Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Priglasitev terjatve v zapuščinskem postopku ne pretrga zastaranja upnikove terjatve proti dolžnikovemu dediču.
Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se plačilni nalog Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 14.7.2005, opr. št. I Pl 344/2005-2, razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne.
Tožnica je dolžna toženki v 8 dneh povrniti 350,50 EUR njenih nadaljnjih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti ohranilo v veljavi izdani plačilni nalog, po katerem bi morala toženka plačati tožnici 628.725,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do plačila in ji povrniti 15.900,00 SIT mandatnih stroškov. Obenem je toženki naložilo, da mora tožnici povrniti še 80,18 EUR njenih nadaljnjih pravdnih stroškov z obrestmi vred.
Toženka se je pravočasno pritožila. V pritožbi se sklicuje na "vse" pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne. Vztraja, da je tožničina terjatev zastarala. Zastaranje ni začelo teči šele s cesijo, temveč že z zapadlostjo posameznih neplačanih obrokov iz kreditne pogodbe. V tem primeru znaša zastaralni rok tri leta in ne pet let. Čeprav je tožnica priglasila terjatev v zapuščinskem postopku, ni prišlo do zadržanja zastaranja. Predvsem pa zapuščinski postopek ni mogel predstavljati nepremagljive ovire za uveljavljanje tožničine terjatve, saj po zakonu dediči vstopijo v zapustnikov pravni položaj že v trenutku njegove smrti in ne šele s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju.
Tožnica na pritožbo ni odgovorila.
Pritožba je utemeljena.
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo. Sporno pravno razmerje je nastalo pred 1.1.2002, zato se v skladu s 1060. členom Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 97/07 - UPB1) presoja po prejšnjem Zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89).
Zmotno je tudi stališče izpodbijane sodbe glede zastaranja tožničine terjatve. Čeprav je tožnica terjatev pridobila s cesijo 25.3.1998, to dejstvo ni vplivalo na njeno zastaranje. Terjatev namreč izvira iz kreditne pogodbe, ki sta jo sklenili tožničina zavarovanka in toženkin pravni prednik (zdaj pokojni Z. G.). Kot izhaja iz dokaznega gradiva, je banka razdrla kreditno pogodbo zaradi neizpolnjevanja obveznosti in od kreditojemalca zahtevala takojšnje vračilo celotnega kredita. Njeno terjatev je na podlagi zavarovalne pogodbe nazadnje poravnala tožnica, ki ji je banka nato odstopila terjatev do kreditojemalca. Zaradi odstopa terjatve pa zastaranje ni začelo znova teči. Po 6. odstavku 380. člena ZOR namreč zastaranje terjatve, ki jo ima zavarovalnica proti tretjemu, ki je odgovoren za nastanek zavarovalnega primera, začne teči takrat, ko začne teči proti temu zastaranje zavarovančeve terjatve. V obravnavanem primeru se je to zgodilo prvi dan po dnevu, ko je banka imela pravico razdreti pogodbo in terjati vračilo kredita (1. odstavek 361. člena ZOR). Zastaranje je torej brez dvoma začelo teči, še preden je banka 25.3.1998 odstopila terjatev tožnici. To pomeni, da je do vložitve mandatne tožbe (18.3.2005) že potekel splošni petletni zastaralni rok (371. člen ZOR). Triletni zastaralni rok, za katerega se zavzema toženka v pritožbi, je v 1. odstavku 372. člena ZOR predpisan za zastaranje posameznih anuitet in ne velja za zastaranje preostanka toženkinega dolga, ki je dospel v plačilo z razdrtjem pogodbe.
Dejstvo, da je tožnica priglasila svojo terjatev v zapuščinskem postopku, zastaranja ni pretrgalo, niti zadržalo.
Po 388. členu ZOR se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Zapuščinski postopek temu ni namenjen. Po 162. členu Zakona o dedovanju (ZD; Ur. l. SRS, št. 15/76 in 23/78 ter Ur. l. RS, št. 17/91 do 73/04) sodišče v zapuščinskem postopku ugotavlja, kdo so pokojnikovi dediči, katero premoženje sestavlja njegovo zapuščino in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam. Sporne terjatve zapustnikovih upnikov pa se ugotavljajo v pravdnem in ne v zapuščinskem postopku.
Zastaranje po 383. členu ZOR ne teče ves tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti, vendar nepravnomočnost sklepa o dedovanju nikakor ne pomeni takšne nepremagljive ovire. V skladu s 132. členom ZD namreč pokojnikova zapuščina preide po samem zakonu na njegove dediče že v trenutku njegove smrti. Od tedaj dalje dediči odgovarjajo tudi za zapustnikove dolgove. Končno se tožnica na zadržanje zastaranja sploh ni sklicevala. Za povrh je kot upnica sodelovala v zapuščinskem postopku in ji je bilo zato znano, kdo so dediči. Res je sicer, da dedič po 1. odstavku 142. člena ZD odgovarja za zapustnikove dolgove le do višine vrednosti podedovanega premoženja, vendar je dokazovanje tega dejstva, če pride do spora z zapustnikovim upnikom, dedičevo breme. Nobenega tehtnega razloga torej ni, da tožnica za plačilo svoje terjatve ne bi mogla terjati toženke še pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju.
Potemtakem bi moralo sodišče prve stopnje toženkinemu ugovoru ugoditi in izdani plačilni nalog razveljaviti, saj je tožničina pravica zahtevati izpolnitev obveznosti od toženke zaradi zastaranja prenehala. Ker so bila sicer v postopku na prvi stopnji pravilno ugotovljena vsa odločilna dejstva in tudi uradoma upoštevnih procesnih kršitev ni bilo, drugih pa toženka obrazloženo ni uveljavljala, je sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo ob pravilni uporabi materialnega prava na podlagi 4. odstavka 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07 - UPB3) ustrezno spremenilo.
O stroških postopka je odločilo v skladu z 2. odstavkom 165. člena ZPP. Toženka pritožbenih stroškov ni priglasila, glede na doseženi uspeh v pravdi pa ji mora tožnica po 1. odstavku 154. člena ZPP povrniti stroške prvostopenjskega postopka. Sodišče jih je odmerilo v skladu z odvetniško in taksno tarifo. Obsegajo stroške za sestavo prve pripravljalne vloge (300 točk - tar. št. 19/1), zastopanje na naroku (300 točk - tar. št. 18/1), urnino (50 točk), kilometrino (14,50 EUR), 2% materialnih stroškov in sodno takso za ugovor (31,70 EUR). Skupaj znašajo 350,50 EUR. Ostali priglašeni stroški (za drugo pripravljalno vlogo in dva dopisa) niso bili potrebni in jih mora toženka v skladu s 155. členom ZPP kriti sama.