Jedro

Med žrtve vojnega nasilja – delovne deportirance ni mogoče šteti osebe, ki jo je na delo poslala organizacija TODT in pri kateri obstajajo v času dela vsi elementi delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 16. 8. 2004, ki je v revizijskem postopku odpravila odločbo Upravne enote Gornja Radgona z dne 21. 4. 2004 (ki je tožniku priznala status žrtve vojnega nasilja – delovnega deportiranca s pripadajočimi pravicami), in odločila, da se tožniku ne priznajo status in pravice žrtve vojnega nasilja – delovnega deportiranca.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje tako odločitvi kot razlogom tožene stranke in se sklicuje na določbe Zakona o žrtvah vojnega nasilja – ZZVN (Ur. l. RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98 – odl. US, 43/99, 19/00- odl. US, 28/00, 1/01 – odl. US, 64/01, 110/02, 3/03) ter na v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje. Ugotavlja, da se je tožena stranka pri opredelitvi, kdo je žrtev vojnega nasilja – delovni deportiranec, lahko oprla na zgodovinska gledanja, saj sta v vojnem obdobju italijanski in nemški okupator pošiljala ljudi na delo iz različnih razlogov. Razmer, v katerih so delavci delali preko organizacije TODT, ni mogoče enačiti z razmerami, v katerih so delali tisti, ki jih je na delo poslala policija, ali tisti, ki jih je nemški okupator imel za „zavezance za posebno delo“, katerim status delovnega deportiranca pripada. Ker je bilo v upravnem postopku med drugim ugotovljeno, da je tožnik za svoje delo prejemal plačilo, čas prisilnega dela pa mu je bil vštet v pokojninsko dobo, je pravilna ugotovitev tožene stranke, da je šlo v obravnavanem primeru le za zaposlovanje nemškega okupatorja zaradi pomanjkanja delovne sile, ne pa za prisilno delo zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov.

3. Tožnik v reviziji (prej pritožbi) izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov. Zatrjuje, da je sodišče nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Poudarja, da je bil na prisilno delo poslan s strani okupatorja, kar pomeni, da je bil poslan pod prisilo, saj v takratnih okoliščinah ni imel druge izbire, kot da se je podredil temu ukrepu. Meni, da ni odločilnega pomena, da je bil na prisilno delo poslan s strani organizacije TODT in ne neposredno od policije, temveč je pomembno to, da je bil ukrep prisilen. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in pošlje zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi in razveljavi odločbo tožene stranke in potrdi odločbo prvostopenjskega upravnega organa.

4. Odgovor na revizijo (prej pritožbo) ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno sredstvo v upravnem sporu uvedel revizijo. V prvem odstavku 107. člena je določil, da Vrhovno sodišče o pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča odloča po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočna sodba po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Ker je bila pritožba tožeče stranke zoper izpodbijano sodbo vložena pred 1. 1. 2007 in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po drugem odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija. Izpodbijana sodba je v skladu z določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru se je gibal tudi sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Tožnik v reviziji (prej pritožbi) po vsebini uveljavlja le razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa po drugem odstavku 85. člena ZUS-1 ni dovoljen revizijski razlog (enako je po petem odstavku 72. člena ZUS veljalo za pritožbo, če sodišče ni samo ugotavljalo dejanskega stanja. Tak je tudi ta primer). Vrhovno sodišče je tako presojalo le pravilnost uporabe materialnega prava, na katerega, kot že navedeno, pazi po uradni dolžnosti.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, glede na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku, na katerega je Vrhovno sodišče vezano, pravilno uporabilo materialno pravo. Za pridobitev statusa žrtve vojnega nasilja – delovnega deportiranca morajo biti po ZZVN izkazane naslednje okoliščine: izpostavljenost nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njegovih sodelavcev v času od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 (1. člen), prisilno delo zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov (prvi odstavek 2. člena), ter da je prisilni ukrep ali nasilno dejanje trajalo neprekinjeno tri mesece (3. člen).

10. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, izhaja, da je tožnika februarja 1942 poslala na delo v Nemčijo organizacija TODT (nemška vojaška državna organizacija Tretjega rajha), za katero iz zgodovinskih virov izhaja, da je na prisilno delo pošiljala moške v tovarne, rudnike, železnice in druge proizvodne obrate, ki jih je upravljala. V postopku je bilo tudi ugotovljeno, da je tožnik za delo v različnih tovarnah (v Nemčiji, Avstriji in na Češkem) dobival plačo, čas prisilnega dela pa mu je bil vštet v pokojninsko dobo. Glede na takšne dejanske ugotovitve, na katere je Vrhovno sodišče vezano, je po presoji Vrhovnega sodišča pravilno stališče sodišča prve stopnje, ki je pritrdilo ugotovitvi tožene stranke, da je bil tožnik poslan na prisilno delo zaradi zaposlitvene politike po predpisih takratne nemške okupacijske oblasti na Slovenskem, in ne zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov, ki jih za priznanje zahtevanega statusa določa ZZVN.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča je tako pravilno stališče sodišča prve stopnje, da med žrtve vojnega nasilja – delovne deportirance ni mogoče šteti osebe, ki jo je na delo poslala organizacija TODT in pri kateri so obstajali v času dela oziroma zaposlitve vsi elementi delovnega razmerja (takšno stališče je Vrhovno sodišče že sprejelo v več sodbah, na primer: I Up 114/2000 z dne 10. 10. 2001, I Up 860/2004 z dne 12. 5. 2005, I Up 629/2000 z dne 20. 2. 2002). Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno pritrdilo stališču tožene stranke, ki je tožniku pojasnila, da pri odločanju o statusu in pravicah žrtve vojnega nasilja ni mogoče upoštevati dejstva, da je tožnik za čas prisilnega dela v Avstriji dobil odškodnino od Avstrijskega sklada za spravo, saj je bila odškodnina tožniku priznana na drugi pravni podlagi (po takratni avstrijski zakonodaji), kot jo določa ZZVN.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.