Jedro

Določba 149. člena SZ je izjema od pravila, da imajo pravice iz SZ le tiste osebe, ki so na dan uveljavitve zakona imele status imetnika stanovanjske pravice. Izjeme je potrebno strogo razlagati. SZ v 149. členu določa dva pogoja, da ima podstanovalec enake pravice, kot bi jih imel imetnik stanovanjske pravice: da je bilo stanovanje v celoti oddano podstanovalcu in da je ta v stanovanju prebival več kot dve leti. Ker je imetnik stanovanjske pravice odpovedal stanovanjsko razmerje v decembru 1990, je toženec šele od takrat dalje stanovanje uporabljal brez veljavnega pravnega naslova in tako tudi nista potekli dve leti do dneva uveljavitve SZ.

Izrek

Revizija proti odločitvi o nasprotnem tožbenem zahtevku se zavrže. V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v tretjem sojenju ponovno ugodilo tožbenemu zahtevku iz tožbe in zato tožencu naložilo, da izprazni garsonjero v M. v prvem nadstropju hiše v U. V. K. ter jo prazno oseb in stvari izroči tožeči stranki, ponovno pa je tudi zavrnilo tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe za sklenitev najemne pogodbe za to stanovanje. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, predlaga pa tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njegovi pritožbi ugodi, sodba sodišča prve stopnje pa tako spremeni, da se zavrne tožbeni zahtevek iz tožbe in ugodi tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe, podrejeno pa naj se sodbi obeh nižjih sodišč razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker sta obe sodišči ugotovili, da se je toženec vselil v stanovanje že pred 18.10.1989, to pomeni, da je to stanovanje uporabljal več kot dve leti pred 19.10.1991 kot dnevom uveljavitve Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91-I, 21/94, 23/96; v nadaljevanju: SZ). Res je toženec povedal, da je po njegovi vselitvi L. kot prejšnji imetnik stanovanjske pravice v tem stanovanju občasno, čeprav redko, še prespal in se mu je toženec takrat umaknil ter da je L. v stanovanju pustil še komodo in jogi vložek. Takega L. ravnanja pa ni mogoče šteti za njegovo uporabo stanovanja. L. s tako uporabo ni zadovoljeval svojih osnovnih stanovanjskih potreb. Toženec je bil tisti, ki je ob vselitvi prinesel vse svoje pohištvo in stanovanje uporabljal za zadovoljevanje svojih stanovanjskih potreb, torej je on v celoti uporabljal stanovanje že pred 18.10.1989. Toženec se sklicuje na 149. člen SZ in 50. člen prej veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS št. 35/82, 14/84; v nadaljevanju: ZSR). Tudi novi zakon se klicuje na 3. odstavek 58. člena ZSR. Zato je ta določba pomembna, sodišče druge stopnje pa je kljub toženčevemu pritožbenemu izpodbijanju dokazne ocene sodišča prve stopnje, da je bil L. zelo verjetno službeno premeščen v druge kraje države, ni upoštevalo.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija proti odločitvi o nasprotnem tožbenem zahtevku ni dovoljena, v preostalem delu pa ni utemeljena.

Spor zaradi sklenitve najemne pogodbe za stanovanje je premoženjskopravne narave. Za vprašanje dovoljenosti revizije je potrebno uporabiti določbe 382. člena ZPP. Ta v 3. odstavku določa, da revizije ni v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska. Da je vrednost spornega predmeta treba označiti že v tožbi, določa tudi 2. odstavek 186. člena ZPP. Toženec vrednosti svojega nasprotnega tožbenega zahtevka ni označil niti v nasprotni tožbi niti kdaj kasneje. Ker tega ni storil, si pravice do revizije ni zagotovil. Zato je moralo revizijsko sodišče na podlagi 392. člena ZPP nedovoljeno toženčevo revizijo v delu, v katerem izpodbija odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku, zavreči. V delu, ki se nanaša na izpodbijanje odločitve sodišča druge stopnje o izpraznitvenem tožbenem zahtevku, pa revizija ni utemeljena iz naslednjih razlogov.

