Jedro

Tožena stranka se je v postopku na prvi stopnji izrecno sklicevala na tabelo v dokaznih listinah tožeče stranke, zaradi česar je takšno sklicevanje pravilno štelo za del njene trditvene podlage. Tožeča stranka je bila z okoliščino, kolikšen znesek ji je tožena stranka obračunala, seznanjena vsaj ob predložitvi teh listin v sodni spis. Iz tega razloga se tožeča stranka ne more uspešno sklicevati na to, da ji je bila obramba onemogočena in je izpodbijana sodba zanjo sodba presenečenja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi v II. in III. točki izreka.

II. Pravdni stranki sami nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 98/00556 z dne 2.2.1998 v 1. točki izreka za znesek glavnice 1.386,14 EUR ter za zakonske zamudne obresti od 17.1.1998 do 1.1.2002 od 332.238,10 SIT v evrski protivrednosti po menjalnem tečaju z dne 1.1.2007 (I. točka izreka). V preostalem delu 1. točke izreka, ki se nanaša na glavnico 97.702,34 EUR (prej 23.413.387,70 SIT) ter zakonske zamudne obresti od glavnice za čas od 17.1.1998 do 1.1.2002, je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (II. točka izreka). Tožeči stranki je v plačilo naložilo pravdne stroške tožene stranke v znesku 5.607,91 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude s plačilom zakonskih zamudnih obresti od prvega dne po poteku 15-dnevnega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo v II. in III. točki izreka se je pravočasno pritožila tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), Ur. l. RS št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami in pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zgoraj navedeni sklep o izvršbi v celoti potrdi ter toženi stranki naloži v plačilo njene pravdne stroške, podrejeno pa, da zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetnem postopku tožeča stranka vtožuje plačilo opravljenih del po posameznih situacijah oz. vtoževanih računih, ki jih je opravila za toženo stranko na temelju dveh pogodb, Pogodbe M-42/94 o izvajanju del na objektu A. z dne 31.5.1994 (v nadaljnjem besedilu: PIDAB), sklenjeno med toženo stranko kot koordinatorjem in tožečo kot izvajalcem, na podlagi katere je tožeča stranka izrecno vstopila tudi v pogodbena razmerja in Pogodbe št. 2002/94 o izvajanju podizvajalskih del na objektu A. z dne 13.4.1994 (v nadaljnjem besedilu: Pogodba), sklenjeno med toženo stranko kot podizvajalcem in E. d.d. kot glavnim izvajalcem. Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom zahtevala plačilo 423.882,65 EUR, od katerih ji je bilo pravnomočno dosojenih 108.389,86 EUR, zahtevek pa pravnomočno zavrnjen za 216.404,06 EUR. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče v ponovnem sojenju odločalo še o spornih 99.088,73 EUR s pripadki, za katere tožena stranka ugovarja, da jih toženi nikoli ni bila dolžna plačati, saj ustrezajo višini stroškov priprave gradbišča, uporabe uslug na gradbišču in zavarovanja (v nadaljnjem besedilu: stroški gradbišča), ki se jih je tožeča stranka zavezala pokriti na podlagi zgoraj navedenih pogodb.

6. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da iz zgoraj navedenih pogodb izhaja, da je bila tožena stranka kot ena od izvajalk del na objektu A. dolžna nositi sorazmerni del stroškov gradbišča. S tem je pravilno zavrnilo nasprotovanje tožeče stranke, da tožena stranka kot naročnica ni imela podlage, da ji stroške gradbišča zaračunava. Sodišče prve stopnje se je pri utemeljitvi podlage za zaračunavanje stroškov gradbišča pravilno sklicevalo tudi na razloge Vrhovnega sodišča v sklepu in sodbi opr. št. III Ips 1993/2008 z dne 5.7.2011, izdani na revizijo, vloženo s strani obeh pravdnih strank. V obrazložitvi odločbe je pritrdilo zaključku sodišča Višjega sodišča v sodbi opr. št. I Cpg 939/2007 z dne 21.5.2008, da pravni temelj obveznosti tožeče stranke za plačilo spornih gradbenih stroškov izhaja iz Pogodbe kot sestavnega dela PIDAB, s katero je tožeča stranka na podlagi 1. člena prevzela obveze, dogovorjene v PIDAB. Drugačno pritožbeno stališče je zmotno. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje s tem, ko se je v razlogih izpodbijane sodbe sklicevalo na točno določene in specificirane točke instančnih sodb, ki se nahajata v spisu, v zadostni meri obrazložilo pravno podlago zahtevka, zato je pritožbeni očitek, da izpodbijane sodbe v delu materialnopravne podlage zahtevka ni mogoče preizkusiti, neutemeljen.

