Jedro

Tožnik po uveljavitvi Sporazuma z BIH na podlagi zavarovalne dobe, ki je že bila upoštevana pri priznanju njegove invalidske pokojnine v BIH, pri tožencu ne more uveljaviti drugih pokojninskih dajatev (starostne pokojnine). Ker pogojev za priznanje invalidske pokojnine ne izpolnjuje, se bosanska pokojnina ne preračuna po 37. členu sporazuma, temveč še naprej ostane obveznost nosilca zavarovanja v BIH.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I., II., in III. točka izreka) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 10. 11. 2011 in št. ... z dne 21. 6. 2011 ter prizna pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine, se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 10. 11. 2011 in št. ... z dne 21. 6. 2011 in tožniku priznalo pravico do starostne pokojnine ter odločilo, da bo odločbo o odmeri in izplačevanju starostne pokojnine izdal toženec v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe. Tožbo v delu, kjer tožnik zahteva priznanje za pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine z zavarovalno dobo prebito v Sloveniji, pa je s sklepom zavrglo.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec zoper I., II., in III. točko izreka iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo drugi odstavek 37. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Ur. l. RS, št. 37/2008 – MP št. 10/08, v nadaljevanju Sporazum). Prav tako pa meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo tudi, ko se je sklicevalo na določbo 177. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). V kolikor je v državi pogodbenici (v tem primeru v BIH) bila v relevantnem obdobju priznana pravica do invalidske pokojnine z upoštevanjem zavarovanih dob obeh pogodbenic (BIH in Slovenije), se takšna pokojnina skladno s prvim odstavkom 37. člena Sporazuma preračuna, v kolikor so izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do tovrstne pokojnine tudi v drugi državi na dan uveljavitve Sporazuma, to je na dan 1. 7. 2008. Kot je to ugotovilo tudi sodišče, je že bilo pravnomočno odločeno z odločbo z dne 15. 4. 2010, da tožnik na podlagi III. kategorije invalidnosti od 26. 10. 1996 dalje nima pravice do invalidske pokojnine, ker ne izpolnjuje pogojev iz 67. člena ZPIZ-1. Glede na navedeno in upoštevaje drugi odstavek 37. člena Sporazuma, obveznost dajatev v zvezi z zavarovalno dobo dopolnjeno v Sloveniji, ostaja v sferi države pogodbenice, ki je prva priznala pravico do pokojnine z upoštevanjem skupne zavarovalne dobe. Gre za mednarodno – pravno ureditev, ki zavezuje državi pogodbenici in v zvezi z navedenim pomeni, da toženčevo sklicevanje na 177. člen ZPIZ-1 in odločbo Ustavnega sodišča RS, ne pride v poštev. Zmotno je stališče, da lahko zavarovanec oziroma drug upravičenec, kadarkoli uveljavlja pravico do izbire pokojnine pri tožencu na podlagi pokojninskega zavarovanja pri njem, če z mednarodnim Sporazumom ni drugače določeno. V danem primeru je s Sporazumom drugače določeno in sicer natančno opredeljuje obveznost pogodbenic in v kolikor obveznost določene pogodbenice obstoji, se ne more prenesti na drugo državo pogodbenico. Sporazum glede že uveljavljanih dajatev in sicer priznanih z upoštevanjem zavarovalne dobe obeh pogodbenic v obdobju od 8. 10. 1991 do uveljavitve Sporazuma, vsebuje izrecne določbe in ne daje možnosti izbire po 177. členu ZPIZ-1. Obstoji zgolj možnost preračuna po 37. členu Sporazuma, v kolikor so po zakonodaji druge pogodbenice izpolnjeni pogoji za priznanje pravice na dan 1. 7. 2008. Pravica do izbire pokojnine po drugem odstavku 177. člena ZPIZ-1 se torej lahko uveljavi le do uveljavitve mednarodnega Sporazuma, v konkretnem primeru do 1. 7. 2008, za zahtevke, vložene po tem datumu pa je potrebno upoštevati določbe Sporazuma. Toženec poudarja, da je materija za del vprašanja preračuna v obravnavanem primeru že bila predmet pravnomočne odločitve, kar pomeni, da je potrebno upoštevati določbo drugega odstavka 37. člena Sporazuma, da tožnikovo obveznost trpi pogodbenica, ki je dajatev prvo priznala. O preračunu po 37. členu Sporazuma, pa je glede na ureditev možno odločati le enkrat in sicer glede na pogoje na dan 1. 7. 2008, kar pa je bilo pri tožencu že izvedeno s pravnomočno odločbo. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja in ob upoštevanju pravne ureditve, tožnik pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine, ne more pridobiti. Dajatev na podlagi skupne pokojninske dobe namreč ostane obveznost pogodbenice, ki je prva priznala pravico do pokojnine glede na določbo drugega odstavka 37. člena Sporazuma. Priznanje pravice do pokojnine v drugi državi pogodbenici ni odvisno od zavarovančeve volje oziroma njegove izbire in tudi ni prepuščena določbi zakona, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije v drugi državi pogodbenici oziroma nacionalni zakonodaji. To je razvidno tudi iz določbe četrtega odstavka 37. člena Sporazuma, po kateri pristojni nosilec v prvi pogodbenici ponovno odmeri pokojnino na podlagi novo ugotovljene zavarovalne dobe v skladu s tem Sporazumom le v primeru, če nosilec druge pogodbenice prizna pravico do pokojnine v skladu s prvim in drugim odstavkom tega člena, torej na podlagi zahtevka za preračun pokojnine, posredovanega po uradni dolžnosti. Sporazum določa trajno razdelitev pokojninskih bremen med državama pogodbenicama in sicer na podlagi zahteve nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja ene ali druge države pogodbenice. Toženec pripominja, da tudi zgolj na podlagi slovenske pokojninske dobe v trajanju 12 let, 2 meseca in 2 dni, tožnik pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine in 36. člena ZPIZ-1 brez seštevanja zavarovalnih dob, ne izpolnjuje. Tudi iz tega razloga ne bi bila možna uporaba 177. člena ZPIZ-1. Predlaga zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo, konkretno določbo drugega odstavka 37. člena Sporazuma in 177. člen ZPIZ-1. V obravnavanem primeru sta predmet spora odločbi toženca št. ... z dne 10. 11. 2011 in št. ... z dne 21. 6. 2011, s katero je odločil, da tožnik nima pravice do starostne pokojnine.

