Jedro

Predlagateljice postopka so dedinje pokojnega I.P., ki mu je bila razveljavljena kazen zaplembe premoženja ter zato v položaju, ko je po naravi pravnega razmerja o predlogu mogoče odločiti zgolj na enak način. Njihov položaj bi zato ustrezal položaju enotnih sospornic v pravdnem postopku.

Ker je prva revidentka s pritožbo izpodbijala le višino odškodnine za osem stanovanj v poslovno stanovanjski stavbi ne pa tudi vrnitve zaplenjenega premoženja v tej, (odškodninski) obliki, je sklep sodišča prve stopnje v delu, s katerim je odločeno, da se za stanovanja plača odškodnina, da se torej ta nepremičnina ne vrne v naravi, postal pravnomočen zaradi izteka pritožbenega roka (ker pač zoper njega ni bilo pritožbe). Glede na tak obseg pritožbenega izpodbijanja zato pritožba S. P. ni mogla delovati v korist druge revidentke. Čim je tako, pa revizija te udeleženke ni dovoljena.

Izrek

Revizija predlagateljice S. U. se zavrže. Revizija predlagateljice S. P. se zavrne.

Zahtevek nasprotne udeleženke Mestne občine N. za povrnitev stroškov odgovora na revizijo se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora nasprotna udeleženka Republika Slovenija dedinjam upravičenca I. P. vsaki do 1/3 plačati odškodnino v obveznicah, med drugim tudi za zaplenjene nepremičnine - 8 stanovanj v poslovno stanovanjski stavbi v N. in sicer v nominalni vrednosti 13.255.799,56 SIT. Odločilo je tudi, da morajo zakonite dedinje iz naslova odškodnine za povečano vrednost v naravi vrnjene nepremičnine (parc. št. 1439 k.o...) Mestna občina N. nerazdelno plačati 130.189,12 DEM in sicer v roku 10 let po pravnomočnosti, v 20 zaporednih polletnih obrokih, pri čemer posamezni obrok predstavlja znesek 3.328,23 EUR v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila pri čemer zapade prvi obrok 60. dan po pravnomočnosti sklepa.

Pritožbo druge predlagateljice postopka S. P. je sodišče druge stopnje zavrnilo ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Zoper tisti del sklepa, s katerim je odločeno, da mora prva nasprotna udeleženka (Republika Slovenija) izplačati odškodnino v nominalni vrednosti 13.255.799,56 SIT za zaplenjene nepremičnine - 8 stanovanj v poslovno stanovanjski stavbi v N., in s katerim je zakonitim dedinjam naloženo, da morajo drugi nasprotni udeleženki plačati 130.189,12 DEM v tolarski protivrednosti, vlagata revizijo predlagateljici S. U. in S. P. Uveljavljata zmotno uporabo materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka in predlagata razveljavitev sklepov sodišč prve in druge stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Menita, da sta upravičeni do vrnitve zaplenjenih stanovanj v naravi, zlasti, ker je Občina N. ta stanovanja prenesla na podjetje Z. d.d. z ničnim pravnim poslom.

Predlagateljici sta že med postopkom pred sodiščem prve stopnje opozarjali, da je bilo razpolaganje s stanovanji v nasprotju z določbami Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I do 65/98, v nadaljevanju ZDen) pa tudi sicer bi morali sodišči po uradni dolžnosti paziti na ničnost pravnega posla. Vendar sodišči teh njunih trditev nista obravnavali (predlagateljica S. P. je na ničnost opozorila tudi v pritožbi oziroma v dopolnitvi pritožbe). Razen tega je nepravilna odločitev o odškodnini, ki jo morata predlagateljici plačati Mestni občini N. zaradi povečanja vrednosti parc. št. 1439 k.o... Sodišče namreč ni pristojno za odločanje o takem zahtevku, saj je za tako odločitev pristojen organ, ki odloča o denacionalizaciji. Sklepa nižjih sodišč pa nista odločbi o denacionalizaciji, kar pomeni, da je odškodnina, ki jo morata predlagateljici plačati Mestni občini N., brez pravne podlage.

Druga nasprotna udeleženka (Mestna občina N.) je odgovorila na revizijo, pri čemer opozarja, da prenosa lastninske pravice na podjetje Z. d.d. nihče ni izpodbijal ter da zato sodišče ni moglo posegati v pravice tretjih. Ker je zavezanec za vrnitev premoženja v naravi lahko le Republika Slovenija oziroma lokalna skupnost, stanovanj, ki niso (več) v lasti koga od teh, ni mogoče vrniti v naravi. Prenos stanovanj na podjetje Z. d.d. je realiziran in tega posla nihče ni izpodbijal. Predlagateljici nista vložili ničnostne tožbe in se zato tudi na ničnost ne moreta sklicevati. Podjetje Z. d.d. družbenega kapitala leta 1991 ni imelo, stvarnega vložka pa tudi ni nihče izpodbijal. Sklicevanje na ničnost zato ni utemeljeno.

Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki pa se o njej ni izjavilo.

Revizija predlagateljice S. U. ni dovoljena, revizija predlagateljice S. P. ni utemeljena.

