Jedro

Iz neprerekanih trditev tožene stranke (list. št. 5) izhaja, da tožeča stranka toženi ni dovolila računalnika odnesti v servisno delavnico. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da napak v prodajalni tožeče stranke ni bilo mogoče ugotoviti in je bilo potrebno testiranje računalnika na servisu tožene stranke. Toženi stranki torej ni omogočila, da bi odkrila, za kakšno napako gre in jo odpravila (primerjaj 1. odst. 505. čl. ZOR). Napako je tožena stranka lahko odpravila šele takrat, ko ji je tožeča stranka to omogočila. Za škodo, ki naj bi tožeči stranki nastala v času, ko toženi stranki ni bilo omogočeno popravilo računalnika, tožena stranka zaradi ravnanja tožeče stranke same, ni odgovorna (primerjaj 263 čl. ZOR).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi tožena stranka tožeči plačala 225.883,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska v plačilo do plačila. Tožeči stranki je naložilo še povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 38.555,00 SIT. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, uveljavljala pa je pritožbena razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Navedla je, da je tožena stranka sama priznala nepravilnosti v delovanju VLB multi I/0 kontrolerja, ki usklajuje delovanje ostalih delov računalnika. Napako je ugotovila šele na servisu, v trgovini pa je ugotovila le, da nekaj ne deluje. Tožeča stranka je uveljavljala napako v delovanju že v času garancijskega roka, kar je tožena stranka priznala in tožeči stranki podaljšala garancijski rok, kar izhaja iz dopisa tožene stranke z dne 5.12.1996 in 10.12.1996. Da je bilo poslovanje tožeče stranke moteno, dokazuje dejstvo, da je bil tožnik prisiljen kupiti nov računalnik dne 5.9.1996. Tožena stranka je napako odpravila šele 9.12.1996, kar pa ni primeren rok za odpravo napake in je pogodba razdrta po samem zakonu, tožnik pa upravičen do odškodnine. Dejansko stanje je zmotno ugotovljeno, napačno pa je uporabljen 488. čl. ZOR, saj je tožnik zahteval odpravo napake, kar je toženec storil šele 9.12.1996. Priglasila je pritožbene stroške. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Tožeča stranka vtožuje škodo v višini 225.883,00 SIT s pripadajočimi obrestmi, ki naj bi ji nastala zato, ker računalnik, ki ji ga je prodala tožena stranka, ni služil svojemu namenu. Škoda predstavlja plačano vrednost neuporabnega računalnika v znesku 120.000,00 SIT ter izdatke tožeče stranke, nastale zaradi številnih servisov po priloženih računih. Iz ugotovitev prvostopnega sodišča izhaja, da je tožeča stranka pri toženi kupila računalniško opremo, za katere brezhibno delovanje je jamčila 12 mesecev. Garancijski rok je začel teči 11.7.1995. Nesprejemljiva in v nasprotju z vsebino listin, na katere se v pritožbi tožeča stranka sklicuje (dopis tožene stranke z dne 5.12.1996 in 10.12.1996 - prilogi A20 in A21), je pritožbena trditev, da je bil navedeni garancijski rok podaljšan. Kaj takega iz navedenih dopisov ne izhaja. Garancijski rok je torej potekel dne 11.7.1996. Med strankama pa ni sporno, da je tožeča stranka še v teku garancijskega roka uveljavljala pri toženi stranki napako v delovanju računalnika. Da ne deluje, je ugotovila tožena stranka ob pregledu pri tožeči stranki. Iz neprerekanih trditev tožene stranke (list. št. 5) izhaja, da tožeča stranka toženi ni dovolila računalnika odnesti v servisno delavnico. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da napak v prodajalni tožeče stranke ni bilo mogoče ugotoviti in je bilo potrebno testiranje računalnika na servisu tožene stranke. Toženi stranki torej ni omogočila, da bi odkrila, za kakšno napako gre in jo odpravila (primerjaj 1. odst. 505. čl. ZOR). To je storila šele 12.10.1996, kot izhaja iz dopisa tožene stranke tožeči z dne 10.12.1996, na katerega se tožena stranka sklicuje (list. št. 12). Nesporno je, da je bila tedaj ugotovljena napaka v delovanju VLB multi I/0 kontrolerja, ki jo je tožena stranka odpravila in popravljen računalnik vrnila tožeči stranki dne 9.12.1996. Tožeča stranka šele v pritožbi zatrjuje, da je pogodba razdrta že po samem zakonu, ker tožena stranka napake ni odpravila v primernem roku in ima zato pravico do odškodnine. To je pritožbena novota, ki jo prvostopno sodišče na podlagi 1. odst. 496.a čl. ZPP ni smelo presojati. Tožeča stranka namreč v prvostopenjskem postopku dejstev, da je toženi stranki dala rok za odpravo napake in kakšen naj bi le-ta bil (primerjaj 504. čl. in 1. odst. 490. čl. ZOR), ni zatrjevala, v pritožbi pa tudi ni navedla razlogov, zakaj tega brez svoje krivde ni storila do konca glavne obravnave. Za obstoj pogodbene odškodninske zaveze tožene stranke morajo biti kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: 1.)da škoda izvira iz kršitev pogodbene obveznosti (nedopustnega ravnanja) tožene stranke, 2.)da je škoda sploh nastala, 3.)da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem tožene stranke in 4.)da obstaja odgovornost tožene stranke. Ob ugotovljenem dejstvu, da tožeča stranka toženi ni dovolila odnesti računalnika v servisno delavnico, kjer bi tožena stranka ugotovila in odpravila napako, toženi stranki ni mogoče očitati nobene kršitve pogodbenih obveznosti (primerjaj 2. odst. 262. čl. ZOR). Napako je tožena stranka lahko odpravila šele takrat, ko ji je tožeča stranka to omogočila. Za škodo, ki naj bi tožeči stranki nastala v času, ko toženi stranki ni bilo omogočeno popravilo računalnika, tožena stranka zaradi ravnanja tožeče stranke same, ni odgovorna (primerjaj 263 čl. ZOR). Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek. Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo kršitev, na katere mora po 2. odst. 365. čl. ZPP pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo pritožbo potrebno kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP). Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 166. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške. Določbe ZPP/77 je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi 1. odst. 498. čl. ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99).