Jedro

Za odgovornost staršev, da na podlagi pravičnosti povrnejo škodo, ki jo je povzročil njihov mladoletni otrok, sposoben za razsojanje, je poleg drugih okoliščin, ki kažejo na pravičnost takega oškodovančevega zahtevka, vedno odločilno tudi premoženjsko stanje staršev in oškodovanca. Iz ugotovitev nižjih sodišč pa izhaja, da starša petega toženca razen stanovanja, v katerem družina živi, drugega premoženja nimata, pokojnina, ki jo prejema oče petega toženca je nizka, enako pa velja tudi za dohodke matere petega toženca, poleg tega pa morata starša petega toženca preživljati še dve sestri petega toženca, ki se še redno šolata. Na drugi strani pa živi oškodovanec po ugotovitvah nižjih sodišč vendarle v ugodnejših razmerah, saj sta njegova starša lastnika 6 ha velike kmetije, na kateri bo tožnik tudi v bodoče živel in delal.

Izrek

Revizija tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena. Reviziji drugotožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v prvem odstavku izreka tako spremeni, da se v tem delu izrek sodbe glasi : " Drugotožena stranka DO S..., je dolžna plačati tožeči stranki 2.100.000 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11. 6. 1992 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Kar zahteva tožeča stranka več, se zavrne. " V ostalem se revizija drugotožene stranke zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je peti toženec E. Š. dolžan plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 1.500.000 SIT z zamudnimi obrestmi in ji povrniti stroške postopka v znesku 210.521 SIT. Višji tožbeni zahtevek proti petemu tožencu in tožbene zahtevke proti prvemu, drugemu, tretjemu in četrtemu tožencu pa je zavrnilo kot neutemeljene, tožeči stranki pa naložilo, da mora povrniti drugotoženi stranki 187.500 SIT stroškov postopka, tretje in četrto toženi stranki pa nerazdelno 107.060 SIT stroškov postopka z zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je pritožbi petega toženca proti obsodilnemu delu in tožeče stranke glede zavrnilnega dela v zvezi s tem tožencem ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se je nanašal na petega toženca v celoti razveljavilo, ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožnikovi pritožbi glede drugotožene stranke pa je tako ugodilo, da je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in drugotoženi stranki naložilo, da mora plačati tožeči stranki celotno vtoževano odškodnino v znesku 2.650.000 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11. 6. 1992 dalje do plačila. V ostalem ( glede prvo, tretje in četrtotožene stranke ) pa je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v teh delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, razveljavilo odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje razen stroškov, ki so bili prisojeni tretje in četrtotoženi stranki, glede pritožbenih stroškov tožnika in petega toženca pa odločilo, da so nadaljnji pravdni stroški.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje sta vložila pravočasno revizijo tožnik in drugotožena stranka .

Tožeča stranka izpodbija z revizijo sodbo sodišča druge stopnje v delu, s katerim je bil zavrnjen tožbeni zahtevek proti prvo, tretje in četrtotoženi stranki in uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je bil razred, ki ga je obiskoval peti toženec, izredno živahen, peti toženec pa je po živahnosti izstopal. Celo kot reditelj je v šoli povzročal nered. Prvotožena stranka bi ga zato morala ob razporeditvi na proizvodno delo k drugotoženi stranki vpisati v poseben seznam in na ta način opozoriti drugotoženo stranko, da mora imeti petega toženca pod stalnim nadzorom. Prvotožena stranka pa drugotožene stranke na vzgojno problematičnost petega toženca ni opozorila, saj ga ni vnesla v poseben seznam. S tem pa je opustila opozoriti drugotoženo stranko na potrebnost stalnega nadzora. Prav zaradi te opustitve je mentor v kritičnem času zapustil delovišče. Do škodnega dogodka je prišlo zaradi vzgojne problematičnosti petega toženca, ki ni imel izostrenih etičnih zavor. Tudi tretje in četrtotožena stranka nista ravnali tako kot bi morali. Kot starša petega toženca sta opustila potrebno vzgojo, zaradi česar je prišlo pri petem tožencu do tako hudih deviacij, da je ostal brez vsakršnih etičnih zavor. Ugotovljena pomanjkljiva vzgoja pa je vsekakor podlaga za odškodninsko odgovornost staršev. Sicer pa so izpolnjeni pogoji, da tretje in četrtotožena stranka odgovarjata iz razlogov pravičnosti. Peti toženec ni zaposlen. Zato tožniku škode ne bo mogel povrniti. O tem, zakaj uporaba določbe 2. odst. 169.čl. ZOR v obravnavanem primeru ne pride v poštev, ni v sodbah nobenih razlogov. Zato je podana bistvena kršitev določb ZPP. Zlasti je neutemeljeno tudi sklicevanje na določbo 2. odst. 169.čl. ZPP, ki je bil v času sojenja že črtan. Pomanjkljivost izpodbijane sodbe je tudi v tem, da se sklicuje na bivši ZPP. Bivšega ZPP sploh ni. Obstaja pa ZPP bivše Jugoslavije, ki pa se uporablja v zvezi s 1. odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Da so bili predpisi bivše Jugoslavije uporabljeni skladno s citiranim določilom ustavnega zakona, pa v sodbah sploh ni navedeno. Tudi zaradi tega je podana bistvena kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354.čl. ZPP. Reviziji naj se tako ugodi, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi tudi proti prvo, tretje in četrto toženi stranki.