1. K reviziji S. U.: Predlagateljice postopka so dedinje pokojnega I. P., ki mu je bila razveljavljena kazen zaplembe premoženja ter zato v položaju, ko je po naravi pravnega razmerja o predlogu mogoče odločiti zgolj na enak način. Glede ene predloga ni mogoče zavrniti, hkrati pa mu ugoditi glede druge. Tudi oblike vrnitve zaplenjenega premoženja ne morejo biti različne. Vrnitev nepremičnine v naravi glede ene od njih ne more biti kombinirana s plačilom odškodnine za isto nepremičnino glede druge. Njihov položaj bi zato ustrezal položaju enotnih sospornic v pravdnem postopku (196. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/2002 v nadaljevanju ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku, Ur. l. SRS, št. 30/86), kar pomeni, da bi v skladu z načelom najugodnejšega procesnega dejanja pritožba ene od njih učinkovala tudi glede drugih (torej tako, kot da bi pritožbo vložila tudi sama).

Zato se na prvi pogled zdi, da je dovoljena tudi revizija S. U., ki jo je vložila skupaj s S. P., čeprav je pritožbo zoper sklep vložila samo S. P. Toda ker je pritožnica izpodbijala le višino odškodnine za osem stanovanj v poslovno stanovanjski stavbi v N. (češ, da bi bilo treba upoštevati, da so vsi prostori od leta 1995 zaprti zaradi odločbe sanitarne inšpekcije, zaradi česar, da se je vrednost objektov zmanjšala ter da bi bilo treba ovrednotiti tudi amortizacijo od leta 1945), ne pa tudi vrnitve zaplenjenega premoženja v tej (odškodninski) obliki (pritožnica je sicer vložila dopolnitev pritožbe, vendar prepozno, razen tega pa v njej tudi ni ugovarjala odškodnini kot obliki vrnitve zaplenjenega premoženja - ne izrecno niti posredno - na primer s trditvami o ničnosti razpolaganja z zaplenjenimi stanovanji), je sklep sodišča prve stopnje v delu, s katerim je odločeno, da se za stanovanja plača odškodnina, da se torej ta nepremičnina ne vrne v naravi, postal pravnomočen zaradi izteka pritožbenega roka (ker pač zoper njega ni bilo pritožbe).

Glede na tak obseg pritožbenega izpodbijanja zato pritožba S. P. ni mogla delovati v korist S. U. Čim je tako, pa revizija te udeleženke ni dovoljena (vložiti jo je namreč mogoče le zoper sklep sodišča druge stopnje - prim. prvi odstavek 367. člena ZPP). Zato jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

2. K reviziji S. P.: Kot je pojasnjeno v prejšnji točki je S. P. s pritožbo izpodbijala le višino odškodnine za zaplenjene nepremičnine - osem stanovanj v poslovno stanovanjski stavbi v N., seveda le glede njej prisojene 1/3, ne pa (tudi) vrnitve zaplenjenega premoženja v tej obliki.

Pritožbeno sodišče zato ni smelo po uradni dolžnosti preizkušati, ali je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je prvi nasprotni udeleženki za zaplenjene nepremičnine (osem stanovanj v poslovno stanovanjski stavbi v N.) naložilo plačilo odškodnine, ne pa vrnitve v naravi. Na pravilno uporabo materialnega prava pazi namreč sodišče po uradni dolžnosti le v mejah razlogov, ki jih navaja pritožba za drugačno odločitev in s tem določa obseg izpodbijanja odločbe (prim. Pravno mnenje Vrhovnega sodišča R Slovenije, ki je bilo sprejeto na občni seji dne 12.12.2002, Pravna mnenja VS RS, II/2002 str. 10). Ker tako pritožbeno sodišče ni smelo preizkušati (ne na pritožbo - prvi odstavek 350. člena ZPP, niti po uradni dolžnosti - drugi odstavek 350. člena ZPP) pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje za odškodninsko in ne za naturalno vrnitev zaplenjenega premoženja, tega ne more niti revizijsko sodišče (revizija je namreč pravno sredstvo zoper pravnomočen sklep, izdan na drugi stopnji - prim. prvi odstavek 367. člena ZPP). Zato se revizijsko sodišče ni ukvarjalo s tistimi revizijskimi navedbami, s katerimi revidentka S. P. utemeljuje stališče o zmotni uporabi materialnega prava glede zaključka o nemožnosti vrnitve v naravi osmih stanovanj v poslovno stanovanjski stavbi ...

Neutemeljen pa je revizijski očitek, da sodišče ni pristojno za odločanje o poračunavanju razlike v vrednosti zaradi bistvenega povečanja vrednosti vrnjenega premoženja, češ da je o tem mogoče odločati le z odločbo o denacionalizaciji. Res je, da v tem primeru ni šlo za denacionalizacijo, marveč za vrnitev zaplenjenega premoženja. Vendar se v skladu s 145.a členom Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Ur. l. SRS, št. 17/78-8/90 ter Ur. l. RS, št. 12/92 do 10/98) za vračanje zaplenjenega premoženja v kazenskih postopkih, ki so bili pravnomočno končani do 31.12.1958, kazen zaplembe premoženja pa je bila razveljavljena na podlagi izrednih pravnih sredstev, glede oblik in obsega vračanja, omejitev v zvezi z vračanjem in glede vrednotenja premoženja smiselno uporabljajo določbe 3. poglavja ZDen, torej tudi določba drugega in tretjega odstavka 25. člena.

Ker odgovor na revizijo ni prispeval k boljši razjasnitvi zadeve, so bili nepotrebni tudi stroški, ki so z njim nastali. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo zahtevek za njihovo povrnitev (prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).