Jedro

Podlago za vtoževani zahtevek predstavlja zavarovalna pogodba skupaj s splošnimi pogoji, ki med drugim jasno določa, da mora tisti, ki trdi, da je zavarovančev zakoniti dedič in s tem upravičenec do izplačila, to dokazati s predložitvijo pravnomočnega sklepa o dedovanju. Glede na takšno pogodbeno voljo strank v tem postopku ni treba ugotavljati, ali sta tožnika zavarovančeva zakonita dediča, pač pa zgolj to, ali to trditev utemeljujeta in izkazujeta na ustrezen način. Posledično je v tem postopku nerelevantno tudi vprašanje očetovstva in obstoja zunajzakonske skupnosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom prekinilo postopek do pravnomočne rešitve zadeve, ki jo rešuje Okrožno sodišče v Ljubljani pod opr. št. IV P 3127/2011. 2. Pritožbo vlaga tožena stranka. Opozarja, da je pravni pouk v izpodbijanem sklepu napačen in v nasprotju z določili Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Iz prvega odstavka 211. člena ZPP izhaja, da je pritožba zoper sklep o prekinitvi postopka mogoča. Pravna podlaga zahtevka je v konkretnem primeru polica za avtomobilsko zavarovanje, katere sestavni del so tudi splošni pogoji za nezgodno zavarovanje oseb S-NEZ-07 (v nadaljevanju splošni pogoji). Skladno s prvim odstavkom 20. člena splošnih pogojev so v primeru zavarovančeve smrti upravičenci do zavarovalnine njegovi zakoniti dediči, upravičenost do izplačila pa se izkazuje s pravnomočnim sklepom o dedovanju. To pogodbeno določilo predstavlja voljo obeh pogodbenih strank in ga je zato potrebno upoštevati pri odločanju o tožbenem zahtevku. V konkretni zadevi ugotovitev očetovstva ne bo dala odgovora na to, kdo je še dedič po pokojnem R. I. in kakšni so njihovi dedni deleži. Do teh navedb pritožnice se sodišče ni opredelilo. Izpostavlja, da obstoj zunajzakonske skupnosti med prvo tožečo stranko in pokojnim R. I. sploh ni predmet nobenega drugega pravdnega postopka. Tožnika tudi nista začela nobenega postopka dedovanja, čeprav je samo pravnomočen sklep o dedovanju podlaga za izplačilo zavarovalnine. Ker se sodišče do navedb pritožnice ni opredelilo, je podana bistvena kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, zaradi pomanjkanja razlogov pa tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje nima diskrecijske pravice pri odločanju o tem, ali bo predhodno vprašanje rešilo samo, temveč mora ravnati po načelu ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka ter upoštevati tudi pravico do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja, ki gre tudi toženi stranki. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na vloženo pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je pritožba zoper sklep o prekinitvi postopka dopustna, saj 211. člen ZPP pritožbo izrecno predvideva. Ne glede na napačen pravni pouk v izpodbijanem sklepu, je zato vloženo pritožbo vsebinsko obravnavalo.

6. Upoštevajoč materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, da je vprašanje očetovstva v tej pravdni zadevi predhodno vprašanje in dejstvo, da se to vprašanje nikoli ne more reševati kot predhodno vprašanje, je odločitev, kljub skopi obrazložitvi, mogoče preizkusiti. Odpadlo je namreč opredeljevanje sodišča prve stopnje do upravičenosti prekinitve s stališča ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka. Pomanjkanje razlogov o dejstvih, ki so pomembna ob drugačni materialnopravni presoji, pa ne pomeni kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ampak gre lahko kvečjemu za zmotno uporabo materialnega prava.

7. Drži, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb pritožnice, s katerimi je utemeljevala svoje stališče, da vprašanje očetovstva in zunajzakonske skupnosti ni predhodno vprašanje, vendar pa takšna (ne)opredelitev sama po sebi ne pomeni kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP. Gre namreč za kršitev relativne narave, pri kateri mora biti podana tudi možnost, da je lahko vplivala na izpodbijano odločitev. Tega pa pritožnica ne zatrjuje.

