Jedro

Kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje, bi pravdni stranki v pogodbi o zaposlitvi s poslovodno osebo na podlagi prvega odstavka 73. člena ZDR-1 lahko drugače uredili pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja tudi v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja. Nadalje je na podlagi vsebine pogodbe o zaposlitvi ugotovilo, da tega nista storili. To pa pomeni, da je tožniku pogodba o zaposlitvi, sklenjena s toženko, lahko zakonito prenehala le na enega od načinov, določenih v ZDR-1.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba v točkah I, II in III izreka ter v prvem stavku točke IV izreka in izpodbijani del sklepa v točki III izreka delno spremenita, tako da se tožbeni zahtevek: "Prenehanje pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo, sklenjene med pravdnima strankama, na podlagi obvestila z dne 1. 8. 2018 je nezakonito.

Tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi obvestila z dne 1. 8. 2018, ampak na podlagi te sodbe in določbe 118. člena ZDR‑1, in sicer dne 21. 10. 2018. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki od 1. 8. 2018 do 21. 10. 2018 priznati vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi s poslovodno osebo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 v znesku 6.924,06 EUR bruto, od tega zneska obračunati akontacijo dohodnine in pripadajoče prispevke za socialno varnost ter nato tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila." zavrne.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je bilo prenehanje pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo, sklenjene med pravdnima strankama, na podlagi obvestila z dne 1. 8. 2018 nezakonito (točka I izreka sodbe). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo na podlagi obvestila z dne 1. 8. 2018, ampak na podlagi sodne odločbe in upoštevaje sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi dne 21. 10. 2018 (točka II izreka sodbe). Toženki je naložilo, da tožniku za čas od 1. 8. 2018 do 21. 10. 2018 prizna vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi s poslovodno osebo (točka III izreka sodbe) in mu plača denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi v višini 6.924,06 EUR bruto, od tega odvede akontacijo dohodnine in prispevke za socialno varnost ter nato tožniku izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila; višji tožbeni zahtevek glede plačila 27.696,24 EUR iz tega naslova je zavrnilo (točka IV izreka sodbe). Za odločanje o tožbenem zahtevku, ki se nanaša na zakonitost razrešitve tožnika s funkcije vršilca dolžnosti direktorja toženke in sklepa o imenovanju druge osebe na funkcijo vršilca dolžnosti direktorja toženke z dne 1. 8. 2018 se je izreklo za stvarno nepristojno, zadeva se po pravnomočnosti odstopi stvarno in krajevno pristojnemu Upravnemu sodišču v Novi Gorici (točka I izreka sklepa). Tožbo je zavrglo v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev Obvestila o prenehanju mandata vršilca dolžnosti direktorja in prenehanju pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 1. 8. 2018 ter Obvestila o prenehanju delovnega razmerja v skladu s 116. členom ZDR-1 z dne 2. 8. 2018 (točka II izreka sklepa). Toženki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnika v višini 896,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka sklepa).