Sodišče prve stopnje je med drugim ugotovilo, da se je toženec v sporno stanovanje vselil na podlagi dogovora s takratnim imetnikom stanovanjske pravice L., da pa ves čas stanovanja ni uporabljal sam, saj se je v skladu z dogovorom iz stanovanja umaknil, kadar je L. prišel v M. in takrat v stanovanju tudi prespal. Verjelo je tožencu, da je v obdobju od konca leta 1989 do konca leta 1990, ko je toženca obvestil, da je v decembru odpovedal stanovanjsko razmerje, L. v stanovanju prespal tri ali štirikrat. Tako dokazno oceno, ki v celoti temelji na toženčevi izpovedi, je sodišče druge stopnje potrdilo, revizijsko sodišče pa je na navedene odločilne dejanske ugotovitve zaradi določbe 3. odstavka 385. člena ZPP vezano.

Dogovor med tožencem in takratnim imetnikom stanovanjske pravice o toženčevi uporabi stanovanja, vendar ob hkratni toženčevi obveznosti, da se iz stanovanja umakne kadarkoli, ko pride in želi prespati v njem imetnik stanovanjske pravice, ne predstavlja oddaje celotnega stanovanja v podnajem. Stanovanje je delno, čeprav z znatno manjšo intenzivnostjo od toženca, uporabljal tudi imetnik stanovanjske pravice L. Po določbi 1. odstavka 58. člena ZSR je stanovanjsko razmerje prenehalo, če je bilo stanovanje v celoti oddano podstanovalcem. Materialnopravna presoja prej povzetega dogovora pokaže, da ni šlo za oddajo celotnega stanovanja v podnajem. Zato v obravnavani zadevi ni bil podan navedeni razlog za prenehanje stanovanjskega razmerja. Pritrditi je torej stališču sodišča druge stopnje, da je L. stanovanjsko razmerje prenehalo na podlagi njegove odpovedi v decembru 1990. Če je stanovanje v celoti oddano podstanovalcu in če ta stalno prebiva v stanovanju več kot dve leti, se po 149. členu SZ šteje, da ima podstanovalec vse pravice, ki bi jih imel po tem zakonu imetnik stanovanjske pravice, če ne bi stanovanja v celoti oddal v podnajem, razen če obstajajo okoliščine iz 3. odstavka 58. člena ZSR. Navedena določba novega zakona je izjema od pravila, da imajo pravice iz SZ le tiste osebe, ki so na dan uveljavitve zakona imele status imetnika stanovanjske pravice. Izjeme je potrebno strogo razlagati. SZ v 149. členu določa dva pogoja, da ima podstanovalec enake pravice, kot bi jih imel imetnik stanovanjske pravice: da je bilo stanovanje v celoti oddano podstanovalcu in da je ta v stanovanju prebival več kot dve leti. Toženec ni dokazal nobenega od obeh kumulativno potrebnih pogojev. Pojasnjeno je že bilo, da v obravnavani zadevi ni šlo za oddajo celega stanovanja v podnajem. Ker je imetnik stanovanjske pravice odpovedal stanovanjsko razmerje v decembru 1990, je toženec šele od takrat dalje stanovanje uporabljal brez veljavnega pravnega naslova in tako tudi nista potekli dve leti do dneva uveljavitve SZ. Čim pa sta sodišči ugotovili, da ni šlo za v celoti oddano stanovanje podstanovalcu in zato imetniku stanovanjske pravice stanovanjsko razmerje ni prenehalo, ni bilo več potrebno raziskovati okoliščin iz 4. alinee 3. odstavka 58. člena ZSR o izjemi, kdaj kljub oddaji celotnega stanovanja v podnajem stanovanjsko razmerje ne preneha. Zato je materialnopravna pravilna presoja sodišča druge stopnje, da v obravnavani zadevi uporaba te določbe ne pride v poštev.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen in ker v postopku pred nižjima sodiščema tudi ni prišlo do uradno upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je revizijsko sodišče v tem delu na podlagi 393. člena ZPP toženčevo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnilni izrek te revizijske odločbe vsebuje tudi zavrnitev toženčevih priglašenih revizijskih stroškov.