Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik dne 3. 7. 2016 toženo stranko obvestil o razlogih svoje odsotnosti z dela in s tem je izpolnil svojo dolžnost obveščanja po 36. členu ZDR-1 in zato v ravnanju tožnika ni podan odpovedni razlog po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Je pa tožnik s tem, ko je v času od 1. 7. 2016 do 25. 7. 2016 neopravičeno izostal z dela, huje kršil delovne obveznosti po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnik je z opisanim ravnanjem kršil svoje pogodbene obveznosti vestnega opravljanja dela na delovnem mestu, upoštevajoč organizacijo dela in poslovanja pri delodajalca. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka utemeljeno tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ker izredna odpoved delodajalca v tem primeru učinkuje naslednji dan po vročitvi odpovedi (tožniku je bila odpoved vročena dne 21. 9. 2016), je sodišče pravilno spremenilo datum, da je delovno razmerje tožnika pri toženi stranki trajalo do 22. 9. 2016.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

II. Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 9. 2016 v 3. točki izreka spremeni tako, da se datum 1. 7. 2016 nadomesti z 22. 9. 2016 (I. točka izreka); da se ugotovi, da je delovno razmerje tožniku prenehalo pri toženi stranki 21. 9. 2016 in da je tožena stranka dolžna tožniku priznati vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja za čas od 1. 7. 2016 do vključno 21. 9. 2016, ga prijaviti v obvezno zavarovanje v matično evidenco ZPIZ in vsa ostala socialna zavarovanja, mu zagotoviti vpis delovne dobe v ustrezne evidence od 1. 7. 2016 do vključno 21. 9. 2016 ter mu za isto obdobje obračunati in izplačati nadomestilo plače (II. in III. točka izreka).

S sodbo na podlagi pripoznave je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni: - obračunati regres za letni dopust za leto 2016 v višini 395,47 EUR bruto in po plačilu davkov in prispevkov ustrezni neto znesek izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2016 do plačila; - obračunati regres za letni dopust za leto 2014 v višini 789,15 EUR bruto in po plačilu davkov izplačati ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2014 do plačila; - izplačati 233,00 EUR iz naslova dnevnic, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2013 do plačila; - obračunati 367,51 EUR bruto iz naslova plače za september 2013, od tega odvesti z zakonom določene davke in prispevke in ji izplačati ustrezni neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2013 do plačila; - obračunati 433,21 EUR bruto iz naslova plače za oktober 2013, od tega odvesti z zakonom določene davke in prispevke in izplačati ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2013 do plačila (IV. točka izreka).

