Jedro

Tožnik je zoper sklep disciplinske komisije vložil pritožbo, o kateri je s sklepom odločila Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja in odločitev disciplinske komisije potrdila. Tožnik izpodbija le sklep disciplinske komisije, ne pa tudi sklepa drugostopenjskega organa. Sodišče prve stopnje bi moralo v okviru materialno procesnega vodstva poskrbeti, da bi lahko izdalo pravilno odločbo, saj je potrebno obravnavati oba sklepa o disciplinski odgovornosti skupaj in ne le sklep organa prve stopnje.

Tožnik je zahteval izločitev posnetka, ker je ta dokaz nezakonit, in ker so podatki na tem posnetku, povezani z ostalimi dokazi, vpeti v celoten kontekst očitka disciplinske kršitve. Zahteval je tudi izločitev članov disciplinske komisije, ki so se s tem dokazom seznanili. Iz tožbenih navedb izhaja, da je tožnik zahtevo za izločitev celotne disciplinske komisije podal zato, ker je dvomil v njeno nepristranskost, ker ni bila seznanjena s pravnimi pravili, sodno prakso in literaturo. V postopku izločitve se na podlagi 2. odstavka 130. člena ZJU, ki se skladno z določbo 85. člena ZJU-B še vedno uporablja, uporabljajo določbe tretjega poglavja ZPP in sicer v obravnavani zadevi, določbe 72. člena ZPP. Ker na podlagi 2. odstavka tega člena lahko stranka zahteva le poimensko izločitev določenega sodnika ali sodnika porotnika, lahko zahteva le poimensko izločitev posameznega člana disciplinske komisije. V zahtevi za izločitev mora navesti okoliščine, na katere opira svojo zahtevo za izločitev. Iz sklepa Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII R 8/2017 z dne 21. 3. 2017 izhaja, da lahko stranka zahteva le izločitev posameznega sodnika, ker niti 72. niti kateri drug člen ZPP, ki urejajo izločitev, ne omogočajo izločitve sodišča kot celote. Tako tožnikova zahteva ni popolna in jo je potrebno zavreči (6. odstavek 72. člen ZPP).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega sodišča se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je kot nezakonit razveljavilo sklep o disciplinskem ukrepu št. ... z dne 25. 3. 2016, ki je bil izdan tožniku (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti od plače odtegnjeno denarno kazen po sklepu o disciplinskem ukrepu z dne 25. 3. 2016 v roku 8 dni (točka II izreka) in tožniku plačati stroške postopka v višini 853,98 EUR v roku 8 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila (točka III izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev zmotno oprlo zgolj na procesno kršitev izvedbe disciplinske obravnave, ker o njeni izločitvi naj ne bi odločala pristojna oseba oziroma organ. Obrazložitev sodišča prve stopnje je v zvezi s tem nejasna in sama s seboj v nasprotju, zato se ne da preizkusiti. Sodišče najprej navaja, da iz zapisnika disciplinske komisije izhaja, da je tožnik zahteval izločitev, po njegovi oceni, nezakonito pridobljenih dokazov, kot tudi izločitev vseh članov disciplinske komisije, ki so se s takšnim dokazom seznanili. Nato je sodišče ugotovilo, da posnetek ni bil nezakonito pridobljen, tako torej disciplinski komisiji ni mogoče očitati okuženosti s tem dokazom. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbe ZPP. Prezrlo je namreč, da se te pri presoji o izločitvi članov disciplinske komisije uporabljajo le smiselno. Na podlagi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je naredilo zmoten pravni zaključek, da je odločitev disciplinske komisije nezakonita že zato, ker o izločitvi ni odločal generalni direktor policije. Sodišče prve stopnje sploh ni obrazložilo, na podlagi česa je prišlo do takšnega zaključka, zato se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Napačen je tudi zaključek, da je tožena stranka ravnala v nasprotju s predpisanimi postopkovnimi pravili, ker o izločitvi vseh članov disciplinske