Jedro

277. člen ZFPPIPP določa, da je treba izpodbojno tožbo vložiti v šestih mesecih po objavi oklica o začetku stečajnega postopka, hkrati (oziroma v istem roku) je treba uveljavljati tudi povračilni zahtevek po ZFPPIPP. Ta je torej, kadar nastane, obvezna sestavina izpodbojne tožbe (glej 3. odstavek 277. člena ZFPPIPP).

V roku šestih mesecev je tožeča stranka vložila tožbo na izpodbijanje pravnih dejanj po splošnih obligacijskih predpisih in ne v skladu s pravili ZFPPIPP, povračilnega zahtevka po ZFPPIPP v roku šestih mesecev sploh ni postavila in je zavrženje tožbe utemeljeno že iz tega razloga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo tožeče stranke zavrglo (I. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožeča stranka tožencu dolžna v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 1.675,45 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni, podredno razveljavi. Uvodoma povzema odločitev in razloge sodišča prve stopnje. Navaja, da je tožeča stranka tožbeni zahtevek, kot ga je postavila v tožbi, v nadaljevanju pravdnega postopka spremenila tako, da je primarno vtoževala, da se v razmerju med S. N. in toženo stranko razveljavijo učinki odpovedi dediščine z dne 7. 12. 2010 v korist tožene stranke glede nepremičnine z ID znakom 000 ter se zaradi pravilne vzpostavitve zemljiškoknjižnega stanja pri nepremičnini z ID 000 vknjiži lastninska pravica v korist S. N, do ¼. Dosedanji tožbeni zahtevek je postal podredni tožbeni zahtevek. Sodišče je navedeno spremembo tožbe dovolilo s sklepom z dne 12. 6. 2014. Sodišče navaja, da tožeča stranka v primarnem tožbenem zahtevku ni uveljavljala povračilnega zahtevka, ki bi bil po svoji vsebini izbrisna tožba, podredni tožbeni zahtevek pa po svoji vsebini prav tako ne predstavlja izbrisne tožbe, zato je tožbo zavrglo v skladu z 2. točko četrtega odstavka 277. člena ZFPPIPP. Poudarja, da je sodišče nikoli ni opozorilo na nepravilno oblikovan tožbeni zahtevek in je nerazumljivo, zakaj bi sodišče izvedlo celoten dokazni postopek, če se je odločilo, da bo spor obravnavalo povsem formalistično. Ni dvoma, da je oblikovanje pravilnega tožbenega zahtevka predvsem stvar tožeče stranke, vendar opozarja, da lahko sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva da pobudo (tudi) za spremembo stvarnih predlogov, ki ostajajo v okviru tožbenega zahtevka. Ne sme pa sodišče oblikovati tožbenega zahtevka namesto nje. Kje je meja, do katere seže ta obveznost sodišča, je odvisno od vsakega posameznega primera posebej. Namen razjasnjevalne oblasti na tem področju je preprečiti, da bi stranka izgubila pravdo in prišla ob pravno varstvo samo zaradi nepravilnega predloga, čeprav je po uspehu obravnave povsem jasno, da ima prav, le njen tožbeni predlog je napačno formuliran. Gre torej za pravico in dolžnost sodišča vplivati na stranko, da postavi dejanskemu stanju ustrezen tožbeni predlog. Sodišče tega ni dolžno storiti le, če bi na takšno napako opozorila tožena stranka (sklep Višjega sodišča v Ljubljani, I Cp 1445/2012). Sodišče je torej postopalo v nasprotju s stališčem Vrhovnega sodišča RS, zavzetem v sklepu II Ips 1213/2013 z dne 4. 10. 2012. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Prvi odstavek 270. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) določa, da z začetkom stečajnega postopka prenehajo pravice upnikov izpodbijati dolžnikova pravna dejanja po splošnih pravilih obligacijskega prva ter se lahko ta pravna dejanja izpodbijajo samo v skladu s pravili insolventne zakonodaje, natančneje v skladu z ZFPPIPP. Zahtevek po ZFPPIPP je drugačen od zahtevka po splošnih pravilih obligacijskega prava, ko lahko upnik uveljavlja izpodbojni in povračilni (kondikcijski) zahtevek za svoj račun in v obsegu, potrebnem za plačilo njegove terjatve in kot je zahtevek v tožbi oblikovala tožeča stranka, kljub temu, da je že v tožbi navedla, da se nad tožnikom vodi postopek osebnega stečaja (St .../2012). V stečajnem postopku se namreč izpodbojni in povračilni (kondikcijski) zahtevki uveljavljajo za račun (v dobro) vseh upnikov.