Po prvem odstavku 37. člena Sporazuma se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v obdobju od 8. 10. 1991 do začetka veljavnosti tega Sporazuma z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji druge pogodbenice, po uradni dolžnosti odmerijo po določbah tega Sporazuma. To velja tudi za dajatve, ki so bile prvič priznane v eni pogodbenici do 7. 10. 1991, nato pa v obdobju iz prvega stavka uveljavljane ter priznane v drugi pogodbenici na podlagi pretežnosti zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji te pogodbenice. V teh primerih velja, da ko je nosilec prve pogodbenice začel postopek, kot dan vložitve zahtevka po zakonodaji druge pogodbenice. Tako določene dajatve gredo od 1. dne naslednjega meseca po mesecu, v katerem je pristojni nosilec, ki je prvi priznal pravico do pokojnine, začel postopek za ponovno odmero pokojnine.

V drugem odstavku 37. člena pa je določeno, da se pogoji za pridobitev pravice do pokojnine in prvega odstavka tega člena, v drugi pogodbenici ugotavljajo po zakonodaji, ki velja na dan uveljavitve tega Sporazuma. Če po zakonodaji druge pogodbenice niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do pokojnine na dan uveljavitve tega Sporazuma, ostanejo dajatev obveznost pogodbenice, ki jih je priznala.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje prve stopnje, je v tožnikovem primeru bosansko-hercegovski nosilec zavarovanja dne 14. 8. 2008 začel po uradni dolžnosti postopek za preračun pokojnine po 37. členu Sporazuma. Tožniku je bila najprej z začasno odločbo z dne 9. 7. 1997, kasneje pa z odločbo z dne 10. 9. 2002 od 15. 1. 1997 dalje pri bosanskem nosilcu zavarovanja priznana pravica do invalidske pokojnine na podlagi 21 let, 11 mesecev in 5 dni pokojninske dobe, to je na podlagi skupne zavarovalne dobe, dopolnjene v Republiki Sloveniji in BIH. Z odločbo z dne 15. 4. 2010 je toženec odločil, da tožnik invalid III. kategorije invalidnosti od 26. 10. 1996 dalje nima pravice do invalidske pokojnine, ker ne izpolnjuje pogojev po 67. členu ZPIZ-1. Ta odločba je postala dokončna in pravnomočna, saj se tožnik zoper njo ni pritožil. Tako je bilo z odločbo z dne 15. 4. 2010 v postopku za preračun invalidske pokojnine po 37. členu Sporazuma pravnomočno odločeno, da tožnik pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine nima.