2. Tožnik se pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi višjega tožbenega zahtevka za plačilo denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi v točki IV izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Obrazložitev sodbe ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Denarno povračilo po sodni praksi predstavlja odškodnino za bodočo ocenjeno škodo (VIII Ips 26/2007), pri odločanju o višini denarnega povračila se upošteva tudi, kaj je bil razlog za prenehanje delovnega razmerja oziroma odpoved pogodbe o zaposlitvi (Pdp 159/2015). Kriteriji, ki jih določa zakon, za odmero višine denarnega povračila niso navedeni taksativno (Pdp 678/2016), treba je upoštevati vse okoliščine na strani delavca in delodajalca (Pdp 86/2011), tudi okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti (Pdp 1043/2016). V konkretnem primeru je bil tožnik vršilec dolžnosti direktorja toženke od 7. 6. 2018, dne 1. 8. 2018 ga je toženka obvestila, da ni bil izbran za direktorja toženke. Toženka je določila drugega vršilca dolžnosti direktorja le, da bi imela razlog za prenehanje delovnega razmerja s tožnikom. Tožnik se je po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja pri toženki zaposlil kot učitelj za določen čas, pri čemer so pogoji zaposlitve bistveno slabši, kot so bili pri toženki, vključno s plačo. Zaradi posledic ravnanj toženke se mu je porušilo psihično ravnotežje, bil je v bolniškem staležu. Je oče dveh šoloobveznih otrok in živi v štiričlanskem gospodinjstvu, žena prejema minimalno plačo. Pri toženki je bil žrtev šikaniranja. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje (točke I, II, III in delno IV izreka sodbe) in zoper odločitev o plačilu pravdnih stroškov v izpodbijanem sklepu (točka III izreka sklepa) iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je bila pogodba o zaposlitvi med pravdnima strankama sklenjena za opravljanje dela na delovnem mestu vršilca dolžnosti direktorja in za čas trajanja te funkcije, kot izhaja iz same pogodbe o zaposlitvi. V pogodbi o zaposlitvi je določeno, da je ta sklenjena za določen čas, in sicer do imenovanja direktorja oziroma najdlje za eno leto. Namen takšne pogodbene določbe je v vezanosti njenega trajanja na čas mandata tožnika. To med pravdnima strankama v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi ni bilo sporno. Jasno je bilo, da trajanje do imenovanja direktorja pomeni tudi do imenovanja morebitnega drugega vršilca dolžnosti direktorja. Tožnikova pogodba o zaposlitvi je z dnem imenovanja novega vršilca dolžnosti direktorja toženke prenehala veljati. To je bilo z dnem 1. 8. 2018, ko je bil za vršilca dolžnosti direktorja toženke imenovan A.A.. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Ker v obrazložitvi sodbe ni pojasnilo, zakaj ni mogoče enačiti funkcije direktorja in vršilca dolžnosti direktorja, je absolutno bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Določbe pravdnega postopka je bistveno kršilo tudi, ker je tožniku priznalo vse pravice iz delovnega razmerja za čas, ko je bil še v delovnem razmerju pri toženki, kar je razvidno iz predloženih listin in izhaja iz tožnikove izpovedi. Tožnik ni upravičen do nadomestila plače za čas, ko mu je tega toženka že plačala. Sodišče prve stopnje je prisodilo previsoko denarno povračilo ob sodni razvezi. Sodišče prve stopnje svoje odločitve sploh ni obrazložilo. Zaradi zmotne odločitve o tožbenem zahtevku je napačno odločilo o pravdnih stroških. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne, skupaj s stroškovno posledico. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe in sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka toženkine pritožbene navedbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, da mu delovno razmerje pri toženki ni zakonito prenehalo. Tožniku bi pogodba o zaposlitvi zakonito prenehala, če bi toženka imenovala direktorja ali po poteku enega leta. Toženka ni imenovala direktorja, ampak drugega vršilca dolžnosti direktorja. Storila je več kršitev, tožnika je šikanirala. Njene pritožbene navedbe, da med pravdnima strankama ni bilo spora o tem, da pogodba o zaposlitvi preneha s prenehanjem funkcije, niso resnične, so pa tudi nedopustne pritožbene novote. V pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni med pravdnima strankama, je jasno določen čas trajanja. Drugačne pritožbene navedbe so neutemeljene. Toženka neutemeljeno oporeka prisojenemu denarnemu povračilu ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Prisojeno denarno povračilo je prenizko, ne previsoko. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo toženke zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka tožnikove navedbe. Navaja, da je denarno povračilo ob sodni razvezi, kot ga je prisodilo sodišče prve stopnje, previsoko in ne prenizko. Tožnik je bil pri toženki zaposlen kratek čas (dva meseca), po prenehanju delovnega razmerja pri toženki se je zaposlil pri drugem delodajalcu. Neutemeljeno izpostavlja duševne težave po prenehanju delovnega razmerja, saj morebitna nepremoženjska škoda ni okoliščina, ki bi vplivala na odmero denarnega povračila. Tudi okoliščine prenehanja delovnega razmerja pri toženki tožnik prikazuje enostransko, tožnik je kršil obveznosti iz delovnega razmerja. Ni bil deležen šikaniranja. V pritožbi se toženka sklicuje na sodno prakso, ki ni bila sprejeta v primerljivih zadevah. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

6. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženke je utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Pritožba toženke (in tudi pritožba tožnika) neutemeljeno uveljavljata absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa vsebujeta razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki niso niti nejasni niti med seboj v nasprotju, tako da je odločitev sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti. O odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe in izpodbijanega dela sklepa o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

9. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki jih uveljavljata pritožbi. Pravilno je ugotovilo dejansko stanje, je pa zaradi zmotne materialnopravne presoje sprejelo napačno odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med pravdnima strankama, in s tem povezanih tožbenih zahtevkov (nezakonitost prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženki, sodna razveza pogodbe o zaposlitvi, priznanje pravic za čas od prenehanja delovnega razmerja dalje, denarno povračilo).