komisije ni obvestila generalnega direktorja policije, ki bi odločil o utemeljenosti izločitvenega razloga, s tem pa je zagrešila bistveno kršitev določb postopka. V zvezi s tem tožena stranka pojasnjuje, da kršitve pravil disciplinskega postopka pred disciplinskimi organi delodajalca v sodnem postopku spadajo v okvir presoje pravilne uporabe materialnega prava in ne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (sodba VS RS, opr. št. VIII Ips 441/2006). Sodišče prve stopnje pa je tudi prezrlo, da disciplinska komisija o tožnikovemu predlogu ni odločala meritorno, saj tožnikove zahteve sploh ni bilo mogoče presojati vsebinsko, ker člani niso bili poimensko navedeni. Tožnik je dejansko zahteval izločitev celotne disciplinske komisije, tega pa niti 72. člen niti kakšen drug člen ZPP ne omogoča (npr. izločitev sodišča kot celote, sklep VS RS opr. št. VIII R 8/2017). Tožnik je predlog izločitve utemeljeval zgolj na okuženosti z nezakonito pridobljenim videoposnetkom ter nepoznavanjem sodne prakse in literature, kar ne dopušča vsebinske presoje, kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Iz zapisnika disciplinske komisije izhaja, da je tožnikovo zahtevo dojela in obravnavala kot nepopolno, saj je tožnika celo izrecno pozvala, da naj navede konkretne razloge za izločitev komisije. Tako je zaradi pomanjkanja navedb o odločilnih dejstvih odpadla dolžnost, da obvesti generalnega direktorja policije, da bi odločil o utemeljenosti izločitvenega razloga. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev napačno oprlo tudi na izpoved prič (članov disciplinske komisije) in njihove izpovedi ocenilo, da so enotno menile, da izraženi pavšalni pomisleki tožnika ne predstavljajo razlogov, ki bi jih bilo moč opredeliti kot dvom v nepristranskost, kar naj bi dokazovalo, da je disciplinska komisija tožnikovo zahtevo za izločitev obravnavala po vsebini. Od delodajalca ni mogoče pričakovati in zahtevati iste natančnosti, kot od sodišča, saj člani disciplinske komisije niso pravniki in pri svojem izražanju niso bili dovolj pozorni na razliko med pojmoma "zavrniti" in "zavreči". Sodišče prve stopnje je tudi napačno povzelo izpoved predsednice komisije A.A., ki je verodostojno izpovedala, da sploh ni bil podan takšen predlog, ki bi narekoval njihovo izločitev, pa tudi da v predlogu za izločitev ni bilo navedenih takih razlogov, ki bi zahtevali odločanje. Identično je izpovedal tudi član disciplinske komisije B.B., in sicer, da je šlo za pavšalne navedbe tožnika v zvezi s tem in da so sledili praksi ZPP in ugotovili, da ni potrebe, da bi o tem odločal generalni direktor policije. Da ni šlo za nevednost disciplinske komisije oziroma nepoznavanje določb ZPP o pristojnosti za odločanje, temveč zgolj "nerodno" izrazoslovje, pa izhaja tudi iz 3. strani zapisnika o poteku javne ustne obravnave z dne 16. 3. 2016, kjer je izrecno navedeno, da niso podane okoliščine, ki bi narekovale ravnanje komisije po 2. odstavku 71. člena ZPP. Zaradi vsega navedenega je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da disciplinska komisija ni zakonito izvedla disciplinskega postopka in zaradi tega ugodilo tožbenemu zahtevku.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal vse pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlagal, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišča prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, pa tudi v pritožbi zatrjevane bistven kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ne, saj je sodišče prve stopnje razloge za svojo odločitev zadovoljivo obrazložilo. Je pa pritožbeno sodišče ugotovilo, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava napačno ugotovilo dejansko stanje in o zadevi preuranjeno odločilo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