Glede na navedeno ob upoštevanju drugega odstavka 37. člena Sporazuma, obveznost dajatve v zvezi z zavarovalno dobo dopolnjeno v Sloveniji, ostaja v breme države pogodbenice, ki je prva priznala pravico do pokojnine z upoštevanjem skupne zavarovalne dobe, to je v tožnikovem primeru bosanskega nosilca zavarovanja (drugi odstavek 37. člena Sporazuma). To pa pomeni, da tožnik po uveljavitvi Sporazuma z BIH na podlagi zavarovalne dobe, ki je že bila upoštevana pri priznanju njegove invalidske pokojnine, pri tožencu ne more uveljaviti drugih pokojninskih dajatev. Gre za enkratno odločanje po uradni dolžnosti o prevedbi v času od 8. 10. 1991 do uveljavitve Sporazuma priznanih pokojnin pri posameznem nosilcu zavarovanja.

Nadalje pritožba utemeljeno navaja, da se sodišče nepravilno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 274/2008 z dne 7. 4. 2010 in na to, da je potrebno uporabiti določbo drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1 tako, da lahko zavarovanec oziroma drug upravičenec kadarkoli uveljavlja pravico do izbire pokojnine pri tožencu na podlagi pokojninskega zavarovanja pri njem, če z mednarodnim Sporazumom ni drugače določeno. Sporazum glede že uveljavljenih dajatev, priznanih z upoštevanjem zavarovalne dobe obeh pogodbenic v obdobju od 8. 10. 1991 do uveljavitve Sporazuma, vsebuje izrecne določbe in ne daje možnosti izbire po 177. členu ZPIZ-1. Obstoji zgolj možnost preračuna po 37. členu Sporazuma, v kolikor so po zakonodaji druge pogodbenice izpolnjeni pogoji za priznanje pravice na dan 1. 7. 2008. V kolikor pogoji niso izpolnjeni, je potrebno upoštevati ureditev v drugem odstavku 37. člena Sporazuma. Pomeni, da Sporazum ne daje nobene možnosti za pridobitev pravice do pokojnine na podlagi zavarovalne dobe, na podlagi katere v prvi državi pogodbenici zavarovanec že prejema pokojnino.

Sporazum v določbi 20. člena in 22. člena posebej ureja priznavanje pokojnin na podlagi zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji obeh pogodbenic, oziroma na podlagi seštevanja dob. V 21. členu pa je določeno, da če obstaja po zakonodaji ene pogodbenice pravica do dajatve brez seštevanja zavarovalnih dob, nosilec te pogodbenice zagotovi ustrezno dajatev le na podlagi zavarovalne dobe, ki jo upošteva po svoji zakonodaji. V takem primeru lahko zavarovanec uveljavlja samostojno dajatev pri nosilcu zavarovanja druge podpisnice, v kolikor bi bil tudi pri njemu upravičen do dajatve, le na podlagi zavarovalne dobe pri tem nosilcu zavarovanja, ki še ni bila upoštevana pri pravici do dajatve oziroma pokojnine pri drugem nosilcu zavarovanja.

V obravnavanem primeru toženec utemeljeno navaja, da tožnik na podlagi slovenske pokojninske dobe v trajanju 12 let, 2 meseca in 2 dni pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine iz 36. člena ZPIZ-1 brez t.i. seštevanja zavarovalnih dob, ne izpolnjuje.

Glede na vse obrazloženo in ker tožnik po uveljavitvi Sporazuma z BIH na podlagi zavarovalne dobe, ki je bila že upoštevana pri priznanju njegove invalidske pokojnine, pri tožencu ne more uveljaviti drugih pokojninskih dajatev, je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi ugodilo in v izpodbijanem delu sodbo v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP spremenilo tako, kot je razvidno v izreku.