Jedro

Če bi tožnik pri delu uporabljal zajemalko, se pri vzorčenju verjetno ne bi poškodoval na ta način, kot se je, saj mu ne bi bilo potrebno dvigniti pokrova zabojnika. Vzorec bi lahko pobral skozi okroglo odprtino pokrova zabojnika. Ker pa je bila pri praksa, da se vzorčenje mleka in prečrpavanje mleka opravi ob polodprtem pokrovu zabojnika, tožniku ni bilo potrebno vzorčenja opravljati na način, pri katerem se je poškodoval. Če pa sta tožnikov delodajalec (prvotožena stranka), ter drugotožena stranka, pri kateri je prišlo do škodnega dogodka, dopuščali odvzem vzorcev mleka na način, kot se ga je lotil tožnik, tožniku ni mogoče očitati, da je opravljal delo v nasprotju z navodili, oziroma da je v celoti kriv za nastalo škodo.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno spremeni tako, da se sodba sodišča prve stopnje v celoti na novo glasi: „I. Prvotožena in drugotožena stranka sta dolžni tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 3.045,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 5. 2011 dalje do plačila, v roku 8 dni.

V presežku, do zneska 15.421,75 EUR s pripadki, se tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženim strankam povrniti stroške postopka in sicer prvotoženi stranki v višini 917,29 EUR, drugotoženi stranki pa v višini 1.036,26 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.“

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožbi prvotožene in drugotožene stranke zavrnejo in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Prvotožena stranka in drugotožena stranka sami krijeta svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta prvotožena stranka in drugotožena stranka solidarno dolžni plačati tožniku odškodnino v znesku 1.903,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 5. 2011 dalje do plačila, v roku 8 dni (1. odstavek točke I izreka). Kar je tožnik zahteval več ali drugače, to je plačilo višje odškodnine v višini 13.518,22 EUR s pripadki, je zavrnilo (2. odstavek točke I. izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti stroške postopka in sicer prvotoženi stranki v višini 1.036,13 EUR, drugotoženi stranki pa v višini 1.665,06 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo so se pritožile vse pravdne stranke.

3. Tožnik se pritožuje zoper 2. odstavek I. točke izreka zoper odločitev o odškodninskem zahtevku v zavrnilnem delu 13.518,22 EUR (razen glede odločitve o teku zakonskih zamudnih obresti), in glede odločitve v II. točki izreka o stroških postopka. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni odločilo o stroških postopka tožnika, čeprav jih je tožnik priglasil. Sodišče prve stopnje v nasprotju z 238. in 263. členom ZPP ni zaslišalo pravdnih strank. Prav tako ni odločilo o dokaznem predlogu za soočenje strank oziroma le-tega ni dopustilo. Nadalje tudi ni upoštevalo izpovedi priče A.A., ki je pojasnila, da je bila na kraju, kjer je prišlo do škodnega dogodka, kri na tleh ter tudi po zidu. Napačno je presodilo dokazno listino „prijava poškodbe pri delu“, prav tako tudi ni ugodilo predlogu tožnika, da drugotoženo stranko pozove k predložitvi listin in sicer obvezne dokumentacije za zabojnik (CE listina, Atest, ...). Na podlagi tega bi bilo mogoče ugotoviti soprispevek neizvirnega vijaka na padec pokrova, ob hkratnem soprispevku starosti drugih vijakov in privitosti in starosti matic na pokrovu. Sodišče prve stopnje tudi ni dopustilo dopolnitve izvedeniškega mnenja oziroma ni ugodilo tožnikovemu predlogu po postavitvi izvedenca živilske tehnologije. V nasprotju z določbami o umiku dela tožbe je zavrnilo tožbeni zahtevek v višini 258,07 EUR. Vse to je vplivalo na zakonitost sodbe sodišča prve stopnje. Nadalje navaja, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, razlogi o odločilnih dejstvih pa so nejasni, nekateri so med seboj v nasprotju. Navaja, da tožnik ni soprispeval k nastanku nesreče, odločitev o tem pa je nejasna in v nasprotju z razlogi sodbe, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ni dobil navodila za vzorčenje mleka in prečrpanje mleka iz zabojnika. Napačen manever tožnika s pokrovom zabojnika, tudi če bi ga toženima strankama uspelo dokazati, ne pomeni 50 % soprispevka. Nepravilen manever tudi ne more nadomestiti manjkajočega neizvirnega zatiča, nepritrjenih matic in manjkajočih varnostnih navodil. Nejasno je tudi, zakaj je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin v višini 5.699,58 EUR s pp. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedi tožnika, da je prejel injekcijo za tetanus, da je jemal protibolečinske tablete, imel zatečeno roko in utrpel grozljivo telesno bolečino ob škodnem dogodku. Sodba sodišča prve stopnje tudi nima razlogov o pravočasnem tožnikovem obvestilu obema toženima strankama o pokvarjenem pokrovu ter da je tožnik drugotoženi stranki predlagal namestitev verige (s stropa), kot dodatno držalo pokrova ter da si je tožnik rokavice kupil sam. Prav tako sodba nima razlogov o zavrnilnem delu tožbenega zahtevka iz naslova odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in strahu. Tožnik opravlja fizično delo, ki zahteva brezhibno kondicijo rok, ter je še vedno brezposeln. Sodišče prve stopnje pri odškodnini za strah ni upoštevalo izpovedbe priče A.A., ki je pojasnila, da je bila kri celo po stropu in da je mislil, da je tožniku roko prepolovilo („preklalo“), prav tako ni pojasnilo, zakaj ni upoštevalo sodne prakse (Fisherjevega sistema razvrstitve škodnih dogodkov). Tožnikova življenjska aktivnost je v konkretnem primeru trajno in znatno zmanjšana, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Ker je tožnik postal oče, je bil prikrajšan tudi za pestovanje dojenčka. Odločitev o sokrivdi tožnika je v nasprotju z izpovedjo priče B.B.. Tožnik je izpovedal, da mu C.C. ni pokazal, kako se pokrov pravilno zatakne, zato je v nasprotju s tem ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik ta manever poznal. Priglaša stroške pritožbe.

4. Prvotožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožniku naloži plačilo stroškov postopka oziroma podrejeno, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je zmotna in protispisna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil dovolj usposobljen za vzorčenje mleka. Tožnik je delo vzorčenja mleka pri prvotoženi stranki opravljal več kot dve leti, v tem celotnem obdobju pa pri toženi stranki ni bilo nobene poškodbe. Prvotožena stranka je izpolnila vse obveznosti iz Pravilnika o vzorčenju surovega mleka za določanje količine mlečne maščobe, ki določa, da mora imeti usposobljena oseba za vzorčenje mleka opravljen tečaj o vzorčenju surovega mleka. Zakonodaja za pobiranje oziroma vzorčenje mleka ne zahteva dodatnih pogojev, zato je nepravilna odločitev sodišča prve stopnje, da bi tožnik moral imeti opravljen zdravniški pregled za ravnanje z živili, saj takšen pregled na nevarno opravljanje prvotoženkine dejavnosti ne bi imel nobenega vpliva. Tožnik je izpovedal, da je s takšnimi pokrovi ravnal in delo poznal, da so se na predavanjih naučili, kako se pobira in vzorči ter da je videl, kje se cev privijači. Sam je torej štel, da je bil ustrezno seznanjen in usposobljen za pobiranje in vzorčenje mleka. To je potrdila tudi drugotožena stranka, ki je pojasnila, da je tožniku predstavila delovni postopek, ustrezno usposobljenost pa potrjuje tudi izvedensko mnenje z dne 13. 5. 2013. Nadalje pritožba navaja, da je sporni zabojnik omogočal varno opravljanje dela, ter da je za nesrečo odgovoren izključno tožnik sam. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da gre za relativno enostaven manever pri pobiranju vzorca mleka, da je tudi izvedenec opravil manever in fiksiral pokrov, kar je bilo vedno uspešno. V kolikor se pokrov po dvigu ne potisne povsem do konca, da zatiča nista povsem v utoru, kar izvedensko mnenje dopušča, bi lahko ob nehotnem dotiku pokrova le-ta padel v zaprti položaj. Enako bi se lahko zgodilo, če bi bila zatiča neustrezna. Da pokrov zabojnika prej ni padel, je izpovedal tudi zakoniti zastopnik prvotožene stranke, ki je pojasnil, da podobne nesreče ni bilo ne prej in tudi ne potem. Tovornjak - cisterna za mleko je opremljen s sistemom za nadzor pretoka mleka ter z avtomatskim vzorčenjem mleka. To pomeni, da šoferju tovornjaka - cisterne ni bilo potrebno iz posode hladilnika ročno vzeti vzorca mleka pred prečrpavanjem, pač pa je vzorec s pomočjo ustrezne priprave na tovornjaku vzel avtomatsko med samimi prečrpavanjem mleka iz posode. Tudi mu ni bilo potrebno mleka premešati, ker ga avtomatsko premeša mešalo. Prav tako iz mnenja izvedenca ni mogoče sklepati, da je bil sporni pokrov zvit, saj izvedenec tega ni ugotovil oziroma posebej izpostavil. Nadalje navaja, da škoda ni izkazana, ter da zatrjevana škoda ni pravno upoštevna. Poškodbe je šteti kot zanemarljive oziroma pravno neupoštevne za izplačilo odškodnine. Tožnik škode ni ustrezno substanciral in sicer z izvedencem medicinske stroke, ki bi lahko edini ugotovil, kakšne posledice je tožnik v obravnavani zadevi dejansko utrpel. Zatrjevane poškodbe tožnika so nedokazane, zaradi česar je potrebno zahtevek v celoti zavrniti. Odškodnina v višini dveh povprečnih plač je za plitvo rano previsoka, pri čemer prvotožena stranka opozarja, da je tožnik tožbo vložil šele 4. 5. 2011, skoraj leto dni po nezgodi, pri čemer zdravljenja praktično ni bilo in se je končalo s prvim obiskom pri zdravniku dne 8. 6. 2010. Potrdilo o upravičeni zadržanosti z dela je tožnik pridobil šele 17. 3. 2011, to pomeni, da je bilo pridobljeno izključno za ta postopek. Tožnik torej do odškodnine za premoženjsko škodo iz naslova izpada dohodka zaradi bolniškega staleža v višini 87,03 EUR ni upravičen. Tožnik tudi ni imel nobenih stroškov v zvezi z obiskom Zdravstvenega doma D., zato tudi premoženjska škoda iz tega naslova v znesku 16,50 EUR ni upravičena. Priglaša stroške pritožbe.

5. Drugotožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži v povračilo še nadaljnje pritožbene stroške. Navaja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj šteje, da je postopek pri drugotoženi stranki potekal tako, da je tožnik odprl pokrov cisterne, vstavil cev in nato šel po epruveto in jo z zajemalko napolnil. Na podlagi katerih izpovedi je sodišče prve stopnje to ugotovilo, ni obrazloženo. Zato sodbe sodišča prve stopnje v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sodba nima razlogov o načinu dela tožnika, saj je tožnik v postopku trikrat navajal različne variante, zato tudi v tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti. Ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je treba odgovornost drugotožene stranke presojati po določbah o objektivni odgovornosti, saj vzorčenje mleka ni dejavnost drugotožene stranke. Okoliščine obravnavanega primera niso take, da bi bilo treba govoriti o nevarni stvari oziroma dejavnosti. Opozarja, da je objektivna odgovornost izjema in da je pravilo krivdna odgovornost. Drugotožena stranka je dokazala, da je škodni primer posledica malomarnega ravnanja tožnika pri vzorčenju mleka na nenevarnem zabojniku za mleko. Če bi tožnik ravnal s povprečno skrbnostjo, do padca pokrova ne bi prišlo. Škoda bi bila tako povsem izključena in ne le zmanjšana, kot to obrazlaga sodišče. Iz izvedenskega mnenja izvedenca mag. E.E. izhaja, da je tožnik samoiniciativno odprl pokrov zabojnika za mleko, ki je v lasti in upravljanju drugotožene stranke, to pa v bistvu ni v domeni tožnika oziroma mu tega ne bi bilo treba storiti, saj to ni nikjer določeno oziroma dogovorjeno. Iz mnenja izvedenca izhaja, da je po njegovem mnenju v danem primeru pokrov padel zaradi neustreznega fiksiranja pokrova v odprt oziroma polodprt položaj, kar lahko potrdi tudi priča F.F., česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo kljub temu, da je navedlo, da je mnenje izvedenca sprejelo. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je zabojnik drugotožene stranke opremljen z vsem potrebnim za avtomatsko pobiranje mleka in da ima tudi ustrezen nastavek oziroma priključek za pobiranje mleka, takšno stanje pa je bilo tudi v času škodnega dogodka, saj drugatožena stranka zabojnika ni v ničemer spreminjala. Sodišče prve stopnje sklepa, da neustreznost zatičev lahko vpliva na to, da ima zabojnik lastnost nevarne stvari. To ni obrazloženo in ni utemeljeno s potrebno stopnjo prepričljivosti. Pokrov ni padel zaradi neustreznosti zatičev, pač pa zaradi neustreznega fiksiranja pokrova, kar pa je bilo izključno v domeni tožnika in njegovega ravnanja. Površno fiksiranje pokrova potrjuje tudi priča F.F.. Ugotovitev, da je zabojnik nevarna stvar, je sodišče prve stopnje utemeljilo na tožnikovi izpovedbi, da naj bi pokrov večkrat padel dol. Tožnikovo izpoved je sprejelo povsem nekritično. Gre za pristransko in tendenciozno izjavo tožnika za potrebe tožbe, tako kot izjava priče A.A. v zvezi s katero se je sodišče prve stopnje samo prepričalo o njeni neverodostojnosti. Nepomembno dejstvo je tudi, da je sporni pokrov zvit. Tudi iz izvedeniškega mnenja mag. E.E. ne izhaja, da bi imel mali utor ob robu pokrova kakršenkoli vpliv na rokovanje z zabojnikom oziroma na samo varnost le-tega. Sodišče prve stopnje nadalje tudi sklepa, da je zabojnik nevaren, ker ni imel ustreznega nastavka za vzorčenje in pobiranje mleka. To ne drži, kar izhaja iz izpovedi drugotožene stranke, izvedeniškega mnenja in tudi izpovedi samega tožnika. Tožnik je nasprotujoče si izpovedal oziroma trdil, da je dvignil pokrov zabojnika, ko pa je nato z epruveto in rokavicami želel iz zabojnika zajeti mleko za potrebe vzorčenja, so zatiči odpovedali. Na glavni obravnavi 30. 10. 2012, je dogodek opisal drugače in sicer, da je pokrov odprl, vstavil cev s podaljškom, šel po epruveto in zajemalko, šel z roko v bazen in ko je segel z zajemalko mu je padel pokrov na roko. Na zadnji obravnavi pa je povedal, da je bil ves čas pobiranja mleka zraven bazena. Gre torej za nasprotujoče si navedbe, ki jih sodišče prve stopnje ni ustrezno analiziralo oziroma se do njih opredelilo. Nepravilne so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje o nepremoženjski škodi. Tožnik ni dokazal, da bi utrpel pravno priznano škodo. Posledično je tudi neutemeljeno prisojen znesek materialne škode v višini 60 % kot povračila potnih stroškov za obisk zdravnikov. Napačno so upoštevani tudi stroški pritožbenega postopka, saj ni upoštevan 19. člen ZOdvT.