Zavrnilo pa je zahtevek tožnika na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 9. 2016, trajanje delovnega razmerja po 21. 9. 2016, ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi z dne 5. 8. 2013 velja tudi po 21. 9. 2016 ter da je tožnik tudi po 21. 9. 2016 v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas, s polnim delovnim časom in z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, na reintegracijo, na reparacijo po 21. 9. 2016 (V. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 419,87 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (VI. točka izreka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper I., II., III. in VI. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov določenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbe napačno odločilo, da mora tožena stranka tožnika za obdobje med 1. 7. 2016 do vključno 21. 9. 2016 prijaviti v obvezna zavarovanja v matično evidenco ZPIZ in vsa ostala socialna zavarovanja, mu zagotoviti vpis delovne dobe v ustrezno evidenco ter mu obračunati in izplačati nadomestilo plače za to obdobje, čeprav je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Sodišče je spregledalo, da je tožnik že v tožbi navedel, da je delodajalec vedel, da delavca od 1. 7. 2016 dalje ni bilo na delovnem mestu, vključno do 7. 7. 2016 in da delodajalec ni bil obveščen o razlogih za odsotnost ter bi moralo navedeno dejstvo šteti kot pripoznavo tožnika, da je neopravičeno izostal z dela in delodajalca ni obvestil o razlogih odsotnosti. Kljub opozorilu tožene stranke v odgovoru na tožbo z dne 5. 1. 2017, sodišče tožnikovega priznanja ni upoštevalo, ter dejstev ni ugotovilo kot nespornih in s tem bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. ZPP namreč v 2. členu določa načelo dispozitivnosti, kar pomeni, da sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. V skladu z navedenim načelom sodišče tožniku ne bi smelo prisoditi več oziroma kaj drugega kot je zahteval s tožbo. To načelo se uporablja tudi v delovnih sporih, saj ZDSS-1 napotuje na uporabo ZPP, ki v 19. členu določa, da se v postopkih v delovnih in socialnih sporih uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če s tem zakonom ni določeno drugače. ZDSS-1 izrecno določa, da se načelo iskanja materialne resnice uporablja samo v socialnih sporih. Sodišče je kršilo 2. člen ZPP, kar je nedvomno vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe sodišča prve stopnje. Tožena stranka v pritožbi opozarja, da je bil tožbeni zahtevek nesklepčen, saj je glede na vse zgoraj obrazloženo povsem jasno, da tožba glede na zatrjevana dejstva, ni bila utemeljena. Sodišče bi zato moralo tožbo zavreči. V skladu s 108. členom ZPP bi moralo tožnika najprej pozvati na odpravo nesklepčnosti, česar pa ni storilo. Glede na navedeno je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče je napačno zaključilo, da je tožena stranka delno pripoznala tožbeni zahtevek šele na prvem naroku, saj ga je že v odgovoru na tožbo. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in tožbo zavrže. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Neutemeljene so pritožbene trditve, da je sodišče odločalo izven postavljenega tožbenega zahtevka in da je v nasprotju z Zakonom o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 24/2002, ZDSS-1) ugotavljalo dejstva po uradni dolžnosti. Tožnik je v tožbi navedel, da je glede na trditve delodajalca, da je bil neopravičeno odsoten z dela od 1. 7. 2016 do vključno 7. 7. 2016 in delodajalca ni obvestil o razlogih za odsotnost, delodajalec tožniku podal odpoved prepozno, izven 30-dnevnega roka. Navedeno ne pomeni, da je tožnik pripoznal, da je bil neupravičeno odsoten z dela in da delodajalca ni obvestil o razlogih za odsotnost, temveč je želel le opozoriti, da mu je delodajalec prepozno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, izven 30-dnevnega odpovednega roka, če je že menil, da je kršil delovne obveznosti.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi očitane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP. Sodba sodišča prve stopnje ima razloge o vseh odločilnih dejstvih oziroma pravnih vprašanjih in jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

7. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči kot nesklepčno oziroma tožnika pozvati, da vlogo popravi oziroma dopolni v skladu s 108. členom ZPP. V 108. členu ZPP ureja postopek, če je vloga formalno pomanjkljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala. Vloga je nerazumljiva, če iz nje ni mogoče razbrati, kaj stranka hoče, če je zaradi nečitljivosti ni mogoče obravnavati, če je napisana v tujem jeziku, če tožbeni zahtevek ni jasno opredeljen. V konkretnem primeru se tožena stranka neutemeljeno sklicuje, da je šlo za formalne pomanjkljivosti vloge, saj je tožba tožnika razumljiva in obsega vse kar je treba, da se lahko obravnava (105. člen ZPP).

8. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) v prvem odstavku 109. člena določa, da lahko delavec in delodajalec izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni z navedenim zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Po 110. členu ZDR-1 pa lahko delodajalec med drugim delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če je delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1) ali če delavec najmanj 5 dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti (4. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1).

9. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je izredna odpoved, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 20. 9. 2016, zakonita. Iz izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je tožena stranka tožniku navedeno odpoved podala na podlagi 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in tožniku očitala, da je najmanj 5 zaporednih dni neopravičeno izostal z dela in tožene stranke ni obvestil o razlogih odsotnosti, čeprav bi to moral storiti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik dne 3. 7. 2016 toženo stranko obvestil o razlogih svoje odsotnosti z dela in s tem je izpolnil svojo dolžnost obveščanja po 36. členu ZDR-1 in zato v ravnanju tožnika ni podan odpovedni razlog po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Je pa tožnik s tem, ko je v času od 1. 7. 2016 do 25. 7. 2016 neopravičeno izostal z dela, huje kršil delovne obveznosti po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnik je z opisanim ravnanjem kršil svoje pogodbene obveznosti vestnega opravljanja dela na delovnem mestu, upoštevajoč organizacijo dela in poslovanja pri delodajalca. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka utemeljeno tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ker izredna odpoved delodajalca v tem primeru učinkuje naslednji dan po vročitvi odpovedi (tožniku je bila odpoved vročena dne 21. 9. 2016), je sodišče pravilno spremenilo datum, da je delovno razmerje tožnika pri toženi stranki trajalo do 22. 9. 2016. 10. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena.

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije pritožbene stroške (154. člen v zvezi 165. členom ZPP).