Jedro

V osnovo plače, od katere se izračuna višina odpravnine po 36f. členu ZDR, se upošteva višina plače, kot če bi delavec delal (povprečje v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja) in prejeto nadomestilo pri ZPIZ (povprečje zadnjih treh mesecev), zaradi manjše plače na drugem ustreznem delovnem mestu.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo razlike v odpravnini v višini 143.396,95 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.9.2002 do plačila. Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 141.600,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz razloga bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi stroškovno ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje je pri višini odpravnine izhajalo iz višine plače, ki bi jo tožnica prejemala od oktobra do decembra 1999. V osnovo plače, od katere je izračunavalo višino odpravnine je upoštevalo tudi nadomestilo plače po odločbi ZPIZ, kar je nepravilno in v nasprotju z določbo 36. f člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90 - 71/93). Nadomestilo ne predstavlja plače, temveč socialno pomoč države delavki iz naslova invalidnosti, takšne vrste socialne pomoči pa niso obveznost, ki jo je dolžan plačevati delodajalec. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da je tožnica iz naslova odpravnine prejela 51.357,00 SIT, kar je tožena stranka navajala že tekom postopka. Tako bi tožnica del odpravnine dobila plačano dvakrat, Jamstveni sklad pa uveljavlja regresni zahtevek izključno od delodajalca in ne od delavca. Navaja, da je zaradi navedenega nepravilno celotno vštevanje vplačil, kot ga uveljavlja tožnica. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99 in 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi 51. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL - Ur.l. RS št. 67/93 - 52/99), zato ji pripada odpravnina v višini in pod pogoji, kot jo imajo delavci, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi nujnih operativnih razlogov po ZDR/90. Tudi delavci, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca so presežni delavci, saj je razlog za prenehanje delovnega razmerja ekonomske narave. Zato imajo enako pravice kot delavci, ki jim preneha delovno razmerje po programu reševanja trajno presežnih delavcev, torej tudi pravico do odpravnine v skladu s 36. f členom ZDR/90. Ta določba predstavlja pravno podlago za priznanje pravice do odpravnine delavcem, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca, že od uveljavitve ZPPSL.

Pritožbeni ugovor, da se pri izračunu višine odpravnine ne more upoštevati tudi izplačilo nadomestila pri ZPIZ, je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je pri izračunu višine odpravnine upoštevalo povprečje tožničine plače v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja. Tožnica je bila v tem obdobju na čakanju na delo, zato je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo višino plače kot, če bi v tem času delala. Upoštevalo je tudi povprečje prejetega nadomestila pri ZPIZ, zaradi manjše plače na drugem ustreznem delovnem mestu. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je pri izračunu višine odpravnine potrebno upoštevati tudi to nadomestilo. Šele z upoštevanjem nadomestila, ki pomeni razliko zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, lahko govorimo o višini plače kot o osnovi za odmero odpravnine po 3. odst. 36. f člena ZDR/90. Tako stališče izhaja tudi iz dosedanje sodne prakse (odločba Sodišča združenega dela RS, opr.št. Sp 1294/91).

Pritožba pa utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje pri določitvi odpravnine ni upoštevalo že prejete odpravnine v višini 51.357,00 SIT s strani Jamstvenega sklada. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo navajala, da je tožnica s strani Jamstvenega sklada prejela izplačilo v navedeni višini. Sodišče prve stopnje pri odmeri odpravnine ni upoštevalo že prejetega zneska. Ker iz podatkov v spisu ni razvidno, kdaj je tožnica prejela navedeni znesek, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo in jo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje upošteva, da je tožnica na račun odpravnine že prejela 51.357,00 SIT, zato mora pri ponovni odmeri odpravnine upoštevati celotno odštevanje vplačil, poleg prejetih zneskov 440.000,00 SIT dne 31.12.2001 in 918.000,00 SIT dne 24.4.2002 tudi znesek 51.357,00 SIT, za katerega pa mora ugotoviti datum izplačila.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker je odločitev o stroških odvisna od uspeha v sporu, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka.

Odločitev o pritožbenih stroških je pridržalo za končno odločitev.