Jedro

Pritožba poudarja, da ZODPol v šestem odstavku 71. člena določa, da lahko pripravljenost za delo odredita generalni direktor policije in direktor policijske uprave ali osebe, ki jih pooblastita. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da tudi če tožniku v času, za katerega zahteva dodatek za pripravljenost za delo, niso bile izdane pisne odredbe o pripravljenosti s strani navedenih oseb, to ne preprečuje ugotavljanja dejanskih okoliščin o tem, ali je bil institut stalne pripravljenosti v praksi izvrševan. Tožnik je do dodatka za stalno pripravljenost upravičen, čeprav mu nadrejeni pisnih odredb niso izdali, saj mu je bila stalna pripravljenost s strani nadrejenih odrejena ustno; šlo je za večletno utečeno prakso dela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 279,62 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta odločbi toženke št. ... z dne 21. 1. 2019 in št. ... z dne 10. 4. 2019 nezakoniti in se razveljavita ter da je toženka dolžna tožniku za obdobje od 1. 1. 2018 do vključno 3. 1. 2019 iz naslova dodatka za stalno pripravljenost za delo obračunati dodatek pri plači v bruto znesku 2.538,35 EUR in mu plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2019 dalje do plačila. Toženki je še naložilo, da je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 1.559,89 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da je dolžna tožniku povrniti nadaljnje stroške postopka v znesku 130,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Zoper sodbo in sklep se pritožuje toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje v celoti sledilo izpovedbam prič, ki so tožnikovi sodelavci in so pričakovano izpovedovali v korist tožnika; ni pa sledilo izpovedbi priče A. A., ki je izpovedal, da je bil službeni mobilni telefon namenjen komunikaciji in ni imel nobene povezave s pripravljenostjo. Prav tako je sodišče napačno interpretiralo izjavo te priče, da je po eni strani pričakoval, da se bo zaposleni tudi izven formalno odrejene pripravljenosti vedno javil na službeni telefon in se vključil v delo, po drugi strani pa, da je bil zaposleni takrat prost in se od njega ni pričakovalo, da se bo javil na telefon. Poudarja, da je priča A. A. izpovedal, da je bil v tožnikovem oddelku dogovor, da se je nekdo javil na službeni mobilni telefon – po navadi tisti, ki mu je bila odrejena pripravljenost, lahko pa bi kot vodja poklical tudi koga drugega iz oddelka. Izpovedal je tudi, da morajo uslužbenci policije priti na delo, če jim nadrejeni to odredi, a so za tako delo tudi ustrezno plačani. Meni, da je sodišče napačno povzelo izpoved navedene priče, kar predstavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Telefon ni bil namenjen pripravljenosti, pač pa obveščanju. Nadalje meni, da je sodišče na podlagi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja napačno uporabilo materialno pravo. Ključno je, da iz zakonskega besedila jasno izhaja, da lahko pripravljenost odredita le generalni direktor policije in direktor policijske uprave ali osebe, ki jih pooblastita. Prav tako mora biti pripravljenost odrejena v pisni obliki. V konkretnem primeru do odreditve pripravljenosti tako sploh ni prišlo. Izpostavlja tudi izpoved priče B. B., takratnega direktorja PU C., da v času, ko pripravljenost ni bila odrejena, neodzivnost uslužbenca na mobilni telefon ni imela pravnih posledic, ki bi sicer sledile v primeru odrejene pripravljenosti. Poudarja tudi, da se instituta pripravljenosti in nadurnega dela izključujeta. Nadalje sodišču očita, da je spregledalo določbo četrtega odstavka 16. člena KPP, iz katere izhaja, da se lahko razpored dela izjemoma spremeni najmanj v 24 urah pred nastopom dela zaradi nepredvidenih dogodkov. V tem primeru se šteje, da gre za delo po posebnem razporedu. Če pa se razpored spremeni v manj kot 24 urah pred nastopom dela, pa se tako delo šteje kot delo preko polnega delovnega časa. Izpostavlja tudi določilo 9. člena Uredbe o uporabi službenih mobilnih telefonov v organih državne uprave, iz katerega izhaja, da je namen službenega mobilnega telefona v zagotovitvi stalne dosegljivosti uporabnika, racionalnejši komunikaciji in boljši izrabi delovnega časa. Stalne dosegljivosti pa ni mogoče enačiti s pripravljenostjo na delo. Ker je odločitev sodišča o tožbenem zahtevku napačna, je posledično napačna tudi odločitev o pravdnih stroških v izpodbijani sodbi in sklepu.