10. Tožnik je bil imenovan za vršilca dolžnosti direktorja toženke in je toženka z njim sklenila pogodbo o zaposlitvi s poslovodno osebo z dne 8. 6. 2018. Sodišče prve stopnje je na podlagi vsebine pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 6. 2018 pravilno ugotovilo, da je bila ta sklenjena za določen čas, in sicer za čas do imenovanja direktorja (toženke), vendar največ za eno leto.

11. Imenovanje vršilca dolžnosti direktorja zavoda določa 37. člen Zakona o zavodih (ZZ; Ur. l. RS, št. 12/91 in nadalj.), predvideva ga v primeru, če direktor zavoda ni pravočasno izbran na razpisu. Določeno je, da se za čas do imenovanja direktorja na podlagi ponovljenega razpisa imenuje vršilec dolžnosti direktorja, vendar najdlje za eno leto. Upoštevaje navedeno ureditev je bilo v pogodbi o zaposlitvi s poslovodno osebo z dne 8. 6. 2018 določeno trajanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

12. Kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje, bi pravdni stranki v pogodbi o zaposlitvi s poslovodno osebo na podlagi prvega odstavka 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nadalj.) lahko drugače uredili pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja tudi v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja. Nadalje je na podlagi vsebine pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 6. 2018 ugotovilo, da tega nista storili. To pa pomeni, da je tožniku pogodba o zaposlitvi, sklenjena s toženko, lahko zakonito prenehala le na enega od načinov, določenih v ZDR-1. 13. Pogodba o zaposlitvi preneha veljati s potekom časa, za katerega je bila sklenjena (1. alineja 77. člena ZDR-1). Pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas, preneha veljati brez odpovednega roka s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, oziroma ko je dogovorjeno delo opravljeno ali s prenehanjem razloga, zaradi katerega je bila sklenjena (prvi odstavek 79. člena ZDR-1).

14. Toženka je tožniku podala obvestilo z dne 1. 8. 2018, da je izbrala drugega vršilca dolžnosti direktorja, da njegova funkcija preneha in tako tudi pogodba o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da s tem tožniku pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas, ni prenehala zakonito.

15. Določba pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo z dne 8. 6. 2018 je jasna, in veže trajanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi na trajanje mandata vršilca dolžnosti toženke ("za čas do imenovanja direktorja"; "največ za eno leto"). Prav tako jasno je, da če bi toženka imenovala direktorja, bi pogodba o zaposlitvi, sklenjena s tožnikom, prenehala. Nobenega razloga ni, da bi drugačno stališče zavzeli, ker je toženka imenovala drugega vršilca dolžnosti direktorja. Ali je bilo takšno imenovanje drugega vršilca dolžnosti direktorja toženke zakonito, ni predmet tega spora kot tudi ne vpliva na vprašanje zakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo, sklenjene za določen čas s tožnikom.

16. Tožnikova pogodba o zaposlitvi s poslovodno osebo z dne 8. 6. 2018 je zakonito prenehala s potekom časa oziroma s prenehanjem razloga, zaradi katerega je bila sklenjena (prvi odstavek 79. člena ZDR-1), ko je toženka imenovala drugega vršilca dolžnosti direktorja. Tožnik neutemeljeno zahteva ugotovitev nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med pravdnima strankama, in nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja pri toženki kot tudi odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, priznanju pravic za čas od prenehanja delovnega razmerja dalje in plačilo denarnega povračila. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi toženke ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP in 3. točke 365. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa (odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje), kot je razvidno iz izreka.

17. Na podlagi presoje o zakonitosti prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženki ni podlage za odločanje o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi in s tem povezanem denarnem povračilu. Višje denarno povračilo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo. Glede te odločitve niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške oziroma stroške odgovora na pritožbo, ker v pritožbenem postopku ni uspel (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).