Jedro

Predmetna tožba je vložena v zvezi z procesnim sklepom, s katerim je bila zavržena vloga tožnika za odlog izvršbe. Tožnik pa v predlogu za izdajo začasne odredbe zahteva od sodišča, da začasno vzpostavi stanje zadržanja izvršbe po odmerni odločbi z dne 18. 2. 2014, ki ga bo lahko zahteval šele v trenutku, ko bo izpolnil predpostavko za vložitev takšne začasne odredbe, in sicer vložitev tožbe zoper odmerno odločbo. Sodišče je zahtevano začasno odredbo zato zavrglo, saj tožnik zahteva z njo odložitev davčne izvršbe v zvezi z odločbo, ki ni predmet tega upravnega spora, in svoj predlog tudi časovno veže na odločitev o pritožbi zoper odmerno odločbo. V konkretnem primeru torej ni izpolnjena procesna predpostavka za izdajo zahtevane začasne odredbe, ker do upravnega spora zoper odmerno odločbo še ni prišlo.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi odprave sklepa Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 0610-9/2014-68 (01321-21) z dne 22. 4. 2015, s katero je bila vloga tožnika za odlog davčne izvršbe dolga po odločbi Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 0610-9/2014-60 (01321-21) z dne 18. 2. 2014 zavržena.

Hkrati predlaga, da sodišče skladno z drugim in tretjim odstavkom 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje; smiselno torej zahteva izdajo regulacijske začasne odredbe. Tožeča stranka zatrjuje, da z izdajo izpodbijane odločbe tožeči stranki dnevno nastaja nepopravljiva škoda, saj zoper njo teče davčna izvršba, katere posledice so lahko za tožečo stranko nepopravljive. Tožeča stranka lahko med drugim izgubi čustveni stik z otroki, pade v depresijo, lahko pa izgubi tudi stanovanje. Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2) v 87. členu določa že minimalni pravni standard za odlog izvršbe, kar pomeni, da je zakonodajalec že sam presodil, da je odlog izvršbe že ob sami možnosti uspešnosti pritožbe dopusten. Izpodbijana odločba je po mnenju tožeče stranke nesorazmerna v primerjavi s posledicami, ki bi nastale, če bi se ugotovilo, da je omenjena odločba arbitrarna in nezakonita. Tožeča stranka je s stopnjo verjetnosti izkazala, da je izpodbijana odločba samovoljna in nezakonita. Sodišču predlaga, da odloži davčno izvršbo zoper tožečo stranko, ki teče na podlagi odločbe Finančne uprave RS, št. DT 0610-9/2014-60 (01321-21) z dne 18. 2. 2014. Odlog naj velja do odločitve o predmetnem sporu oziroma do odločitve o pritožbi tožeče stranke zoper omenjeno odločbo z dne 23. 3. 2015. Tožena stranka je podala odgovor na začasno odredbo. Toženka meni, da tožnik v predlogu za začasno odredbo ne izkaže konkretno in določno težko popravljivih posledic zanjo. Sodišču predlaga zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe.

Zahtevo za izdajo začasne odredbe je bilo potrebno zavreči. ZUS-1 v 32. členu določa, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetosti javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Nadalje v tretjem odstavku 32. člena zakon določa, da lahko tožnik iz razlogov iz drugega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, izkaže za potrebno.

Tožnik v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe navaja, da zahteva izdajo ali odložitvene ali ureditvene začasne odredbe, smiselno pa glede iz njegove nadaljnje zahteve sodišče razbere, da zahteva le izdajo regulacijske začasne odredbe. Tožnik hoče doseči začasno ustavitev postopka davčne izvršbe, ki teče v zvezi z odločbo Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 0610-9/2014-60 (01321-21) z dne 18. 2. 2014, s katero je bil v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora odmere davka po 68.a členu ZDavP-2 tožniku naložen davek v znesku 244.587,73 EUR z obrestmi. V zvezi z odmerno odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki pa še ni bila rešena (navedbe tožnika). Bistvo tožnikove zahteve je torej odložitev izvrševanja odločbe z dne 18. 2. 2014, ki pa ni predmet konkretnega upravnega spora I U 1229/2015. V konkretnem upravnem sporu je izpodbijana odločba zavrženje predloga za odložitev izvršbe, zato ne more tožnik preko zahteve za izdajo regulacijske odredbe doseči zadržanje izvršitve akta, ki sploh ni predmet tega upravnega spora.

V obravnavanem primeru sodišče ugotavlja, da je tožba vložena v zvezi z procesnim sklepom, s katerim je bila zavržena vloga tožnika po odlogu izvršbe. Tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe zahteva od sodišča, da začasno vzpostavi stanje zadržanja izvršbe po odmerni odločbi z dne 18. 2. 2014, ki ga bo tožnik lahko zahteval šele v trenutku, ko bo izpolnil predpostavko za vložitev takšne začasne odredbe in sicer vložitev tožbe zoper odmerno odločbo DT 0610-9/2014-60 (01321-21) z dne 18. 2. 2014. Sodišče je zahtevano začasno odredbo zato zavrglo, saj tožnik zahteva z njo odložitev davčne izvršbe zoper odmerno odločbo, ki ni predmet tega upravnega spora, in svoj predlog tudi časovno veže na odločitev o pritožbi zoper odmerno odločbo. V konkretnem primeru torej ni izpolnjena procesna predpostavka za izdajo zahtevane začasne odredbe, ker do upravnega spora zoper odmerno odločbo še ni prišlo.

Tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe je bilo zato treba zavreči kot nedopusten ob smiselni uporabi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, saj je bil predlog za izdajo začasne odredbe smiselno vložen in tudi časovno vezan v zvezi z upravnim aktom, ki sploh še ni postal dokončen.

Sodišče je v zadevi odločalo po predsednici senata skladno s 3. odstavkom 36. člena ZUS-1.