Jedro

Uporabe kriterijev za izbiro in obstoja drugih pogojev za zakonitost odpovedi glede na opredelitev vsebine odpovedi iz 87. člena ZDR-1, ki zahteva le obrazložitev poslovnega razloga, zaradi katerega je prenehala potreba po tožničinem delu, ni treba posebej navesti oziroma obrazložiti že v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Druge zahteve, ki morajo biti izpolnjene in so pogoj za zakonitost odpovedi, so lahko predmet dokazovanja v sodnem postopku.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je izpodbijana odpoved zakonita, ker je obstajal utemeljen poslovni razlog iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe.

II. Tožnica krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 21. 11. 2019. Posledično je zavrnilo zahtevka za reintegracijo in reparacijo. V II. točki izreka sodbe je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločitev v II. točki izreka sodbe, da sama krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožnica zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da bistvo pisne odpovedi ni v dokazovanju odpovednega razloga in drugih pogojev za njeno zakonitost. Nedopustno je, da delodajalec šele v sodnem postopku obrazloži odpovedni razlog tako, da konkretizira dejanske okoliščine. Uvedba informacijskega sistema A. ni imela neposrednega vpliva na delo tožnice, saj je bil delovni proces od leta 2017 dalje nespremenjen. Sodišče je sledilo izpovedi B.B., ki je zaposlena pri toženi stranki in je zainteresirana za izid spora, in ni pojasnilo, zakaj ni verjelo tožnici. Nadrejena C.C. je potrdila, da povečan obseg dela še traja. Sprememba vsebine dela, ki ga je opravljala D.D., ne dokazuje prenehanje potrebe po delu tožnice. V tem delu izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmoten je zaključek sodišča, da za presojo zakonitosti odpovedi ni pomembno, da so se nekaj mesecev kasneje pojavile potrebe po delu, ki bi ga lahko opravljala tožnica. Tožena stranka bi ji morala ponuditi primerno delo. Nasprotuje zaključku sodišča, da ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaposleni niso opravljali nadurnega dela. Bistven je presežek ur, ne pa njihovo poimenovanje. Stališče sodišča, da delavci, ki jim delovno razmerje ni prenehalo iz poslovnega razloga, ne predstavljajo presežnih delavcev, in se nanje ne nanašajo določbe o kolektivnih odpustih, je v nasprotju s sodno prakso (VIII Ips 20/2016) in Direktivo Sveta 89/59 ES. Pri zmanjšanju števila zaposlenih je treba upoštevati vsa prenehanja delovnega razmerja. Sodišče ne bi smelo presojati kasnejših popravkov seznama presežnih delavcev, ki niso navedeni v programu razreševanja presežnih delavcev. Ob vsej tehnologiji ni mogoče slediti navedbam tožene stranke, da aplikacija ne omogoča tiskanja izpisa ocene na način, da ne bi prišlo do rezanja robnih kolon. Ker se sodišče do tega očitka tožnice ni opredelilo, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ocena delovne uspešnosti ne odraža njene dejanske uspešnosti, zato tožena stranka ne bi smela uporabiti tega kriterija za določitev presežnih delavcev. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče ni opredelilo do tožničinega nasprotovanja navedbam tožene stranke, da kljub vsej tehnologiji aplikacija ni omogočala tiskanja izpisa skupne ocene na način, da ne bi prišlo do rezanja robnih kolon. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj je kljub prerekanju tožnice sledilo navedbam tožene stranke. Iz prilog B8 in B36 skupna ocena sicer ni razvidna, v prilogi B19 pa so ocene zapisane na roko, vendar pa primerjava ocen iz računalniškega izpisa v prilogi B20, natisnjenega v obliki, kot ga je videla tožnica, pokaže, da gre za iste ocene. Prav tako ni podana navedena kršitev, ker je sodišče dokazne zaključke utemeljilo tudi z izpovedjo priče D.D., da je po uvedbi sistema opravljala drugo delo. Navedena priča je le potrdila izpoved B.B. o reorganizaciji dela pri toženi stranki. Tožnica se s temi razlogi očitno ne strinja, vendar to ne pomeni, da sodbe ni mogoče preizkusiti.

7. Po drugem odstavku 87. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1) mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved. Pritožba neutemeljeno navaja, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi pomanjkljivo obrazložena, ker je bila tožnica šele v odgovoru na tožbo seznanjena z okoliščinami oziroma s kriteriji, s katerimi je tožena stranka izbrala presežne delavce. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da uporabe kriterijev za izbiro in obstoja drugih pogojev za zakonitost odpovedi glede na opredelitev vsebine odpovedi iz 87. člena ZDR-1, ki zahteva le obrazložitev poslovnega razloga, zaradi katerega je prenehala potreba po tožničinem delu, ni treba posebej navesti oziroma obrazložiti že v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Druge zahteve, ki morajo biti izpolnjene in so pogoj za zakonitost odpovedi, so lahko predmet dokazovanja v sodnem postopku.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je izpodbijana odpoved zakonita, ker je obstajal utemeljen poslovni razlog iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Zaključilo je, da je tožena stranka dokazala, da je prenehala potreba po opravljanju dela tožnice pod pogoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi in da tožnici pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana iz neutemeljenih razlogov. Tožena stranka je izpeljala postopek ugotavljanja trajno presežnih delavcev v skladu z veljavno zakonodajo, to je določbami 98. in nadaljnjih členov ZDR-1, določbami Kolektivne pogodbe dejavnosti bančništva Slovenije (Ur. l. RS, št. 5/11 in nasl. - v nadaljevanju: panožna kolektivna pogodba) in določbami Kolektivne pogodbe E. (v nadaljevanju: podjetniška kolektivna pogodba). Tožnica je bila zakonito opredeljena za presežno delavko na podlagi kriterija delovne uspešnosti.