8. 13. člen ZPP določa, da lahko sodišče v primeru, kadar je odločba odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojni organ, samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. Rešitev predhodnega vprašanja ima učinek samo v pravdi, v kateri je bilo vprašanje rešeno. V primeru, če se odloči, da takšnega predhodnega vprašanja ne bo reševalo samo, pa odredi prekinitev postopka po 1. točki 206. člena ZPP.

9. V zvezi s predlogom tožeče stranke za prekinitev tega postopka je, glede na citirano pravno podlago, potrebno torej najprej odgovoriti na vprašanje, ali bo v pravdnem postopku, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. IV P 3127/2011, zaradi katerega je tožeča stranka predlagala prekinitev, rešeno vprašanje, ki za to pravdno zadevo predstavlja predhodno vprašanje v smislu 13. člena ZPP ali ne. Šele v primeru pozitivnega odgovora, pa tudi na vprašanje, ali je odločitev, da sodišče tega vprašanja ne bo reševalo samo, upravičena s stališča morebitnih posebnih predpisov, ki določena predhodna vprašanja pridržujejo posebnim organom ali postopkom in (če take omejitve ni) s stališča ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka, upoštevaje pri tem tudi ustavno in konvencijsko pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. V konkretnem primeru je med pravdnima strankama sporno že prvo vprašanje.

10. Iz podatkov spisa izhaja, da se v postopku IV P 3127/2011 rešuje vprašanje, ali je pokojni R. I. oče mladoletnega L. I., to je druge tožeče stranke. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da to vprašanje (enako pa velja tudi za vprašanje zunajzakonske skupnosti) za ta pravdni postopek ni predhodno vprašanje.

11. Tožnika v tem postopku zahtevata plačilo dela zavarovalnine po polici avtomobilskega zavarovanje št. 9960912, katere sestavni del so tudi splošni pogoji za nezgodno zavarovanje oseb S-NES-07, in sicer zaradi smrti zavarovanca, to je R. I. Trdita, da sta do izplačila upravičena, ker sta zavarovančeva zakonita dediča: prva tožnica trdi, da je njegova zunajzakonska partnerica, drugi tožnik pa njegov sin. Tožena stranka zahtevku nasprotuje s trditvijo, da bi tožnika morala svoja upravičenja, v skladu z sklenjeno zavarovalno pogodbo, dokazovati s sklepom o dedovanju, nasprotuje pa tudi trditvam o zavarovančevem očetovstvu in trditvam o obstoju zunajzakonske skupnosti.

12. Podlago za vtoževani zahtevek predstavlja torej zgoraj navedena zavarovalna pogodba skupaj s splošnimi pogoji, ki med drugim (glej 20. člen splošnih pogojev) jasno določa, da mora tisti, ki trdi, da je zavarovančev zakoniti dedič in s tem upravičenec do izplačila, to dokazati s predložitvijo pravnomočnega sklepa o dedovanju. Glede na takšno pogodbeno voljo strank v tem postopku ni potrebno ugotavljati, ali sta tožnika zavarovančeva zakonita dediča, pač pa zgolj to, ali to trditev utemeljujeta in izkazujeta na ustrezen način. Posledično je v tem postopku, nerelevantno tudi vprašanje očetovstva in obstoja zunajzakonske skupnosti. To sta vprašanji, ki bosta odločilni v zapuščinskem postopku, saj je od njih odvisno, ali imata tožnika po zapustniku dedno pravico ali ne. Odločitev o prekinitvi postopka je zato nepravilna.

13. Zgolj v pojasnilo sodišču prve stopnje pa pritožbeno sodišče še dodaja, da prekinitev postopka v zvezi z vprašanjem obstoja zunajzakonske skupnosti tudi sicer ne bi bila pravilna. Gre namreč za vprašanje, v zvezi s katerim nikoli ni možen samostojni zahtevek, ampak je mogoče o tem odločati le v postopku za ugotovitev pravice ali dolžnosti. Povedano drugače: v kolikor bi bilo vprašanje zunajzakonske skupnosti v tej pravdni zadevi predhodno vprašanje, bi ga moralo sodišče rešiti samo.

14. Pritožba je glede na obrazloženo utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je zato na podlagi 3. točke 365. člena ZPP ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo. Zadevo vrača sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.