4. Tožnik v obrazloženem odgovoru na pritožbo meni, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe in sklepa. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Sodišče prve stopnje je presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo dodatka za stalno pripravljenost, ki ima podlago v določilih 71. člena Zakona o organiziranosti in delu v policiji (ZODPol; Ur. l. RS, št. 15/2013 in nasl.), 17. členu Kolektivne pogodbe za policiste (KPP; Ur. l. RS, št. 41/2012 in nasl.), 32. členu Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.) in 46. členu Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS; Ur. l. RS, št. 57/2008 in nasl.). Skladno s prvim in drugim odstavkom 71. člena ZODPol je pripravljenost za delo poseben delovni pogoj, pri katerem mora biti uslužbenec policije, ki mu je pripravljenost odrejena, v pripravljenosti za delo doma ali na določenem kraju. Pripravljenost pomeni dosegljivost uslužbenca policije po telefonu ali drugih sredstvih za potrebe prihoda na delovno mesto ali na kraj, kjer je treba opraviti nujno nalogo. Uslužbenec policije, ki je v času pripravljenosti poklican na delo, se mora v najkrajšem možnem času zglasiti na delovnem mestu ali kraju, kjer je treba opraviti nujno nalogo. Smiselno enako določa 17. člen KPP.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je bil tožnik v vtoževanem obdobju, v času (tednih), ko mu je bil predan službeni mobilni telefon, tudi izven formalno (pisno) odrejene in plačane pripravljenosti (ki je bila odrejena le za sobote, nedelje in praznike med 6. in 14. uro), v pripravljenosti za delo, kot jo določata 71. člen ZODPol in 17. člen KPP. Tožnik je bil namreč v tem času toženki (delodajalcu) na razpolago, ne le v smislu dosegljivosti po telefonu, pač pa se je tudi dejansko vključeval v delo na delovnem mestu ali na odrejenem kraju, kjer je bilo treba opraviti določeno nalogo. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo dodatka za stalno pripravljenost za čas, ko bi morala biti tožniku pripravljenost tudi formalno odrejena, pa mu ni bila.

9. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je sledilo izpovedbam prič – tožnikovim sodelavcem, ki so izpovedovali v korist tožnika. Zgolj dejstvo, da so bile priče D. D., E. E., F. F. in G. G. v vtoževanem obdobju tožnikovi sodelavci, samo po sebi še ne pomeni, da te priče niso izpovedovale po resnici, kot poizkuša prikazati pritožba. Vse navedene priče so izpovedovale skladno ter so potrdile trditve in izpoved tožnika, da se je od tistega policista, ki mu je bil predan službeni mobilni telefon, s strani nadrejenih pričakovalo, da se nanj javi in vključi v delo (odide na delovno mesto ali drug kraj) tudi, če je bilo to izven formalno odrejene pripravljenosti. Tega pa niso potrdili zgolj navedeni tožnikovi sodelavci (zaposleni na oddelku H. direktorja PU C.), pač pa tudi priča I. I., ki je bil tožniku v vtoževanem obdobju neposredno nadrejen; priča J. J., vodja izmene na K. PU C.; in priča L. L., takratni pomočnik direktorja PU C. 10. Nenazadnje pa je dejstvo, da se je od tožnika v tednu, ko je imel službeni mobilni telefon, tudi izven formalno odrejene pripravljenosti pričakovalo, da se nanj javi in gre na nujno delo, v svoji izpovedbi potrdil tudi priča A. A., takratni vodja službe direktorja PU C., četudi je sprva to zanikal. Izpovedal je še, da je v tem času tudi sam (kot tožnikov nadrejeni) klical tožnika ali pa ga je klical dežurni K. PU C. in od tožnika zahteval, da se vključi v delo. Upoštevaje navedeno sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo izpovedbi priče A. A., da službeni mobilni telefon ni imel povezave s pripravljenostjo. Tudi ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno interpretiralo izpoved priče A. A. in jo napačno povzelo v sodbo. V pritožbi uveljavljana kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