Tudi drugotožena stranka uveljavlja v reviziji revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče je brez obravnave spremenilo dokazno oceno sodišča prve stopnje in nekritično sledilo pritožbenim trditvam tožeče stranke, da bi moral biti mentor ves čas navzoč. Za spremembo dokazne ocene bi moralo pritožbeno sodišče opraviti obravnavo in pri oceni izvedenih dokazov upoštevati, da je bilo delovišče veliko več kot hektar in da zato vsakemu delavcu ni bilo mogoče zagotoviti mentorja. Ker je dejansko stanje zmotno ugotovljeno, je tudi materialno pravo napačno uporabljeno. O tem, da mora drugotožena stranka plačati tožeči stranki odškodnino, je pritožbeno sodišče odločilo s sodbo z dne 21. 1. 1994. Zato bi lahko tudi zamudne obresti tekle šele od tega datuma. Izpodbijana sodba tudi ne upošteva določbe 201.čl. ZPP. S tem, ko je drugotožena stranka obsojena na plačilo odškodnine, v delu, ki se nanaša na petotoženo stranko pa je sodba sodišča prve stopnje razveljavljena, bo lahko prišlo do situacije, da bo, ob upoštevanju morebitne tožnikove sokrivde, odškodninska odgovornost drugotožene stranke večja, kot pa odgovornost petega toženca kot povzročitelja škode. Stališče pritožbenega sodišča, da na strani tožeče stranke soodgovornost ni podana, ni sprejemljivo, prisojena odškodnina pa je kar dvakrat višja od tistih odškodnin, ki so bile v dosedanji sodni praksi prisojene za popolno izgubo očesa. Reviziji naj se ugodi, sodba sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu razveljavi, sodba sodišča prve stopnje pa potrdi.

Na vročeni reviziji ( 390.čl. zakona o pravdnem postopku - ZPP) ni odgovorila nobena od pravdnih strank, pa tudi tedanji Javni tožilec Republike Slovenije se o njiju ni izjavil. Revizija tožeče stranke ni, revizija drugotožene stranke pa je delno utemeljena.