6. Tožnik je odgovoril na pritožbi tožencev, prerekal navedbe iz pritožb ter predlagal njuno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

7. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožbi toženih strank pa nista utemeljeni.

8. Po določbi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno bistveno kršilo določb pravdnega postopka, ki jih uveljavljajo pritožbe, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, le glede soprispevka tožnika k nastanku škode je deloma zmotno uporabilo materialno pravo.

9. Pritožba tožnika neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je prekoračilo tožbeni zahtevek za znesek 258,07 EUR. Tožnik je prvotno votževal zahtevek v višini 15.163,68 EUR, kasneje je z vlogo z dne 6. 9. 2009 znesek zvišal na 16.505,68 EUR, zatem pa je na naroku za glavno obravnavo dne 17. 8. 2012 tožbeni zahtevek utesnil oziroma zahteval plačilo odškodnine v znesku 15.421,75 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o zadnjem tožbenem zahtevku, torej zahtevku, ki je za 258,07 EUR višji od prvotno zahtevanega.

10. Niso podane bistvene kršitve določb postopka, ki jih uveljavlja tako tožnik kot tudi toženi stranki. Sodišče prve stopnje je obrazložilo svojo odločitev, zakaj šteje, da je podan 50 % soprispevek k nastali škodi s strani tožnika, zato je mogoče v celoti preizkusiti razloge sodbe in v tem delu ne gre za uveljavljanje bistvene kršitve določb postopka, kot pa za nestrinjanje strank z ugotovljenim dejanskim stanjem in pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa pravna odločilna dejstva ter sodbo obrazložilo z vsemi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči. Zato pritožbeno sodišče v dokazno oceno ne dvomi in jo v celoti sprejema. Ker je torej mogoče sodbo v celoti preizkusiti, je neutemeljen pritožbeni očitek strank, da je sodišče storilo kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bila obrazložitev sodbe nerazumljiva in sama s seboj v nasprotju.

11. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ker ni ugodilo nekaterim dokaznim predlogom tožnika. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, izvedba ostalih dokazov ni bila nujna za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja, zato ni mogoče šteti, da je bila tožniku zaradi nezakonitega postopanja sodišča kršena pravica do sodelovanja v postopku.

12. Tožnik je bil po ugotovitvah sodišča prve stopnje zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu voznika tovornega vozila. Med njegove delovne naloge je v kritičnem času spadalo tudi pobiranje in vzorčenje mleka za transport. Poškodba se je zgodila na kmetiji drugotožene stranke. Tožnik je dne 8. 6. 2010 utrpel poškodbo pri odvzemu vzorca mleka, ko mu je na desno roko padel težak kovinski pokrov cisterne za mleko. Tožnik je utrpel rano na zapestju, ki je bila oskrbljena s šivanjem v lokalni anesteziji.

13. V obravnavani zadevi je pritožbeno sodišče že odločalo. V prvem sojenju je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo s sodbo opr. št. I Pd 958/2011 z dne 11. 3. 2014, pritožbeno sodišče pa je sodbo razveljavilo s sklepom opr. št. Pdp 608/2014 z dne 27. 11. 2014 in glede odškodnine ter stroškov postopka vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju je sodišče prve stopnje upoštevalo napotke iz razveljavitvenega sklepa, ustrezno dopolnilo dokazni postopek ter zavzelo pravno stališče glede temelja in višine odškodnine.

14. Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, s spremembami; ZDR) v prvem odstavku 184. člena določa, da mora v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, delodajalec delavcu škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami; OZ). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (1. odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (2. odstavek). Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je šlo pri delu tožnika za nevarno dejavnost, so za pritožbeno rešitev zadeve relevantne določbe v OZ, ki se nanašajo na objektivno odškodninsko odgovornost. Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, se v skladu s 149. členom OZ šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Če nastane škoda iz nevarne stvari ali dejavnosti, zanjo po 150. členu OZ odgovarja imetnik nevarne stvari oziroma tisti, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja. Po prvem odstavku 153. člena OZ je imetnik nevarne stvari prost odgovornosti, če dokaže, da škoda izvira iz kakšnega vzroka, ki je izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti, po drugem odstavku istega člena pa, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Delna odgovornost je opredeljena v 3. odstavku 153. člena OZ, ki določa, da je imetnik deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode.

15. Po 43. členu ZDR je delodajalec dolžan zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi. Delodajalec mora zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi v skladu s 5. členom Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 56/1999 in naslednji; ZVZD).

16. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je treba odgovornost prvotožene stranke, tožnikovega delodajalca, presojati po določbah o krivdni odgovornosti. Ta namreč ni imetnik nevarne stvari, pri kateri je prišlo do poškodbe. Izvedenec mag. E.E., ki si je tudi ogledal kraj, kjer se je zgodila delovna nesreča, je ugotovil, da je zabojnik 1600 litrska cisterna za mleko cilindrične oblike in ima na zgornji ploskvi dva zrcalno nameščena pokrova velikosti 90 x 120 centimetrov. Pokrov je po oceni izvedenca težak 9 kilogramov, odpira pa se tako, da se odpre v polodprti položaj, v katerem se lahko fiksira s pomočjo utorov in zatičev na cisterni. Od dvigu se pokrov ne zaskoči sam, pač pa ga je potrebno za tri centimetre potisniti stran od sebe, da ležišče na pokrovu naleže na zatiča na zabojniku. Drugotožena stranka je to potrdila ter pojasnila, da pokrov ostane odprt, če se ga odpre do določene višine. Če pa se ga ne dvigne dovolj visoko, se ne zatakne, in obstaja možnost, da se pokrov zapre oziroma pade. Pri vzorčenju je potrebno predhodno premešati mleko in če ima cisterna avtomatsko mešalo, se vzorec vzame skozi odprtino na pokrovu. Cisterna oziroma zabojnik je imela avtomatsko mešalo. V kolikor bi tožnik po oceni izvedenca uporabljal zajemalko, se verjetno ne bi poškodoval na način, kot se je.

17. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil padec pokrova zabojnika, ki je povzročil poškodbo tožnikove roke, posledica tožnikovega rokovanja s tem zabojnikom. Če bi tožnik pri delu uporabljal zajemalko, se pri vzorčenju verjetno ne bi poškodoval na ta način, kot se je, saj mu ne bi bilo potrebno dvigniti pokrova zabojnika. Vzorec bi lahko pobral skozi okroglo odprtino pokrova zabojnika, vendar pa je sodišče na podlagi izvedenskega mnenja in izpovedi zaslišanih strank ugotovilo, da je bila pri drugotožencu praksa, da se vzorčenje mleka in prečrpavanje mleka opravi ob polodprtem pokrovu zabojnika. To pomeni, da ni utemeljeno sklicevanje toženih strank, da tožniku ni bilo potrebno vzorčenja opravljati na način, pri katerem se je poškodoval. Če sta tožnikov delodajalec, prvotožena stranka, ter drugotožena stranka, pri kateri je prišlo do škodnega dogodka, dopuščali odvzem vzorcev mleka na način, kot se ga je lotil tožnik, tožniku ni mogoče očitati, da je opravljal delo v nasprotju z navodili oziroma da je v celoti kriv za nastalo škodo. Neprepričljive so navedbe prvotožene stranke, da tožniku ni bilo potrebno vzorčiti mleka, ker naj bi to avtomatično storila cisterna.

Bistvena je torej ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obstajala možnost poškodbe tožnika pri vzorčenju mleka, v kolikor je bil pokrov v odprtem položaju neustrezno fiksiran oziroma če ležišča na pokrovu niso povsem nalegla na zatiča, fiksirana na zabojniku. Postopek vzorčenja mleka se je tako izvajal z dvigovanjem pokrova in se je tudi od tožnika pričakovalo, da na takšen način opravlja vzorčenje mleka. Tožnik je pojasnil, da mleka niti ni mogel pobrati skozi odprtino, saj je bila na takšnem mestu, da ne bi mogel počrpati vsega mleka. Pojasnil je tudi, da ni dobil navodil, da naj prek odprtine na pokrovu najprej pobere vzorec mleka in šele potem z odprtjem celega pokrova pobere tudi mleko. Sodišče prve stopnje je utemeljeno štelo kot bistveno kakovost in ustreznost zatičev na pokrovu, ki so torej omogočali, da je pri odpiranju pokrova le-ta ostal v polodprtem položaju in je lahko tožnik izvedel vzorčenje. Zgolj zatiči namreč skrbijo za fiksacijo pokrova, saj ni vgrajenega dodatnega varovala. Neustreznost zatičev torej lahko po pravilnem stališču sodišča prve stopnje vpliva na to, da ima zabojnik lastnost nevarne stvari. Pri tem je pomembno pojasnilo izvedenca, ki ga je podal na naroku dne 11. 3. 2014, da se je eden od osmih zatičev razlikoval od ostalih. Ob okoliščinah, da je bil pokrov zvit, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi predložene fotografije, in je tudi sicer večkrat padel dol, po izpovedi tožnika, dodatno vpliva na ugotovitev, da je zabojnik nevarna stvari. Zato je tudi po stališču pritožbenega sodišča pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da v konkretni zadevi pomeni vzorčenje mleka nevarno dejavnost. Gre za nevarno delo, pri katerem je bilo tudi ob izkazani vsej možni skrbnosti, tveganje za nastanek nesreče tako veliko, da je potrebno to vzorčenje opredeliti kot nevarno dejavnost. Zabojnik predstavlja nevarno stvar in sicer ravno zaradi ugotovitve, da ni imel ustreznega nastavka za vzorčenje in pobiranje mleka. To bi tožniku omogočalo, da bi lahko zajel vzorec mleka brez dvigovanja pokrova. Tožnik je namreč moral odpirati težak pokrov dimenzij 90 x 120 centimetrov, kar samo po sebi predstavlja povečano nevarnost nastanka škode zaradi morebitnega padca pokrova. Če se pokrov, po ugotovitvah izvedenca ne potisne povsem do konca, tako da zatiča nista povsem v utoru, lahko ob dotiku pokrov pade v zaprt položaj. Enako se lahko zgodi, če sta zatiča neustrezna. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil pokrov zabojnika ukrivljen, zaradi česar je obstajala možnost poškodbe zabojnika tudi ob pravilnem rokovanju. Izvedenec je sicer pojasnil, da četudi zatič ni bil originalen, bi pokrov padel, če ne bi bil pravilno zataknjen. Vendar pa je po pravilnem stališču sodišča prve stopnje bistveno, da je bil pokrov zvit, kar je razvidno iz fotografije in bi torej lahko padel tudi, če bi ga držala dva originalna zatiča. 18. V zvezi z odškodninsko odgovornostjo prvotožene stranke pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik prvotoženi stranki utemeljeno očita, da ni preverila, ali so zagotovljeni varni pogoji za delo tožnika pri drugotoženi stranki v smislu določbe 1. in 2. odstavka 5. člena ter 6. člena ZVZD, ki določa, da mora delodajalec izvajati ukrepe iz prejšnjega člena tako, da upošteva temeljna načela, med katerimi sta tudi izogibanje tveganjem in ocenjevanje tveganja, ki se jim ni mogoče izogniti. Delodajalec mora delavca usposobiti za varno delo že ob sami sklenitvi delovnega razmerja in sicer ustrezno glede na posebnosti konkretnega delovnega mesta ter po sprotno dopolnjujočem se programu. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da prvotožena stranka ni izkazala, da je storila vse potrebno za zagotovitev varnih pogojev za delo tožnika. Pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik opravil preizkus teoretične usposobljenosti iz varnosti pri delu in varstva pred požarom, ter da ga je prvotožena stranka za potrebe vzorčenja mleka napotila na izobraževanje na G. fakulteto. Vendar pa je zakoniti zastopnik prvotožene stranke izpovedal, da si ni ogledal delovnega okolja pri drugotoženi stranki ter se ni prepričal o varnih delovnih razmerah pri drugotoženi stranki. Med strankama tudi ni bil sklenjen dogovor o zagotavljanju varnega delovnega okolja. Prvotožena stranka na sporni zabojnik ni izobesila navodil za ravnanje z njim, tožnik pa o pravilnem ravnanju s tem zabojnikom tudi ni bil poučen. Nadalje je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da je tožnik uporabljal bele lateks rokavice, ker se z ustreznimi rokavicami (za dvigovanje pokrova) ne da odpreti epruvete. Priča H.H., zaposlena na G. fakulteti, je pojasnila, da se pri vzorčenju priporoča uporaba tankih rokavic, kar je udeležencem razloženo na tečaju vzorčenja. Prvotožena stranka tožniku tudi ni zagotovila, da bi lahko mleko pobral z nastavkom, ki se ga privijači na bazen, zato je moral tožnik vzorčiti mleko na način, kot je bil opisan zgoraj.