11. Drži pritožbena navedba, da je priča B. B., v vtoževanem obdobju direktor PU C., izpovedal, da če se tožnik ni javil na službeni mobilni telefon izven formalno odrejene pripravljenosti, so delo organizirali drugače (so klicali koga drugega, kot je izpovedal tudi priča A. A.), in da v tem primeru uslužbenci niso bili deležni sankcij. Vendar pa drugačna organizacija dela v primeru neodzivnosti na službeni mobilni telefon in nesankcioniranje neodzivnosti še ne pomenita, da tožniku dejansko ni bila odrejena pripravljenost tudi izven časa formalno odrejene pripravljenosti. Kot rečeno, so poleg tožnika prav vse preostale zaslišane priče (tudi priča A. A.) izpovedale, da se je od tožnika v tednu, ko je imel službeni mobilni telefon, tudi izven formalno odrejene pripravljenosti pričakovalo, da se nanj javi in gre na nujno delo. Priča L. L. je izpovedal, da so se v 99 % primerov uslužbenci odzvali na klice na službeni telefon; priča G. G. pa, da je bil sam klican na sestanek k A. A., ker se enkrat ni odzval v času izven formalno odrejene pripravljenosti na delo, A. A. pa mu je dal nedvomno vedeti, da njegovo ravnanje ni bilo zaželjeno.

12. Pritožba poudarja, da ZODPol v šestem odstavku 71. člena določa, da lahko pripravljenost za delo odredita generalni direktor policije in direktor policijske uprave ali osebe, ki jih pooblastita. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da tudi če tožniku v času, za katerega zahteva dodatek za pripravljenost za delo, niso bile izdane pisne odredbe o pripravljenosti s strani navedenih oseb, to ne preprečuje ugotavljanja dejanskih okoliščin o tem, ali je bil institut stalne pripravljenosti v praksi izvrševan. Tožnik je do dodatka za stalno pripravljenost upravičen, čeprav mu nadrejeni pisnih odredb niso izdali, saj mu je bila stalna pripravljenost s strani nadrejenih odrejena ustno; šlo je za večletno utečeno prakso dela.

13. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na določilo 9. člena Uredbe o uporabi službenih mobilnih telefonov in storitvah mobilne telefonije v organih državne uprave (Ur. l. RS, št. 106/2006 in nasl.), ki določa, da je namen uporabe službenega mobilnega telefona in storitev mobilne telefonije zagotovitev stalne dosegljivosti uporabnika, racionalnejša medsebojna komunikacija uporabnikov in boljša izraba delovnega časa uporabnika. Kot že obrazloženo, je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da tožniku službeni mobilni telefon ni bil zagotovljen zgolj z namenom, da bi bil izven delovnega časa dosegljiv, pač pa tudi z namenom, da je bil pripravljen, da se ob prejetem klicu vključi v delo in v najkrajšem možnem času pride na delovno mesto ali na kraj, kjer je bila njegova navzočnost zaradi opravljanja dela potrebna.

14. Toženka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da se instituta pripravljenosti in nadurnega dela izključujeta. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, tožnik ne vtožuje plačila za opravljeno nadurno delo za čas, ko se je v okviru pripravljenosti za delo dejansko vključil v delo in opravil delovne obveznosti, pač pa vtožuje (le) dodatek za stalno pripravljenost za čas, ko je moral biti v pripravljenosti za delo tudi zunaj formalno odrejene pripravljenosti. V zvezi s tem pritožbeno sodišče še dodaja, da vtoževani in z izpodbijano sodbo dosojeni znesek dodatka za pripravljenost v celoti sledi izračunu toženke, ki temelji na njeni metodologiji in njenih podatkih o tožnikovih plačah ter višinah že izplačanih dodatkov.

15. Pritožbene navedbe o spremembah razporeda dela glede na določilo četrtega odstavka 16. člena KPP1 pa predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje v zvezi s tem ni podala nobenih trditev (niti se na to določilo ni sklicevala), pri tem pa v pritožbi ne izkaže, da tega brez svoje krivde ni mogla storiti.

16. Ker je odločitev sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna, je posledično pravilna tudi odločitev o stroških postopka v III. točki izreka izpodbijane sodbe in v izpodbijanem sklepu, da je torej toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

17. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

18. Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa je dolžna povrniti tožniku stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožniku na podlagi njegovega stroškovnika in skladno z določili Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) priznalo 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 7 točk za materialne stroške in 22 % DDV, kar (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) znaša 279,62 EUR, ki mu jih je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni. Pritožbeno sodišče pa tožniku ni priznalo priglašenih stroškov za poročilo stranki, saj je ta storitev že zajeta v sestavi odgovora na pritožbo.

1 Ta določa, da se razpored dela oziroma izmena lahko izjemoma spremeni najmanj v 24 urah pred nastopom dela zaradi nepredvidenih dogodkov. V takem primeru se šteje, da gre za delo po posebnem razporedu. Če se razpored dela oziroma izmena spremeni v manj kot 24 urah pred nastopom dela, se tako delo šteje kot delo preko polnega delovnega časa.