Jedro

Tožena stranka stranka je sicer trdila, da tožeča stranka ni pravilno opravila pogodbenih del, vendar povsem nesubstancirano. Tožena stranka namreč te trditve ni konkretizirala, saj sploh ni navedla za kakšne nepravilnosti naj bi šlo, niti jih ni ovrednotila. Zgolj s sklicevanjem na vsebino številnih listin, ki jih predložila v dokazne namene pa tožena stranke ne more nadomestiti trditvene podlage, ki jo je dolžna podati sama.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka v obrestnem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne za plačilo zakonskih zamudnih obresti, kolikor le-te presegajo glavnico.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča v nespremenjenem delu.

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 26.706,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 04. 06. 2001 dalje (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 2.274,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila. V pritožbi je uveljavljala pritožbene razloge iz 2. in 3. točke 1. odst. 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo: da je tožeča stranka kot podizvajalka sklenila Pogodbo št. 119/99 z dne 05. 01. 2000 z družbo G., d.d. kot naročnikom, po kateri se je zavezala za naročnika izvesti vsa obrtniška dela na objektu C. (v nadaljevanju Pogodba); da je bil investitor izgradnje tega objekta A., d.d. (tožena stranka), glavni izvajalec pa družba G., d.d.; da je skladno z določbo 8.7. točke navedene pogodbe izročila toženi stranki kot investitorki navedenega objekta bančno garancijo za dobro izvedbo posla P., d.d. št. SG 1330/2000 z dne 17. 01. 2000; da je navedena bančna garancija vsebovala klavzulo „na prvi poziv“ ter da je tožena stranka navedeno bančno garancijo vnovčila za znesek 6.400.000,00 EUR.

Tožeča stranka je v tožbi trdila, da je v Pogodbi dogovorjena dela pravilno opravila, zaradi česar je tožena stranka bančno garancijo neutemeljeno vnovčila. Višino vnovčenega zneska bančne garancije je tožeča stranka morala plačati banki, zato s tožbo od tožene stranke zahteva povrnitev zneska, ki ga je le-ta kot upravičenka iz bančne garancije neutemeljeno prejela z vnovčitvijo le-te.

Sodišče prve stopnje je na podlagi trditev, ki sta jih pravdni stranki podali v postopku na prvi stopnji in v tem postopku izvedenih dokazov zavrnilo nasprotovanje tožene stranke, da je bančno garancijo utemeljeno vnovčila. Ob dejstvu, da je bila, bančna garancija izročena toženi stranki kot investitorki objekta, na katerem je tožeča stranka opravila Pogodbena obrtniška dela, kot zavarovanje za dobro izvedbo posla je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da bi tožena stranka smela bančno garancijo vnovčiti le v primeru, če bi bilo izkazano, da tožeča stranka pogodbeno dogovorjenih del ni dobro opravila. Tega dejstva pa tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni izkazala. Tožena stranka stranka je sicer trdila, da tožeča stranka ni pravilno opravila Pogodbenih del, vendar tudi po oceni pritožbenega sodišča povsem nesubstancirano. Drugačne pritožbene trditve ne držijo. Tožena stranka namreč te trditve ni konkretizirala, saj sploh ni navedla za kakšne nepravilnosti naj bi šlo, niti jih ni ovrednotila. Zgolj s sklicevanjem na vsebino številnih listin, ki jih predložila v dokazne namene pa tožena stranka ne more nadomestiti trditvene podlage, ki jo je dolžna podati sama. Zato je neupošteven pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nepravilno ravnalo, ko ni izvedlo, dokazov z vpogledom listin in zaslišanjem prič, ki jih je predlagala tožena stranka. Kot rečeno sodišče ni dolžno izvajati dokaznega postopka, če stranka ne poda zadostnih trditev, o tem katera zatrjevana dejstva, naj se z predlaganimi dokazi dokazujejo.

Glede na pomanjkljivo nasprotovanje tožene stranke glede nepravilnosti dela, ki ga je tožeča stranka opravila po Pogodbi, pa je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je svoj zaključek, da nepravilnosti niso izkazane oprlo tudi na pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Kranju opr. št. I Pg 1/2005 z dne 19. 04. 2007 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 519/2008 z dne 14. 05. 2009, s katero je bilo naročniku G., d.d. naloženo plačati tožeči stranki Pogodbeno dogovorjeni znesek, ki temelji na ugotovitvi, da na Pogodbenih delih ni bilo napak.

Dejstvo, da tožena stranka v postopku pred Okrožnim sodiščem v Kranju ni mogla sodelovati ni pomembno, zato pritožbene trditve v to smer ni mogoče upoštevati. Pomembno je le, da je tožena stranka imela možnost zatrjevati in dokazovati napake dela, ki ga je tožeča stranka opravila po Pogodbi v tem postopku.

Tožena stranka je predlagala, da v tem postopku vstopi v pravdo kot stranski intervenient G., d.d., ki tega ni storil. Po določbi 199. člena ZPP je odločitev o vstopu intervenienta v pravdo, ki teče med drugimi prepuščena intervenientu samemu. V kolikor se intervenient ne odloči vstopiti v pravdo se sodišču o tem ni potrebno posebej opredeljevati. Drugačne pritožbene trditve so zmotne.

Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je toženi stranki naložilo, da mora povrniti tožeči stranki vtoževani glavnični znesek (3. odst. 1087. člen ZOR).

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega in ker je ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), pritožbo v tem obsegu zavrnilo v tem obsegu in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialnopravne določbe v zvezi z obrestnim delom tožbenega zahtevka. Po določbi 1060. člena OZ, se za zakonske zamudne obresti iz obligacijskih razmerij nastalih pred uveljavitvijo OZ, ki tečejo po 01. 01. 2002, ne uporablja 277. člen ZOR, potem, ko so zamudne obresti dosegle glavnico. Ker so v tem primeru zamudne obresti dosegle glavnico do uveljavitve OZ-A (22. 05. 2007), ko je bila razveljavljena določba 376. člena OZ, je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in v tem obsegu spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je zamudne obresti omejilo na višino glavnice (5. alineja 358. člena ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena ZPP).