5. Tožeča stranka je na naroku 27. 2. 2014 navedla, da zahtevek spreminja tako, da se primarni zahtevek glasi: V razmerju med S. N. in toženo stranko se razveljavijo učinki odpovedi dediščine z dne 7. 12. 2010 v korist tožene stranke glede nepremičnine z ID znakom 000 ter se zaradi pravilne vzpostavitve z.k. stanja pri nepremičnini z ID znakom 000 vknjiži lastninska pravica v korist S. N., do ½. Glede prvotnega zahtevka pa je navedla, da naj sodišče o njem odloča kot o podrejenem tožbenem zahtevku. Sodišče prve stopnje je spremembo tožbe na naroku 12. 6. 2014 dovolilo, pri čemer je treba ugotoviti, da je tožeča stranka uveljavila nov zahtevek poleg obstoječega. 277. člen ZFPPIPP določa, da je treba izpodbojno tožbo vložiti v šestih mesecih po objavi oklica o začetku stečajnega postopka, hkrati (oziroma v istem roku) je treba uveljavljati tudi povračilni zahtevek po ZFPPIPP. Ta je torej, kadar nastane, obvezna sestavina izpodbojne tožbe (glej 3. odstavek 277. člena ZFPPIPP). To je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu v 20. točki obrazložitve tudi navedlo, čeprav je tožbo zavrglo iz drugega razloga (in ne zaradi zamude prekluzivnega roka), in sicer zato, ker je ugotovilo, da tožeča stranka niti v primarnem zahtevku, niti v podrednem zahtevku ni uveljavljala povračilnega zahtevka, ki bi bil po svoji vsebini izbrisna tožba.

6. Pritožba sicer pravilno navaja, da lahko sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva da pobudo tudi za spremembe stvarnih predlogov, ki ostajajo v okviru tožbenega zahtevka, ki ga je postavila tožeča stranka. Na področju stvarnih predlogov gre pri materialnem procesnem vodstvu npr. za razjasnitev tega, kakšno pravno varstvo stranka želi, kar je zlasti potrebno takrat, ko tožbeni predlog ni popolnoma jasen ali je nepopolno (nepravilno) formuliran. Tudi po oceni sodišča druge stopnje bi takšna dolžnost v konkretnem primeru obstajala, če bi tožeča stranka, ko je vložila tožbo, postavila zahtevek, kakršen je bil postavljen šele naknadno, to je 27. 2. 2014. Glede na to, da je prvotno 21. 9. 2012 (v roku šestih mesecev) je tožeča stranka vložila tožbo na izpodbijanje pravnih dejanj po splošnih obligacijskih predpisih in ne v skladu s pravili ZFPPIPP, povračilnega zahtevka po ZFPPIPP v roku šestih mesecev sploh ni postavila (prekluziven rok) pa sodišče prve stopnje takšne dolžnosti ob spremembi tožbe ni imelo, saj zahtevek ni bil postavljen pravočasno in je zavrženje tožbe utemeljeno že iz tega razloga. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju izpodbojne tožbe, se tako iz zgoraj navedenih razlogov pokaže za pravilno.

7. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

8. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen in 154. člen ZPP).