Jedro

Glede zahtevka, glede katerega se stranki nista poravnali, in je sodišče o njem odločilo s sodbo, je o stroških treba odločiti glede na uspeh.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati 2.853,70 EUR stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati tudi 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo, ki je izpodbijana le v stroškovnem delu, zavrnilo tožbeni zahtevek v še spornem delu, to je v delu, glede katerega stranki nista sklenili sodne poravnave, za plačilo 44.715 EUR z zahtevanimi obrestmi (1. točka izreka sodbe). O stroških je odločilo, da jih pravdni stranki trpita vsaka svoje (2. točke izreka sodbe).

2. Zoper odločitev o stroških se pritožuje toženka s predlogom za njeno spremembo, in sicer predlaga, da ji sodišče v breme tožnika prisodi 2.853,70 EUR stroškov. Navaja, da se stranki nista v celoti poravnali in da ne drži, da matematična ocena uspeha ni možna. Po sklenjeni delni sodni poravnavi je ostal sporen še denarni zahtevek, o katerem je sodišče moralo odločiti s sodbo, in ker ga je zavrnilo, bi moralo o stroških odločiti po načelu uspeha upoštevajoč vrednost tega spornega dela zahtevka. Specificira, zakaj ji gre predlagani znesek in opredeljuje še pritožbene stroške.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. Navaja, da sta se stranki delno poravnali glede denarnega in nedenarnega zahtevka, in ker se o stroških nista posebej dogovorili, po 1. odst. 159. čl. Zakona o pravdnem postopku nosita vsaka svoje stroške postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Stranki sta v predmetnem postopku sklenili delno sodno poravnavo, v kateri se o stroških nista dogovorili. V 1. odst. 159. čl. ZPP določa: „Vsaka stranka krije svoje stroške, če se pravda konča s sodno poravnavo, pa ni v poravnavi drugače dogovorjeno.“ To pomeni, da glede zahtevkov, glede katerih sta se stranki poravnali, nosita vsaka svoje stroške. Glede zahtevka, glede katerega pa se stranki nista poravnali, in je sodišče o njem odločilo s sodbo, je o stroških treba odločiti glede na uspeh. Ta zahtevek je denarni, zato ne drži, da ni mogoče oceniti, kolikšen del je odpadel na ta zahtevek, koliko pa na zahtevke, ki so bili predmet poravnave in so bili tudi nedenarni. Ker je tožnik s tem zahtevkom v celoti propadel, mora toženki povrniti potrebne pravdne stroške v zvezi s tem (1. odst. 154. čl. ZPP in 155. čl. ZPP).

6. Kot vrednost spornega predmeta je tako treba vzeti vrednost spornega denarnega zahtevka, to je 44.715,00 EUR. Od tega je toženka priglasila 2.853,70 EUR (od tega 800 točk po veljavni Odvetniški tarifi (OT) za odgovor na tožbo, 50 tč. za vlogo 20. 1. 2016, 800 tč. za narok 19. 6. 2018, 50 tč. za trajanje, 800 tč. za narok 27. 9. 2018, za prvo pripravljalno vlogo 800 tč., za vlogo 15. 2. 2019 50 tč., 400 tč. za narok 28. 5. 2019, za trajanje 100 tč., administrativne stroške in DDV). Tožnik temu konkretno ni nasprotoval, pritožbeno sodišče pa stroške ocenjuje kot potrebne.

7. Po načelu uspeha je toženka upravičena tudi do povračila stroškov za pritožbo, in sicer 375 tč. ter 2% materialnih stroškov in DDV, skupaj 279,99 EUR.

8. Priznane stroške mora tožnik toženki plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).