6. V obravnavani zadevi je tožnik uveljavljal nezakonitost sklepa z dne 25. 3. 2016, s katerim je bi spoznan za odgovornega lažje disciplinske kršitve po 1. točki 1. odstavka 123. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) in mu je bil izrečen disciplinski ukrep denarne kazni v višini 10 % plače za polni delovni čas, izplačane za mesec, v katerem je bila lažja kršitev storjena. Navajal je, da je v postopku pred delodajalcem podal zahtevo za izločitev vseh članov disciplinske komisije, o kateri je odločila ta ista disciplinska komisija in je sklep zavrnila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je disciplinska komisija tožnikovo zahtevo dejansko obravnavala po vsebini, kar je v nasprotju z določbo 1. odstavka 73. člena ZPP, saj je odločanje po vsebini pridržano predstojniku, natančneje generalnemu direktorju policije, ki je disciplinsko komisijo imenoval. S tem je ravnala v nasprotju s predpisanimi postopkovnimi pravili in je po stališču sodišča prve stopnje storila absolutno bistveno kršitev določb postopka. Izpodbijani sklep je zato nezakonit in ga je sodišče prve stopnje razveljavilo.

7. Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik zoper ta sklep disciplinske komisije vložil pritožbo, o kateri je s sklepom št. ... z dne 4. 5. 2016 odločila Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja (B2) in odločitev disciplinske komisije potrdila. Tožnik izpodbija le sklep disciplinske komisije, ne pa tudi sklepa drugostopenjskega organa. Sodišče bi moralo v okviru materialno procesnega vodstva poskrbeti, da bi lahko izdalo pravilno odločbo, saj je potrebno obravnavati oba sklepa o disciplinski odgovornosti skupaj in ne le sklep organa prve stopnje.

8. Nadalje je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je tožnik zahteval izločitev posnetka, ker je ta dokaz nezakonit, in ker so podatki na tem posnetku, povezani z ostalimi dokazi, vpeti v celoten kontekst očitka disciplinske kršitve. Zahteval je tudi izločitev članov disciplinske komisije, ki so se s tem dokazom seznanili (A3 - zapisnik disciplinske komisije z dne 16. 3. 2016). Iz tožbenih navedb tožnika izhaja, da je tožnik zahtevo za izločitev celotne disciplinske komisije podal zato, ker je dvomil v njeno nepristranskost, ker ni bila seznanjena s pravnimi pravili, sodno prakso in literaturo. V postopku izločitve se na podlagi 2. odstavka 130. člena ZJU, ki se skladno z določbo 85. člena ZJU-B še vedno uporablja, uporabljajo določbe Tretjega poglavja ZPP in sicer v obravnavani zadevi, določbe 72. člena ZPP. Ker na podlagi 2. odstavka tega člena lahko stranka zahteva le poimensko izločitev določenega sodnika ali sodnika porotnika, lahko zahteva le poimensko izločitev posameznega člana disciplinske komisije. V zahtevi za izločitev mora navesti okoliščine, na katere opira svojo zahtevo za izločitev. Iz sklepa Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII R 8/2017 z dne 21. 3. 2017 izhaja, da lahko stranka zahteva le izločitev posameznega sodnika, ker niti 72. niti kateri drug člen ZPP, ki urejajo izločitev, ne omogočajo izločitve sodišča kot celote. Tako tožnikova zahteva ni popolna in jo je potrebno zavreči že iz tega razloga (6. odstavek 72. člen ZPP), saj je po vsebini niti ni mogoče presojati.

9. Razlogi, iz katerih je tožnik vložil zahtevo za izločitev komisije, pa so tudi presplošni. Za oceno, da komisija ni bila seznanjena s pravnimi pravili, sodno prakso in literaturo, ni tožnik navedel nobene podlage. Razlog za izločitev zaradi okuženosti z nezakonitim dokazom, pa se je izkazal za neutemeljenega, tako da bi tudi v primeru če bi bila tožnikova zahteva za izločitev razumljiva, popolna in dovoljena in bi o njej po vsebini odločal generalni direktor Policije, bila neutemeljena.

10. Disciplinska komisija je ugotovila, da sporni dokaz ni bil pridobljen v nasprotju s predpisi in zato zaključila, da ni mogoče govoriti o njeni okuženosti z nezakonitim dokazom, ter zaključila, da ni podlage za njeno izločitev. Da je odločitev disciplinske komisije pravilna pa je potrdila tudi Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja kot drugo stopenjski organ delodajalca.

11. Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in o zadevi preuranjeno odločilo, saj bi moralo o disciplinskem ukrepu, ki ga je tožniku izrekla tožena stranka odločiti po vsebini.

12. Ker je pritožba utemeljena, ji je pritožbeno sodišče ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem je ugotovilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti te pomanjkljivosti, saj sodišče prve stopnje zaradi zmotno ugotovljenih bistvenih kršitev določb postopka pri izdaji sklepa, o sami vsebini sploh ni odločalo. Zaradi navedenega je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 355. členom ZPP). Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju odpravi pomanjkljivosti, izvede potrebne dokaze in o zadevi ponovno odloči. 13. Odločitev o pritožbenih stroških se skladno z določbo 3. odstavka 163. člena ZPP pridrži za končno odločbo.