Pri izpodbijanju materialnopravnih odločitev sodišč druge in prve stopnje tožeča stranka ne izhaja iz v postopku pred tema sodiščema ugotovljenih pravnoodločilnih dejstev, ampak ponuja revizijskemu sodišču svoje tožbene trditve, ki pa se v dokaznem postopku niso izkazale za točne. Na ta način tožeča stranka, v nasprotju z določbo 3. odst. 385. čl. ZPP, ki takega ravnanja v revizijskem postopku ne dovoljuje, izpodbija v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejansko stanje in vztraja pri svojih nedokazanih tožbenih trditvah, da je peti toženec izstopal po živahnosti od povprečja, da bi ga morala zato dati prvotožena stranka na poseben seznam, da zaradi zanemarjene vzgoje ni imel potrebnih etičnih zavor, da je prišlo pri njegovi vzgoji do hudih deviacij in podobno. Glede zatrjevane odgovornosti prvo , tretje in četrto tožene stranke tako revizija gradi svojo sicer neutemeljeno trditev o zmotni uporabi materialnega prava le na v tožbi zatrjevanih dejstvih, ki pa v postopku sploh niso bila ugotovljena. Pri petem tožencu namreč v dokaznem postopku niso bile ugotovljene prav nobene vzgojne, etične in podobne deviacije, tudi pomanjkljivost njegove vzgoje ni bila ugotovljena, ravno tako pa tudi ne potreba, da bi se ga moralo pred začetkom praktičnega dela pri drugotoženi stranki uvrstiti na kakršenkoli poseben seznam, ki naj bi drugotoženo stranko opozarjal na posebno problematičnmost petega toženca. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja ravno nasprotno in sicer, da niti prvotožena stranka ( šola ), niti tretje in četrtotožena stranka ( starša petega toženca ) niso storili ( ali opustili ) prav nobenega dejanja oziroma ravnanja, ki bi predstavljalo opustitev potrebnega nadzorstva nad petim tožnikom. Tožbeni zahtevek proti prvo, tretje in četrtotoženi stranki sta sodišči zato materialnopravno pravilno zavrnili. Za slednji dve toženi stranki ( starša petega toženca ) to velja tudi glede zavrnitve tožbenega zahtevka iz razlogov pravičnosti, saj glede na v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje ugotovljene premoženjske razmere staršev petega toženca, v obravnavanem primeru določbe 2. odstavka 169.člena zakona o obligacijskih erazmerjih - ZOR, ni mogoče uporabiti. Za odgovornost staršev, da na podlagi pravičnosti povrnejo škodo, ki jo je povzročil njihov mladoletni otrok, sposoben za razsojanje, je poleg drugih okoliščin, ki kažejo na pravičnost takega oškodovančevega zahtevka, vedno odločilno tudi premoženjsko stanje staršev in oškodovanca. Iz ugotovitev nižjih sodišč pa izhaja, da starša petega toženca razen stanovanja, v katerem družina živi, drugega premoženja nimata, pokojnina, ki jo prejema oče petega toženca je nizka, enako pa velja tudi za dohodke matere petega toženca, poleg tega pa morata starša petega toženca preživljati še dve sestri petega toženca, ki se še redno šolata. Na drugi strani pa živi oškodovanec po ugotovitvah nižjih sodišč vendarle v ugodnejših razmerah, saj sta njegova starša lastnika 6 ha velike kmetije, na kateri bo tožnik tudi v bodoče živel in delal. Tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, katerih obstoj zatrjuje tožeča stranka, niso podane. Revizijska trditev, da sodbi sodišč druge in prve stopnje nimata nobenih razlogov o tem, zakaj je bil zavrnjen tožbeni zahtevek, ki ga je tožeča stranka uveljavljala na podlagi določbe 2. odst. 169.čl. ZOR, ni točna. Zavrnitev tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine iz razlogov pravičnosti je sodišče prve stopnje posebej in obširno obrazložilo ( zadnji odst. na 14. strani in prvi odstavek na 15. strani razlogov sodbe ), drugostopno sodišče pa se je s temi razlogi strinjalo ( 1. odst. na 7. strani razlogov sodbe sodišča druge stopnje ). Pri tem je res navedlo, da sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno ni uporabilo določbe 2. odst. 169. čl. ZPP, vendar pa je več kot očitno, da je pri tem prišlo do pisne pomote, saj je v razlogih za besedilom " drugega odstavka 169. člena bivšega ZPP" takoj dodano " to je odgovornosti iz pravičnosti ". Prav ima sicer revizija, da ZPP ne ureja ( in tudi nikoli ni urejal ) odgovornosti iz pravičnosti, vendar pa je njeno zatrjevanje, da predstavlja očitno pomotno sklicevanje pritožbenega sodišča na določbe ZPP namesto na določbe ZOR bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odst. 354.čl. ZPP povsem nesprejemljivo. Iz celotne obrazložitve drugostopnega sodišča namreč povsem jasno izhaja, da je imelo pritožbeno sodišče v mislih materialnopravni predpis ( 2. odst. 169. čl. ZOR ) in ne določbe procesnega zakona ( ZPP), kot skuša na nekorekten način in z veliko mero sprenevedanja prikazati revizija. Povsem enako velja tudi za obširna revizijska zatrjevanja in dokazovanja, da bivši ZPP ni nikoli obstajal in da je obstajal le ZPP bivše Jugoslavije, ki se na podlagi 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS, št. 1/91-I - v nadaljevanju UZ - uporablja tudi v Republiki Sloveniji. Iz obrazložitve obeh sodišč namreč kljub temu, da 1. odst. 4. čl. UZ ni naveden, povsem jasno izhaja, da sta obe sodišči določbe ZOR in ZPP smiselno uporabili kot republiški predpis ( tedaj tako, kot določa 1. odst. 4. čl. UZ ). Vsekakor pa je v skladu z določbo 1. odst. 4. čl. UZ ravnanje obeh sodišč, ki sta kljub opustitvi citiranja 1. odst. 4. čl. ZU določbe ZPP in ZOR uporabili le smiselno, in ne stališče revizije, ki se glede določb ZOR in ZPP zavzema za neposredno uporabo, čeprav UZ določa, da se do izdaje ustreznih predpisov Republike Slovenije tisti zvezni predpisi, ki so veljali v Republiki Sloveniji ob uveljavitvi UZ, uporabljajo le smiselno, pod pogojem, da ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije in če v UZ ni drugače določeno.