19. V zvezi z navedbami toženih strank, da je tožnik sam povzročil padec pokrova, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik postopek vzorčenja poznal, da je bilo od njega utemeljeno pričakovati, ker je delo opravljal že dve leti, da bo pri dvigovanju pokrova pozoren, da se pokrov pravilno dvigne in da se torej fiksno zatakne. Na podlagi teh ugotovitev pa je sodišče prve stopnje nepravilno zaključilo, da znaša tožnikov soprispevek 50 %. Pritožbeno sodišče meni, da takšen zaključek glede na sicer pravilno ugotovljeno dejansko stanje ni pravilen, ker je ugotovljeno, da tožnik ni bil pravilno poučen o vzorčenju, ter predvsem glede na dejstvo, da en zatič ni bil originalen in da je bil pokrov ukrivljen, zaradi česar je obstajala večja nevarnost dotika pokrova oziroma njegovega padca iz polodprtega položaja. Zato je mogoče tožnikovo soodgovornost oceniti na 20 %, ne pa na 50 %. Posledično je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo ter ustrezno spremenilo tožnikov uspeh po temelju.

20. Kriterije za določitev odškodnine za nepremoženjsko škodo opredeljuje 179. člen OZ, ki določa, da pravična denarna odškodnina pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni (prvi odstavek 179. člena OZ). Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (drugi odstavek 179. člena OZ).

21. V zvezi s pritožbo strank zoper odločitev o tožbenem zahtevku po višini pa pritožbeno sodišče šteje, da so v tem delu pritožbe neutemeljene oziroma da je pri odločitvi o višini odškodnine potrebno upoštevati višji uspeh tožnika po temelju, sama višina odškodnine pa je bila ob upoštevanju 100 % uspeha pravilno določena za vse oblike odškodnin.

