 Glede pritožbenih navedb, da ob takšni rešitvi objekt T. 36 sploh nima parkirišča, je treba pritožnikom odgovoriti, da za pritožbo v tem delu nimajo pravnega interesa, saj s takšnimi navedbami ne morejo doseči nikakršne pravne koristi zase oziroma izboljšanja svojega pravnega položaja. 6 Uradni list SRS, št. 30/1986 s spremembami; v nadaljevanju ZNP.