9. ZDR-1 ne določa minimalnega časa trajanja prenehanja potreb po delu. Navedeno pomeni, da odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni nezakonita, če so se nekaj mesecev po podani odpovedi pri toženi stranki ponovno pojavile potrebe po zaposlitvi delavcev. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi morala tožena stranka po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici ponuditi primerno zaposlitev.

10. Tožnica v pritožbi s sklicevanjem na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 20/2016 z dne 22. 3. 2016 neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče pri izvrševanju programa presežnih delavcev in kolektivnem odpustu upoštevati tudi delavce, ki jim je prenehalo delovno razmerje na drugi podlagi. Navedena odločitev se nanaša na primer, ko je delodajalec odpovedal pogodbo o zaposlitvi delavki brez izvedbe postopka razreševanja večjega števila presežnih delavcev, ker ni upošteval tudi delavcev, ki jim je bila zaradi razreševanja njihovega zaposlitvenega statusa ponujena nova pogodba o zaposlitvi. V obravnavani zadevi pa je tožena stranka izvedla postopek razreševanja presežnih delavcev. Poleg tega tožnica razen pavšalnega očitka, da bi bilo treba upoštevati vse delavce, ki jim bo delovno razmerje prenehalo, v pritožbi ne navaja, za katere delavce gre oziroma na kakšni podlagi jim je delovno razmerje prenehalo.

11. Neutemeljeno je tudi navajanje tožnice, da potreba po njenem delu pri toženi stranki ni prenehala, ker organizacijske spremembe niso vplivale na njeno delo. Sodišče prve stopnje je na podlagi skladnih izpovedi prič B.B., F.F. ter prokurista tožene stranke G.G. pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da so se zaradi tehnoloških sprememb v delovnem procesu (uvedbe novega informacijskega sistema A.) in posledično organizacijskih sprememb (določene opravila zaposlenih so postala nepotrebna, določena opravila pa so bila prenesena na ostale zaposlene) dejansko zmanjšale potrebe po številu zaposlenih, med drugim tudi v odseku K., v katerem je delo opravljala tožnica. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so navedene spremembe posegle tudi na področje dela referenta, ki ga je opravljala tožnica. Neutemeljene so navedbe pritožbe, da je sodišče verjelo le priči B.B., saj je dokazno oceno sprejelo tudi ob upoštevanju izpovedi prič D.D. in F.F. ter listin. Zgolj zato, ker so navedene priče zaposlene pri toženi stranki, jim ni mogoče odrekati verodostojnosti. Izpoved C.C. ne dokazuje, da je v času odpovedi obstajal povečan obseg dela tožnice. Dokazna ocena sodišča prve stopnje o dejanskem prenehanju potrebe po delu tožnice je prepričljiva in ustrezno obrazložena, zato ji pritožba neutemeljeno nasprotuje.

12. Po 34. členu panožne kolektivne pogodbe odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga med drugim ni utemeljena, če analiza delovnega časa v času odpovedi izkazuje stalni presežek ur delovne obveznosti na enakih ali podobnih delovnih mestih določene organizacijske enote. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo odločilna dejstva v zvezi z zatrjevanimi stalnimi presežki ur. Na podlagi izpovedi prič F.F., G.G., B.B., H.H. in listin (evidenc) je zaključilo, da se je obseg dela po izteku prehodnega obdobja od uvedbe informacijskega sistema zmanjšal in da nastajajo le občasni presežki do 20 ur na mesec kot posledica premičnega delovnega časa. Drži sicer, da so presežki v mesecu novembru 2019 pri nekaterih delavcih, npr. C.C., I.I. in D.D., presegali 20 ur, vendar ne bistveno. Primerjava podatkov pokaže, da so končni saldi posledica višjega števila ur v začetnem saldu, kar pomeni, da mesečno ustvarjen presežek ni presegal 20 ur. Po prvem odstavku 69. člena podjetniške kolektivne pogodbe ima lahko delavec ob koncu meseca največ 20 presežnih ur, ki jih lahko prenese in koristi v naslednjem mesecu, pri tem pa se navedene ure ne štejejo za ure, ki jih mora banka plačati ter ne kot ure iz naslova odreditve dela preko polnega delovnega časa, ki se odrejajo v skladu z veljavno zakonodajo. Glede na navedeno pritožba neutemeljeno očita, da je tožena stranka kršila načelo ohranitve delovnih mest na račun stalnih presežkov ur oziroma nadurnega dela.

13. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati kasnejših popravkov oziroma dokončnega seznama presežnih delavcev. Sodišče je na podlagi izpovedi H.H. in G.G. ugotovilo, da pripravljen seznam iz septembra 2019 ni predstavljal seznama presežnih delavcev, temveč gre zgolj za seznam, na podlagi katerega so lahko preverili pogoje in ugotovili, koga bodo lahko uvrstili na seznam. H.H. je povedala, da je bil končni seznam pripravljen šele približno en teden pred sprejetjem sklepa uprave 11. 11. 2019. Navedeno je potrdil G.G., ki je povedal, da se je seznam presežnih delavcev oblikoval šele, ko so oktobra s sindikatom dogovorili kriterije, kar izhaja tudi iz elektronske korespondence med J.J. in H.H. 14. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je bila tožnica ocenjena v skladu s Pravilnikom o spremljanju, ocenjevanju in nagrajevanju uspešnosti zaposlenih E. d. d. Tožnica je v letu 2018 prejela oceno 3. Te ocene ni izpodbijala oziroma ji ni ugovarjala, zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da ocena ne odraža njene dejanske uspešnosti.

15. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

16. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije svoje stroške pritožbe (154. in 165. člen ZPP).