22. Sodišče prve stopnje je v zvezi z zahtevkom za plačilo odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ugotovilo, da je tožnik utrpel rano na zapestju. Iz sporočila zdravnika z dne 8. 6. 2010 izhaja, da je bila tožniku rana šivana, zdravljenje je zahtevalo mirovanje z dvignjeno roko, lokalno hlajenje in jemanje analgetikov. Tožnik je bil v bolniškem staležu od 8. 6. 2010 do 8. 7. 2010. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da tožnik ni predlagal angažiranja izvedenca medicinske stroke, ki bi lahko podal svoje mnenje in ugotovitve glede intenzivnosti oziroma trajanja telesnih bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja. Zato je sodišče prve stopnje v odsotnosti drugih ugotovljenih dejstev pravilno ocenilo, da znaša pravična odškodnina iz naslova telesnih bolečin 3.000,00 EUR, pri čemer se tudi pritožbeno sodišče strinja, da šivanje rane, enomesečni bolniški stalež ter dejstvo, da je tožniku padel na roko precej težek kovinski pokrov in mu povzročil rano, ki jo je bilo potrebno šivati, utemeljuje dosojen znesek odškodnine. Ugotovljeno je tudi, da je tožnik jemal analgetike ter da je moral mirovati z dvignjeno roko, kar vse v zadostni meri daje podlago za dosojeno odškodnino. V presežku, do vtoževanih 7.199,58 EUR, pa je utemeljeno pritožbo tožnika zavrnilo.

23. Pravilna, v skladu s 179. členom OZ in uveljavljeno sodno prakso, je tudi dosojena odškodnina za strah. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo tožnikovo izpoved, da se je pri poškodbi ustrašil ter da je bil zaskrbljen za izid zdravljenja. Prav nepričakovan padec težkega predmeta in bolečina sta tudi po stališču pritožbenega sodišča pri tožniku pozvorčila šok in primarni strah, posebej ob dejstvu, da je rana krvavela. Zato pritožbi toženih strank, ki se zavzemata za to, da sploh ne gre za priznano škodo, oziroma, da je tožniku prisojen previsok znesek odškodnine, nista utemeljeni. V presežku, do vtoževanih 2.000,00 EUR, pa je tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen, saj bi bila višje določena odškodnina v nasprotju z 179. členom OZ.

24. Pravilno je tudi zavrnjen zahtevek za plačilo nepremoženjske škode zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 2.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da odškodnina pripada oškodovancu, če trpi bolečine, ki so dovolj znatne, da opravičujejo odmero pravične denarne odškodnine. Enako velja tudi glede skaženosti, za katero tožnik prav tako zahteva 2.000,00 EUR odškodnine. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik ni dokazal, da bi imel posledice, ki bi utemeljevale, da bi mu sodišče dosodilo navedeni znesek. Bistveno je, da tožnik tudi ni predlagal izvedenca, ki bi lahko pojasnil, ali ima tožnik zaradi navedene poškodbe kakršnekoli trajne posledice, ki ga ovirajo oziroma mu onemogočajo življenjske aktivnosti oziroma zahtevajo, da v te aktivnosti vlaga večje napore. Enako tudi sodišče prve stopnje pravilno zaključi glede odškodnine zaradi skaženosti, saj je ugotovilo, da gre za minimalno opazno brazgotino, ki ne opravičuje prisojanja odškodnine.

25. Zato je sodišče prve stopnje tožniku pravilno presodilo znesek 3.600,00 EUR. Ob upoštevanju tožnikovega soprispevka znaša odškodnina za nepremoženjsko škodo 2.880,00 EUR. Odškodnina je dosojena v skladu s sodno prakso v podobnih primerih, zato so povsem neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, da sodišče prve stopnje odškodnine ni odločilo v skladu s sodno prakso. Posledično je tudi neutemeljeno tožnikovo zavzemanje za to, da bi sodišče pri odločanju uporabilo Fisherjev sistem razvrstitve škodnih dogodkov. Za odločitev namreč ni odločilno, v katero skupino škodnih dogodkov sodišče pri odločanju o odškodnini uvrsti škodni dogodek. Bistveno je le, da sodišče, glede na poškodbe, ki jih delavec utrpi, odškodnino določi v skladu z 179. členom OZ in ob upoštevanju sodne prakse pri odločanju v podobnih zadevah. V tem kontekstu pa je torej že upoštevana narava poškodb oziroma klasifikacija samih škodnih dogodkov.

26. Pravilna je tudi odškodnina za prisojeno premoženjsko škodo. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da bi bila obleka uničena, zato zahtevek v višini 50,00 EUR ni utemeljen. V zvezi z zahtevkom za plačilo 66,00 EUR potnih stroškov za obisk zdravnika, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik ob škodnem dogodku 8. 6. 2010 obiskal zdravnika. Ker bi bila ugotovitev dejanskih stroškov glede na skromno dokazno podlago nesorazmerna s stroški, je sodišče prve stopnje v tem delu, v skladu s 1. odstavkom 216. člena ZPP, pravilno odločalo po prostem preudarku. Upoštevalo je splošno znane cene javnih prevozov ter cene taksi prevoznikov ter ugotovilo, da je tožnik upravičen do polovice tega zneska, torej do 33,00 EUR. S takšnimi ugotovitvami se pritožbeno sodišče strinja, posebej glede na to, da tožnik ni v večji meri izkazal teh stroškov, ki pa so mu nesporno nastali glede na to, da je moral obiskati zdravnika.

27. Ker je bil tožnik odsoten zaradi poškodbe pri delu od 8. 6. 2010 do 8. 7. 2010, je v tem obdobju upravičen do izplačila razlike v plači v višini 100 % nadomestila plače, saj mu je bilo izplačano nadomestilo le v višini 80 % plače. Zato je upravičen do razlike v višini 20 % svoje neto plače. Tožnikov izračun znaša 348,10 EUR za dva meseca, kateremu toženi stranki nista specificirano ugovarjali, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Ker pa je bil tožnik v bolniški le en mesec, je upravičen do polovice tega zneska, to je do 174,05 EUR.