7. Nasprotno pa je Vrhovno sodišče grajalo sodbo Okrožnega sodišča I Pg 172/2006 z dne 15.6.2007 ter sodbo Višjega sodišča opr. št. I Cpg 939/2007 z dne 21.5.2008 v delu, s katerim sta sodišči predmetni ugovor tožene stranke o obstoju obveznosti plačila stroškov zavrnili z utemeljitvijo, da tožena stranka ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena ter svojega ugovora ni specificirala. Pritožnikovo sklicevanje na navedeno, s strani Vrhovnega sodišča kasneje kot zmotno označeno ugotovitev sodb, s katerimi skuša argumentirati svoje stališče o nezadostni specifikaciji ugovora tožene stranke, tako ne more služiti kot upošteven in relevanten argument. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je glede na navodila Višjega sodišča v Ljubljani v sklepu I Cpg 792/2011 z dne 14.12.2011, v ponovljenem postopku upoštevalo vse trditve tožene stranke , ki se nanašajo na stroške gradbišča in se opredelilo do dokazov ki jih je predlagala tožena stranka, kot tudi do nasprotovanj tožeče stranke.

8. Ne drži pritožbeni očitek, da tožena stranka glede ugovora stroškov gradbišča ni določno navedla dejstva, na katera je opirala predmetni ugovor, saj je to storila v 6. točki vloge tožene stranke z dne 11.2.2003, v kateri je podala bistvena dejstva, ki v relaciji do navedb v predhodno vloženih vlogah tožeče stranke, zadostujejo za obravnavo ugovora (navedla je temelj obveznosti, merilo razdelitve stroškov na posamezne izvajalce ter vrednost po posameznih, s strani tožeče stranke vtoževanih računov).

9. Iz spisovne dokumentacije, natančneje iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 11.2.2003 (r. št. spisa 16) nadalje izhaja, da je sodišče tožeči stranki določilo petnajstdnevni rok za odgovor, na kar je tožeča stranka vložila vlogo z dne 7.3.2003 (prejemna štampiljka sodišča 7.4.2003), v kateri je zatrjevala, da ji je tožena stranka po posameznih potrjenih situacijah delala neupravičene odbitke, iz česar izhaja, da je tožničinem ugovoru nasprotovala zgolj po temelju, ne pa tudi po višini.

10. Ko tožeča stranka v pritožbi zatrjuje, da je tožena stranka prekludirana glede navedb v vlogi z dne 13.2.2012, saj jih brez opravičljivega razloga ni podala do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo (in jih prvostopenjsko sodišče sicer tudi ni upoštevalo), je enako posledico na podlagi 286. člena ZPP potrebno potegniti tudi za pritožničino pritožbeno nasprotovanje višini zahtevka.

11. Tako se do dejstev glede posameznega stroška po vrsti in za vsak račun ter vprašanja določitve odmernih odstotkov, prvostopenjsko sodišče ni bilo dolžno opredeljevati, saj jim tožeča stranka ni pravočasno nasprotovala, enako pa velja glede vprašanja predložitve cenikov družbe E. d.d., in ugovora glede s strani tožene stranke pravočasno predloženih listin situacij (Priloge B6-B18). Kot do nedovoljenih pritožbenih novot, se do navedenih ugovorov posebej ni opredeljevalo niti pritožbeno sodišče. 12. Tožeča stranka uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, ki naj bi ga prvostopenjsko sodišče v dveh primerih storilo z zmotno uporabo določb 7. in 212. člena ZPP. Glede na to, da tožeča stranka v pritožbi ni konkretizirala in izpostavila dejstev, ki naj bi jih prvostopenjsko sodišče ugotavljalo brez ustreznih navedb tožene stranke, pritožbeno sodišče navedenega očitka ni upoštevalo. Kot neutemeljenega pa zavrača tudi pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče vsebino dokazov upoštevalo kot ugovorne navedbe tožene stranke. Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzelo višino stroškov po posameznih vtoževanih računih. Tožena stranka se je namreč v postopku na prvi stopnji glede tega vprašanja izrecno sklicevala na tabelo v dokaznih listinah tožeče stranke, zaradi česar je takšno sklicevanje pravilno štelo za del njene trditvene podlage. Pri tem je tudi pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da je bila tožeča stranka z okoliščino, kolikšen znesek ji je tožena stranka obračunala, seznanjena vsaj ob predložitvi teh listin v sodni spis. Iz tega razloga se tožeča stranka ne more uspešno sklicevati na to, da ji je bila obramba onemogočena in je izpodbijana sodba zanjo sodba presenečenja.

13. Pritožnica tudi napačno ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče brez obrazložitve pobotalo vzajemne denarne terjatve pravdnih strank, pri čemer s pritožbenim navajanjem, da bi bila za nastanek pravne posledice pobota potrebna najmanj še pobotna izjava, pritožnica prihaja v nasprotje z navedbami, ki jih je podala v postopku na prvi stopnji, namreč da ji je tožena stranka po posameznih začasnih situacijah delala neupravičene odbitke, ali povedano drugače, uveljavljala v pobot. Vprašanje pobotne izjave tako nikoli ni bilo sporno, zato prvostopenjsko sodišče tega vprašanja ni bilo dolžno ugotavljati, je pa ob presoji o obstoju toženkine denarne terjatve do tožnice ugotovilo vse predpostavke, ki dajejo utemeljenost zaključku, da je prišlo do izvenpravdnega pobota.

14. Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega in ker je ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), enako pa tudi tožena stranka, saj njen odgovor na pritožbo k predmetni odločitvi ni pripomogel (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).