Iz navedenih razlogov revizija tožeče stranke ni utemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo ( 393.čl. ZPP).

Revizija drugotožene stranke pa je delno utemeljena.

Neutemeljena je revizijska trditev, da je drugostopno sodišče brez obravnave spremenilo dejansko stanje in v svojih razlogih navedlo dejstva, ki v postopku pred sodiščem prve stopnje niso bila ugotovljena. Presoja odškodninske odgovornosti drugotožene stranke namreč temelji tako v primeru sodišča prve, kot tudi sodišča druge stopnje na podlagi ugotovitev sodišča prve stopnje, da mentor, ki bi moral nadzorovati dijake, ki so opravljali prakso, v času škodnega dogodka ni bil prisoten, da je tudi sicer vsakodnevno puščal praktikante same, največkrat po pol, včasih eno, sicer pa tudi do dve uri, vendar pa nikoli dlje. V času, ko je vsakodnevno puščal praktikante same, je opravljal nadzor nad drugimi delavci. Odločitvi sodišča prve in druge stopnje pa se razlikujeta v materialnopravni presoji navedenih dejstev. Po presoji sodišča prve stopnje taka opustitev nadzora nad praktikanti ne pomeni opustitve dolžnega nadzora, po materialnopravni presoji sodišča druge stopnje, pa tak način nadzora ni bil v skladu s pogodbo, ki je bila sklenjena med prvo in drugotoženo stranko, glede na starost praktikantov (šestnajst let ) pa je bil pomanjkljiv in posledica slabe organizacije dela pri drugotoženi stranki, ki je za delo s praktikanti zadolženega mentorja obremenila tudi z nadzorom dela drugih delavcev, zaradi česar je moral po ugotovitvah sodišča mentor praktikante vsakodnevno za nekaj časa ( pol ure, uro, vendar pa največ za dve uri ) puščati same. Tak način nadzorstva pa tudi po mnenju revizijskega sodišča ne predstavlja dolžnega nadzorstva. Ker drugotožena stranka ni dokazala, da bi do škodnega dogodka in nastanka škode prišlo tudi v primeru, če bi bilo nadzorstvo bolj skrbno, proizvodni proces pri drugotoženi stranki pa organiziran tako, da mentorju ne bi bilo potrebno praktikantov vsakodnevno puščati za nekaj časa samih, je odločitev pritožbenega sodišča, da je na podlagi določbe 167.čl. ZOR podana odškodninska odgovornost drugotožene stranke materialnopravno pravilna.

Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da je pritožbeno sodišče kršilo določbo 201.čl. ZPP. Kdaj so stranke na aktivni ali pasivni strani v razmerju enotnih sospornikov, ne določajo procesni predpisi (ZPP), pač pa pravila materialnega prava, na katera sam procesni predpis napotuje. Sosporniki se štejejo za enotno pravdno stranko takrat, " če je mogoče po zakonu ali po naravi pravnega razmerja "(iz 201.čl. ZPP)", torej po pravilih materialnega prava, rešiti spor samo na enak način za vse sospornike. V obravnavanem sporu, v katerem tožeča stranka zahteva povračilo škode od večih subjektov, ki naj bi bili po njenem mnenju odškodninsko odgovorni, pa za tak primer ne gre. Sicer pa je v tej zadevi že odločeno tudi o zatrjevani soodgovornosti tožnika za to, da je do škodnega dogodka in nastanka škode prišlo. Odločitev pritožbenega sodišča, da tožnik ni soodgovoren za to, da je do škodnega dogodka in nastanka škode prišlo, drugotožena stranka z revizijo tudi izpodbija, vendar pa le s trditvijo, da je taka odločitev sodišča druge stopnje zmotna. Tudi v tem delu revizija ni utemeljena. Ob ugotovitvah, da tožnik s petim tožencem igre sploh ni začel, da se na njegov poziv k sabljanju z bambusovo palico ni odzval ampak je skladišče zapustil, ko pa je nekaj časa za tem pogledal skozi špranjo v skladišče, ga je peti toženec, ki je v skladišču spremljal gibanje tožnika, brez vsakega vzroka sunil z bambusovo palico skozi špranjo v oko, je tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilna odločitev pritožbenega sodišča, da tožnik za nastanek škode ni soodgovoren.

Delno pa je utemeljena revizija glede višine z izpodbijano sodbo prisojene odškodnine. Revizija sicer izpodbija višino odškodnine le s trditvami, da je previsoka in da precej presega odškodnine, ki so bile prisojene v podobnih primerih. Ta trditev deloma drži in sicer le glede denarnega zadoščenja iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem in iz naslova prestanega strahu. Ob upoštevanju ugotovitev o času trajanja bolečin, njihovi intenzivnosti in vseh neugodnosti, ki so zdravljenje spremljale, je po presoji revizijskega sodišča v skladu z 200.čl. ZOR ( in tedaj materialnopravno pravilna ) presoja sodišča prve stopnje, ki je tožniku iz taga naslova prisodilo 400.000 SIT ( sodišče druge stopnje pa vseh zahtevanih 700.000 SIT ). Enako velja tudi za odškodnino iz naslova prestanega strahu, ki jo je prvostopno sodišče odmerilo na 200.000 SIT (drugostopno sodišče pa na vseh zahtevanih 450.000 SIT). Glede prisoje odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, pa je prvostopno sodišče odškodnino odmerilo na 1.400.000 SIT, drugostopno sodišče pa je tudi v tem delu tožbenemu zahtevku ugodilo v celoti ( 1.500.000 SIT ). Ob upoštevanju, da so tožnikove življenjske aktivnosti zmanjšane zaradi zoženega vidnega polja, bleščanja, nemožnosti opravljanja težjih del in del na vetru, v prahu, na soncu in v sklonjenem položaju in ob upoštevanju dejstva, da mora pri natančnem in intelektualnem delu nositi očala, vendar pa le omejen čas ( le dve uri na dan ), ter tudi tožnikove starosti, znaša ob upoštevanju kriterijev, ki so določeni v 200.čl. ZOR, pravično denarno zadoščenje iz tega naslova 1.500.000 SIT, tedaj toliko, kot je tožnik zahteval, drugostopno sodišče pa prisodilo. Pravična denarna odškodnina, ki jo je tožnik utrpel v škodnem dogodku dne 8. 6. 1987 tako znaša 2.100.000 SIT, od tako prisojene denarne odškodnine za utrpljeno nepremoženjsko škodo pa mora drugotožena stranka plačati zakonite zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, tj. od 11.6.1992 dalje.

Izrek o stroških postopka je odpadel. Sodišče druge stopnje je odločitev prvostopnega sodišča o stroških postopka drugotožene stranke razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, glede stroškov pritožbenega postopka pa odločilo, da so nadaljnji pravdni stroški. Tožeča stranka, ki je zahtevala povrnitev stroškov revizijskega postopka, z izrednim pravnim sredstvom ni uspela. Zato mora stroške revizijskega postopka trpeti sama. Drugotožena stranka, ki je z revizijo delno uspela, pa povrnitve stroškov revizijskega postopka ni zahtevala.