Jedro

Na podlagi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, štev.

U-I-10/99, z dne 28.6.2001 je bil razveljavljen 35. člen Pravilnika o štipendiranju (Ur.l. RS št. 29/93 do 81/97). S tem je odpadla edina pravna podlaga, ki je v konkretnem primeru določala obveznost vračila štipendije v primerih, določenih v navedenem razveljavljenem določilu, med katere spada tudi situacija iz spornega razmerja, ko štipendist ni uspešno končal šolanja, za katerega je prejel štipendijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka plača 122.456,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložene tožbe oziroma od 30.5.2004, in povrne pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka. Poudarja, da je bila štipendija dodeljena toženi stranki za točno določen namen, to je za dokončanje šolanja oziroma pridobitev določenega poklica. Med pravdnima strankama je šlo zato za vzajemno razmerje oziroma obveznost, pri kateri je bila tožeča stranka dolžna izplačati zneske štipendije, tožena stranka pa se je bila dolžna šolati in šolanje tudi dokončati. Zneski štipendije tako niso bili izplačani z darilnim namenom, temveč za dosego točno določenega namena. O tovrstnem zahtevku je odločalo tudi Vrhovno sodišče RS, ki je s sodbo opr.štev.

II Ips 367/2003, z dne 10.6.2004 ugodilo reviziji tožeče stranke. V navedeni zadevi je tožeča stranka svoj vrnitveni zahtevek utemeljevala tudi na podlagi sklenjene poravnave, s katero se je s štipendistom, ki ni uspešno zaključil šolanja, dogovorila o načinu vračila štipendije. Vrhovno sodišče je v navedeni odločbi štelo za zmotno stališče Višjega sodišča v Ljubljani v sodbi opr.štev. II Cp 403/2003, da naj bi bila poravnava nična, ker je temeljila na napačni veri obeh pogodbenikov, da med njima obstaja pravno razmerje, ki ga zaradi pomanjkanja pravne podlage, ki bi določala obveznost vrnitve štipendije, v resnici ni bilo. Vrhovno sodišče pa meni, da mora štipendist, ki šolanja ni uspešno zaključil, vrniti štipendijo. Ker je prvostopno sodišče menilo, da ni podana pravna podlaga iz 4. odstavka 210. člena ZOR, je zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke

2. odstavka 339. člena ZPP. Ob pravilni uporabi materialnega prava, bi namreč sodišče zaradi pasivnosti tožene starnke izdati zamudno sodbo, s katero bi tožbenemu zahtevku ugodilo.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, štev.

U-I-10/99, z dne 28.6.2001 je bil razveljavljen 35. člen Pravilnika o štipendiranju (Ur.l. RS št. 29/93 do 81/97). S tem je odpadla edina pravna podlaga, ki je v konkretnem primeru določala obveznost vračila štipendije v primerih, določenih v navedenem razveljavljenem določilu, med katere spada tudi situacija iz spornega razmerja, ko štipendist ni uspešno končal šolanja, za katerega je prejel štipendijo. Tožeča stranka se v tožbi sklicuje na odločbo tožeče stranke o dodelitvi štipendije, ki pa posebej ne določa obveznost vračila štipendije, temveč se v tem delu sklicuje na že navedeni razveljavljeni člen pravilnika oziroma na pogoje in primere vračila določene v njem (povzete sicer v prilogi navedene odločbe). Ker sama odločba ni bila razveljavljena, temveč je bila zgolj razveljavljena določba pravilnika, na katero se odločba sklicuje in ki je edina utemeljevala zahtevek po vračilu štipendije, kot tudi pravilno izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, s tem ni odpadla pravna podlaga za dodelitev štipendije, temveč prav nasprotno - podlaga za njeno vrnitev. Tožeča stranka se sicer tudi v pritožbi sklicuje na institut neupravičene pridobitve v smislu določbe 4. odstavka 210. člena ZOR, ki je določal, da nastane obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Kot je bilo že pojasnjeno, je tožena stranka prejela štipendijo na podlagi odločbe, ki pa ni prenehala veljati. Pravno razmerje, vzpostavljeno med strankama na podlagi akta tožeče stranke, je torej nastalo in še vedno velja, ukinjena pa je s podzakonskim predpisom določena obveznost vračila štipendije. Vzporednica s pogodbenim razmerjem, ko odpade ali se ne uresniči podlaga oziroma temelj (kavza) pogodbe, pa upoštevaje, da ne gre za takšno - pogodbeno razmerje, ko pogodbeni stranki soglasno in posebej obveznost dokončanja študija vključita v pogodbeni temelj, ne pride v poštev. Obveznost vračila štipendije je temeljila na podzakonski podlagi, ki je tedaj veljala. Zato so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da štipendija ni bila izplačana z darilnim namenom, temveč za točno določen namen (smiselno zatrjevanje odpadle kavze pogodbe).

V pravdni zadevi, v kateri je z odločbo opr.štev. II Ips 367/2003 dne

10.6.2004 odločilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije, je trditvena podlaga tožbe temeljila na sklenjeni "izvensodni poravnavi", ki je omogočala vrnitev štipendije na podlagi posebnega dogovora, sklenjenega med strankama (primerjaj razloge iz navedene revizijske odločbe). Takšnega posebnega pogodbenega razmerja v konkretnem primeru ni in je zato pritožbeno sklicevanje na navedeno sodbo Vrhovnega sodišča neutemeljeno. Vrhovno sodišče pa je sicer v sklepu opr.štev. II Ips 161/2002, z dne 5.2.2003, ko je odločalo v podobni zadevi, kot je sporna, poudarilo, da mora kakšna druga pravna podlaga - na primer tudi splošna pravila obligacijskega prava, obstajati. Takšnega dejanskega obstoja druge pravne podlage - neupravičene pridobitve, ob pojasnjenem tožeča stranka s trditvami v tožbi ne izkazuje.

Ker tožba temelji na trditveni in dokazni podlagi, ki izkazuje odpadlo podlago za zahtevek, kakršnega tožeča stranka uveljavlja in ne obstoja podlage, ki bi takšen zahtevek utemeljevala, je zahtevek po pravnem varstvu (vračilu danih denarnih sredstev) v nasprotju s trditveno podlago tožbe oziroma ta ne predstavlja ustreznega temelja za utemeljenost tožbenega zahtevka. Utemeljenost tožbenega zahtevka torej ne izhaja iz trditev v tožbi, kar pomeni, da je tožba nesklepčna. To pa je terjalo izdajo zavrnilne zamudne sodbe v skladu z določbo 3. odstavka 318. člena ZPP, ki je torej materialnopravno pravilna. Tudi očitana bistvena kršitev določb iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ob povedanem ne more biti podana.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj tudi ni ugotovilo obstoja kakšne od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (člen 353 ZPP).