28. Ob upoštevanju soprispevka je torej tožnik upravičen do povrnitve premoženjske škode v znesku pa torej do zneska 165,64 EUR, skupaj pa do zneska 3.045,64 EUR. Tožnikov uspeh znaša 18,45 %, uspeh toženih strank pa 81,55 %.

29. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožnika ter izpodbijani del sodbe delno spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka te sodbe (5. točka 358. člena ZPP). V preostalem pa pritožbo tožnika in pritožbi toženih strank zavrnilo (353. člen ZPP).

30. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredelilo, saj niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

31. Zaradi takšne odločitve je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje.

32. Sodišče prve stopnje je protispisno ugotovilo, da tožnik ni priglasil stroškov postopka, zato je upravičen do sorazmernega dela (glede na uspeh v postopku) pritožbenih stroškov, v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008). Tožnik je priglasil nagrado za postopek v višini 110,05 EUR (tar. št. 3100 ZOdvT), nagrado za narok v višini 102,00 EUR (tar. št. 3102 ZOdvT), stroške poštnih in telefonskih storitev v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT), stroške fotokopiranja in tiskanja v višini 20,00 EUR (tar. št. 6000 ZOdvT), nagrado za postopek nadzorstvene pritožbe v višini 10.00 EUR. Tožnik je prijavil pritožbene stroške zoper prvotno sodbo sodišča prve stopnje, vendar pa teh stroškov ni specificiral, temveč je predložil sporazum, ki ga je sklenil s svojo pooblaščenko o plačilu stroškov postopka, česar pa ni mogoče šteti za specificirano priglašene stroške pritožbenega postopka. V novem sojenju tožnik novih stroškov ni priglasil. Tožnik je upravičen do nagrade za postopek, nagrade za narok ter do 20,00 EUR pavšalnih stroškov poštnih in telekomunikacijskeih stroritev. Pritožbeno sodišče tožniku ni priznalo višjih priglašenih pravdnih stroškov, ker so bili ti priglašeni v nasprotju z določbami ZOdvT, niti priglašenih izdatkov za izdelavo in izročitev dokumentov, saj za priznanje teh izdatkov niso bili izpolnjeni pogoji iz tar. št. 6000 ZOdvT. Glede na uspeh je tožnik upravičen do povračila pravdnih stroškov v znesku 42,89 EUR.

33. Glede na višino spornega predmeta je sodišče prve stopnje prvotoženi stranki pravilno priznalo stroške postopka in sicer 477,10 EUR, nagrado za narok v višini 440,40 EUR, stroške fotokopiranja v višini 27,60 EUR, pavšal v višini 20,00 EUR in 22 % DDV, skupaj 1.177,42 EUR, kar glede na uspeh znaša 960,18 EUR.

Drugotoženi stranki pa je sodišče prve stopnje priznalo nagrado za postopek v višini 477,10 EUR, nagrado za narok v višini 440,40 EUR, pavšal v višini 20,00 EUR in 22 % DDV ter potne stroške drugotožene stranke v višini 180,04 EUR. Neutemeljeno pa je drugotoženi stranki priznalo potne stroške odvetnice za relacijo I. - J. - I. v višini 568,32 EUR. Kot potrebni stroški za pravdo se po ustaljeni sodni praksi ne upoštevajo stroški prevoza pooblaščenca, ki ima sedež izven kraja sedeža stranke oziroma sodišča in gre za zastopanje v sorazmerno nezapleteni zadevi, kar velja za konkretni primer. Iz pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave Republike Slovenije izhaja tudi pravica do zastopanje po odvetniku in pravica do svobodne izbire odvetnika, vendar pa to še ne pomeni, da je nasprotni stranki v postopku treba naložiti breme stroškov, ki nastanejo, če si stranka za zastopanje izbire odvetnika v kraju zunaj območja sodišča, na katerem teče postopek. Stranka ima prosto izbiro pooblaščenca in mu je tudi dolžna povrniti potne stroške po OT, vendar to niso potrebni stroški za pravdo po 155. členu ZPP. Drugotožena stranka je tako upravičena do povračila potrebnih stroškov postopka v višini 1.323,30, ob upoštevanju uspeha pa do 1.079,15 EUR.

34. Na podlagi pobotanja, ob upoštevanju uspeha tožnika, je torej tožnik dolžan prvotoženi stranki povrniti stroške postopka v višini 917,29 EUR, drugotoženi stranki pa v višini 1.036,26 EUR.

35. Tožnik je s pritožbo delno uspel, vendar je priglasil stroške pritožbe in odgovora na pritožbo glede na medsebojni dogovor z odvetnico o plačilu nagrade (enako kot list. št. 263). Tako priglašenih stroškov pritožbenega postopka ni mogoče upoštevati, saj niso ustrezno specificirani in se štejejo za nepriglašene. Zato je izrek o tožnikovih stroških pritožbenega postopka odpadel. 36. Prvotožena stranka in drugotožena stranka s pritožbo nista uspeli, zato sami krijeta svoje stroške pritožbe (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).