Jedro

Pogoj za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja je tudi ta, da gre za osebo, ki je imela od prenehanja ukrepa prisilnega ali nasilnega dejanja stalno prebivališče v Republiki Sloveniji oziroma če se je z namenom stalnega prebivanja naselila v RS najkasneje do 31.12.1945. Če ta pogoj ni izpolnjen, je bilo v revizijskem postopku pravilno odločeno, ko tožnici ni bil priznan uveljavljani status.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, v Ljubljani, št. U 755/98-12 z dne 6.12.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožnice proti odločbi tožene stranke z dne 2.4.1998. Z njo je ta ob reviziji odpravila odločbo Upravne enote L., Izpostava B. z dne 17.4.1997 (z njo je bil tožnici priznan status žrtve vojnega nasilja - taboriščnice na podlagi obdobja, prebitega v nemškem koncentracijskem taborišču od 19.3.1944 do 15.5.1945 in s tem v zvezi priznane pravice), ter odločila, da se ji ne prizna navedeni status.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje med drugim navaja, da je tožena stranka oprla svojo odločitev na 1. in 2. člen Zakona o žrtvah vojnega nasilja (v nadaljevanju ZZVN, Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96 in 70/97). V 1. členu je določeno, da je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Po 2. členu je žrtev vojnega nasilja ob pogojih iz 1. člena tega zakona tudi oseba, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6.4.1941 do 15.5.1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov poslale v taborišče. Iz citiranih določb zakona izhaja, da je zakon sprva zajemal samo žrtve z območja Slovenije. Z drugo novelo Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 44/96), na katero še posebej opozarja tožena stranka v svoji odločbi in ki je začela veljati 10.8.1996, je zakonodajalec razširil pravice iz tega zakona tudi na osebe - žrtve vojnega nasilja, ki jim je bil povzročen ukrep iz 1., 2. in 3. odstavka 2. člena ZZVN na ozemlju Furlanije-Julijske krajine v Republiki Italiji oziroma na ozemlju dežele Koroške v Republiki Avstriji in na osebe, ki so imele od prenehanja prisilnega ukrepa ali nasilnega dejanja stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, ne glede na to, na katerem ozemlju bivše Kraljevine Jugoslavije jim je bil prisilni ukrep ali nasilno dejanje povzročeno. Iz predloženih upravnih spisov izhaja, to pa med strankama tudi ni sporno, da je bila tožnica 19.3.1944 skupaj s starši odpeljana iz S. na Madžarsko v zbirno taborišče v B., od tam pa v koncentracijsko taborišče A.-B. Tam so njeno mamo in sestro takoj usmrtili s plinom, očeta pa pretepli tako, da je 24 ur kasneje umrl. Po šestih tednih so jo poslali v Nemčijo v taborišče L. Februarja 1945 so jih poslali v češko taborišče P. in nato ponovno nazaj v L. Tam jih je 9.5.1945 osvobodila Rdeča armada. V S. se je vrnila 3.7.1945. Glede na zgoraj citirano novelo in navedena dejstva, tožnici ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja. Ob prenehanju prisilnega ukrepa ali nasilnega dejanja ni imela stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Niti po zadnji noveli (Uradni list RS, št. 43/99) ne bi mogla uspešno uveljavljati statusa žrtve vojnega nasilja, čeprav živi v Sloveniji že od leta 1971 dalje. Ta priznava status le osebam, ki so se z namenom stalnega prebivanja naselile v Republiki Sloveniji najkasneje do 31. decembra 1945. Tožnica v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje izhaja iz napačne predpostavke, da v času vojne ni imela stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Republika Slovenija v času druge svetovne vojne ni obstajala. Gre za razlikovanje med državljani. Država deli državljane na "tiste in na one". Nemška država ji priznava status žrtve vojne, prav tako tudi drugi odškodninski skladi, le lastna država ne. Ker Slovenija ni obstajala do leta 1974 oziroma do osamosvojitve leta 1991. Zakon o žrtvah vojnega nasilja krši Ustavo Republike Slovenije. Smiselno predlaga, da sodišče razveljavi izpodbijano sodbo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o žrtvah vojnega nasilja ne ureja vseh primerov žrtev takšnega nasilja, temveč kot takšne priznava le tiste, ki izpolnjujejo določene pogoje. Zato podrobno določa, katerim osebam in pod kakšnimi pogoji jim je mogoče priznati status žrtve vojnega nasilja in s tem tudi posebno varstvo po zakonu. Če vsi zahtevani pogoji v konkretnem primeru niso izpolnjeni, priznanje statusa ni mogoče. Eden izmed pogojev je tudi ta, da gre za osebo, ki je imela od prenehanja prisilnega ukrepa in nasilnega dejanja stalno prebivališče v Republiki Sloveniji oziroma (po noveli, na katero opozarja sodišče prve stopnje) če se je z namenom stalnega prebivanja naselila v Republiki Sloveniji najkasneje do 31. decembra 1945. Ta pogoj torej vendarle zahteva (v eni ali drugi obliki) določeno teritorialno povezavo žrtve z Republiko Slovenijo. Izpolnjen mora biti tudi, če gre za status taboriščnice, kot ga uveljavlja tožnica.

Glede na dejansko stanje kot izhaja iz izpodbijane sodbe in odločbe, ki je izpodbijana v tem upravnem sporu, je zato pravilna pravna presoja sodišča prve stopnje, da tožnica tega pogoja (s tem pa tudi pogojev za priznanje statusa), ne izpolnjuje. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, ko je tožbo tožnice proti odločbi tožene stranke, ki je v revizijskem postopku odločila drugače kot organ prve stopnje, zavrnilo. Pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Gre za pravice, ki jih priznava Republika Slovenija, zato niso pomembne odločitve tujih organov.

Določitev pogojev za priznanje teh pravic še ne pomeni razlikovanja med državljani.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.