Jedro

Opustitev samopomoči ne pomeni privolitve v prikrajšanje.

Neuvedba postopka delitve solastnine v nepravdnem postopku (oz. nestrinjanje s toženčevim predlogom za izvensodno poravnavo) tožnici ne jemlje pravice do uporabnine, če so zanjo sicer izpolnjene vse predpostavke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnice in naložilo tožencu plačilo uporabnine v višini 44.385,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, navedenih v izreku sodbe (III. točka izreka). Ugotovilo je, da nasprotna terjatev toženca do tožnice, ki se uveljavlja v pobot, ne obstoji. Odločilo je še, da mora toženec tožnici povrniti 2938,70 EUR stroškov postopka.

2. Tako je sodišče odločilo, ker je ugotovilo, da je bil tožnici onemogočen dostop do solastne ji nepremičnine s tem, ko se je bila prisiljena odseliti zaradi grozečega nasilja toženca, ki je tudi zamenjal ključavnice na nepremičnini, novih ključev pa ji ni izročil. Ocenilo je, da ni pomembno, katere prostore je toženec dejansko uporabljal, pač pa dejstvo, da je imel celotno nepremičnino v dejanski oblasti. Zato je zaključilo, da je bil neupravičeno obogaten in je dolžan plačati uporabnino v skladu z 198. čl. Obligacijskega zakonika (OZ).

3. Zoper sodbo se toženec pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga njeno spremembo oziroma podrejeno razveljavitev. Priglasil je tudi pritožbene stroške. Prvostopenjskemu sodišču očita nejasne oz. nasprotujoče si razloge o odločilnih dejstvih. Meni, da v sodbi ugotovljeno dejansko stanje ne ustreza resničnemu, saj naj bi tožnica imela vse ključe nepremičnine, zamenjani sta bili zgolj dve ključavnici (stanovanjske enote in delavnice), sodišče pa ni ugotovilo, koliko ključev sploh odpira nepremičnino in ali je menjava dveh ključavnic res preprečila dostop tožnici do cele nepremičnine. Navaja, da bi v tako dolgem obdobju tožnica lahko tudi sama zamenjala ključavnico na kateremkoli delu nepremičnine. Trdi, da tožnice nikoli ni oviral pri uporabi treh delov nepremičnine, preprečil ji je le vstop v četrti (stanovanjski) del. Sodišču še očita, da ni upoštevalo dejstva, da je tožnici predlagal, da se sam odseli v drug del nepremičnine, tožnica pa v stanovanjski del. Poleg tega naj bi imela tožnica od leta 2009 možnost podati predlog za delitev lastnine v nepravdnem postopku, pa tega ni storila, kar po pritožnikovem mnenju dokazuje, da pri uporabi nepremičnine nikoli ni bila ovirana.

4. Tožnica je na pritožbo odgovorila in se zavzela za njeno zavrnitev ter za potrditev sodbe sodišče prve stopnje. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno in v zadostni meri ugotovilo odločilna dejstva, v bistvenem pravilno uporabilo materialno pravo, relevantnih kršitev določb postopka pa pri tem ni storilo.

7. Izpodbijana sodba nima očitanih pomanjkljivosti; vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo preizkus njene pravilnosti in zakonitosti, zato kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni podana. O katerih dejstvih naj sodba ne bi imela razlogov oz. naj bi bili ti nasprotujoči, pritožba konkretno niti ne pove, zato konkretnejši odgovor v tej smeri ni možen.

8. Pravna diagnoza spora je jasna in ni ne izpodbijana ne sicer problematična. Sporna terjatev splošno temelji na zatrjevani toženčevi neupravičeni obogatitvi (190. čl. Obligacijskega zakonika, OZ), kratko rečeno, gre za tim. uporabnino, ki jo od toženca zahteva njegova bivša žena za svoj del nepremičnine.

9. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da so podani vsi pogoji za uspešno uveljavljanje take terjatve: 1.) prikrajšanje na strani osiromašene osebe (tožnice), 2.) povečanje premoženja oziroma obogatitev na strani obogatene osebe (toženca), 3.) obstoj vzročne zveze med prikrajšanjem premoženja na eni strani in povečanjem na drugi, 4.) odsotnost pravne podlage ter 5.) odsotnost privolitve prikrajšanca v prikrajšanje (volenti non fit iniuria).

10. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je poleg tega, da je skrbna, logična in razumna, tudi dovolj natančno pojasnjena in tako v celoti prepričljiva ter je pritožba ne omaje.

11. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je tožnica nepremičnino želela uporabljati, vendar ji je toženec to onemogočil z zamenjavo ključavnic, da je tožnica za nove ključe toženca večkrat zaprosila, vendar ji jih ni želel izročiti. V pritožbi izpostavljeno vprašanje, koliko delov ima stanovanjska hiša, s koliko ključi se lahko vanjo vstopa in kateri od teh ključev so bili zamenjani, ni bistveno. Sodišče prve stopnje je glede posesti ključev zaslišalo vse priče in obe pravdni stranki in zanesljivo ugotovilo, da tožnica ključev, s katerimi bi lahko vstopala v nepremičnino, ni imela in tako ni mogla prosto vstopati in nepremičnine uporabljati. Z navedbo, da bi lahko tožnica tudi sama zamenjala ključavnice na kašnem delu hiše, se toženec ne more uspešno obraniti. Opustitev take samopomoči ne pomeni privolitve v prikrajšanje.

12. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da ni pomembno, ali je toženec dejansko uporabljal celotno nepremičnino, pač pa je odločilno, da je tožnica zaradi toženčevega ravnanja ni mogla uporabljati, toženec pa jo je imel v dejanski oblasti in bi jo lahko uporabljal v celoti (sodišče prve stopnje je sicer prepričljivo ugotovilo, da jo v glavnem tudi je - v delavnici so bili shranjeni stroji, toženec je zamenjal ključavnico tudi v delavnici itd.).

13. Končno pa je pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da neuvedba postopka delitve solastnine v nepravdnem postopku (oz. nestrinjanje s toženčevim predlogom za izvensodno poravnavo) tožnici ne jemlje pravice do uporabnine, če so zanjo sicer izpolnjene vse predpostavke, sploh pa ta neizkoriščena možnost ne kaže na to, da je toženec ni oviral pri uporabi nepremičnine. Sprožitev nepravdnega postopka delitve solastnine ni pogoj za začetek pravde v zvezi z uporabnino. To možnost je poleg tožnice imel tudi toženec.

14. Pritožba je torej neutemeljena in ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je to sodišče na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje pa potrdilo.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnica mora sama kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP), glede na njeno vsebino (kjer so v glavnem le ponovljena stališča tožnice iz postopka pred sodiščem prve stopnje) ter izčrpne in v celoti pravilne razloge izpodbijane sodbe pa tudi odgovor nanjo ni bil potreben (155. čl. ZPP), zato stroške zanj trpi toženka sama.