Jedro

Aktivni družbenik je tisti, ki bi kot v konkretnem primeru, ukrepe finančnega prestrukturiranja, potrebne za zagotovitev kratkoročne in dolgoročne plačilne sposobnosti, moral sprejeti, ali v rokih določenih z zakonom, predlagati začetek stečajnega postopka, pa tega ni storil. Ni sporno, da tožnik kot družbenik izbrisane družbe A. d.o.o. in njen prokurist ni izkazal, da bi sprejel kakršenkoli ukrep, ki bi ga moral, da bi izpodbil zakonsko domnevo aktivnega družbenika. Posledično je s tem po zakonu nastopila solidarna odgovornost za obveznosti izbrisane družbe do upnikov. Opustitev dolžnih ukrepov te dolžnosti tožeče stranke ne odveže, tudi ne s sklicevanjem na neurejene razmere, ki naj bi vladale v omenjeni družbi oziroma z zatrjevanjem, da je vse posle v izbrisani družbi vodil C.C. Gre za zatrjevanje okoliščin, ki sodijo v subjektivno sfero posameznika in ki bi, če bi bile resnične, prav tako terjale aktivnosti tožnika v smislu urejanja zatrjevanih neurejenih razmer v družbi, kjer je bil tožnik prokurist in družbenik.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanem sklepom je Davčni urad Maribor ugotovil, da so njegove knjigovodske evidence na dan 8. 7. 2009 s knjiženimi plačili in zamudnimi obrestmi do 11. 12. 2013 za izbrisano pravno osebo A., izkazovale neporavnane obveznosti iz naslova davkov in prispevkov po izvršilnih naslovih, navedenih v izreku, z glavnico, obrestmi in stroški davčne izvršbe skupaj znašajo 65.684,26 EUR. Davčna izvršba se opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik A.A. na računu pri banki B..

2. V obrazložitvi pojasnjuje potek dosedanjega postopka, glede na to, da je ta ponovljen. Sklicuje se na določbo šestega do osmega odstavka 442. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Pojasnjuje, da sta bila na dan 24. 6. 2009 družbenika pravne osebe B.B. in A.A., vsak do ene polovice. Prav tako je bil A.A. prokurist v izbrisani pravni osebi, kar pomeni, da ga je šteti kot aktivnega družbenika, ki je imel kot tak možnost vplivati na poslovanje družbe. Pri tem se davčni organ sklicuje na 35. člen Zakona o gospodarskih družba (v nadaljevanju ZGD-1). Obveznosti, zajete v odpravljenem sklepu, so bile izvršljive v času, ko se je zavezanca kot družbenika štelo za aktivnega družbenika izbrisane družbe. V nadaljevanju ugotavlja, da iz knjigovodskih evidenc davčnega organa izhaja, da zavezanec ni v predpisanem roku poravnal obveznosti, ki so navedene v seznamu izvršilnih naslovov. Zato je davčni organ v skladu z 43. členom Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) začel davčno izvršbo. V nadaljevanju citira še relevantna določila ZDavP-2, ki so bila podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa.

3. Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-29-31/2014-6 z dne 26. 1. 2015 pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrnilo. Ugotavlja, da sta tako izbrisana družba kot tudi pritožnikov status družbenika prenehala po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju v postopku zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, kar pomeni, da je potrebno novelo ZFPPIPP-A upoštevati. Podani so pogoji za nadaljevanje postopka, pritožbene navedbe glede neveljavnosti določbe šestega in sedmega odstavka 442. člena ZFPPIPP pa neutemeljene. Pritožniku je bil predhodni sklep z dne 5. 4. 2011 izdan in vročen 8. 4. 2011, torej pred iztekom enega leta od objave izbrise družbe iz sodnega registra. Terjatev se je tako uveljavljala pravočasno v skladu z desetim odstavkom 442. člena ZFPPIPP. V zadevi tudi niso nastopile posledice odprave v smislu 281. člena ZUP. Sklep z dne 20. 11. 2011 ni bil (le) odpravljen, temveč je bila zadeva vrnjena prvostopnemu organu v ponovni postopek. Zato ni mogoče govoriti o odpravi posledic. Hkrati so bile s sklepom z dne 5. 4. 2011 pravočasno uveljavljene terjatve zoper pritožnika. Sklicuje se na razlago Upravnega sodišča v sodbi opr. št. U 191/2004-13 z dne 20. 6. 2006. 4. V nadaljevanju se pritožbeni organ strinja z ugotovitvijo prvostopnega organa, da je bil pritožnik poleg tega, da je bil družbenik, tudi prokurist od 25. 3. 1998 do 7. 8. 2009. Kot tak je imel pooblastila za opravljanje poslov družbe A. d.o.o., kar pomeni da je imel možnosti vplivati na poslovanje družbe. Njegov delež v družbi se je z dnem 24. 6. 2009 iz prejšnjih 24,4762 % zvišal na skupno 50 %. Po navedenem ga je potrebno šteti za aktivnega družbenika izbrisane družbe. Tega dejstva ne spremenijo dokazila, ki jih je pritožnik predložil in iz katerih izhaja, da je zahteval sklic skupščine dne 25. 3. 2009 iz razloga dokapitalizacije. Zgolj zahteva za sklic skupščine ne more biti odločilna za to, da bi se pritožniku priznal status pasivnega družbenika, saj je potrebno ugotavljati celotno aktivnost pri poslovanju, ki jo je pritožnik vseskozi imel. Prav tako pritožnik tudi ni izkazal, da bi družba A. d.o.o., sploh prejela predlog za sklic skupščine. Iz dokazila, ki ga je pritožnik priložil, pa izhaja, da je zahtevo prejela družba C. d.o.o. V nadaljevanju se sklicuje na določbe 505. in naslednjih členov Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Pritožnik ni navedel, da bi sklic zahteval od poslovodstva, oziroma ni izkazal, da bi karkoli storil za to, da bi do sklica dejansko tudi prišlo. Svoje vloge pasivnega družbenika ne more dokazovati z dejanji direktorja družbe ali s pozivom večinskemu družbeniku C. d.o.o. Tudi ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da naj bi vse posle družbe vodil C.C. Tega pritožnik z ničemer ne izkaže, iz podatkov sodnega registra pa tudi izhaja, da je bil pritožnik prokurist družbe A. d.o.o., B.B. pa njen edini direktor. Prav tako pritožnik ni z ničemer izkazal izvajanja moči C.C. nad družbo A. d.o.o. Na omenjeno zadevo tudi ne vpliva dejstvo, da je bil pritožnik družbenik s 50 % deležem, zgolj v obdobju od 24. 6. 2009 do 8. 7. 2009, glede na to, da je imel možnost vplivati na poslovanje družbe že kot družbenik s poslovnim deležem, ki je predstavljal najmanj desetino osnovnega kapitala, hkrati pa je bil tudi prokurist družbe. Pritožbeni organ tudi meni, da predlagano zaslišanje v omenjeni zadevi ne bi ničesar spremenilo, saj pritožnik ne poda trditve, iz katere bi ga po stališču pritožbenega organa, bilo mogoče šteti za pasivnega družbenika, oziroma ne pojasni, kako naj bi z zaslišanjem dokazal vlogo pasivnega družbenika. Omejuje jo zgolj na zahtevo za sklic skupščine, ter na dejstvo, da je imel od 24. 6. 2009 24,4762 % delež. Da je družbenika mogoče opredeliti kot aktivnega, je pomembna ugotovitev, da je mogel in moral biti aktiven in ne le, ali je to možnost tudi dejansko izkoristil. Pritožbeni organ pri tem še ugotavlja, da ima izpodbijani sklep vse sestavine, kot jih določa 151. člen in 145. člen ZDavP-2. Pritožnik pa glede omenjenega niti ne podaja ugovorov.

5. Tožnik v tožbi navaja, da se z ugotovitvijo davčnega organa, da je imel v zadnjih dveh letih pred izbrisom pravne osebe iz sodnega registra status aktivnega družbenika, ne strinja. Od vstopa v družbo A. d.o.o. je vse posle vodil in o vsem odločal direktor družbe C. d.o.o. C.C. A.A. je za A. d.o.o. od vstopa C. d.o.o. kot družbenika izbrisane družbe opravljal posle in naloge, ki mu jih je dodelil C.C. V upravnem postopku pred DU Maribor je predložil zahtevo za sklic skupščine z dne 25. 3. 2009 in poziv večinskemu družbeniku, glede izvedbe ustreznih ukrepov finančnega prestrukturiranja družbe. A.A. in direktor izbrisane družbe B.B., sta večinskega družbenika C. d.o.o. pozvala k ureditvi razmer, vendar brez uspeha. Iz navedenega izhaja, da A.A. pred izbrisom pravne osebe A. d.o.o., ni imel možnosti vpliva na njeno upravljanje in poslovanje, tako da bi lahko dosegel pravočasno izvedbo ustreznih ukrepov finančnega prestrukturiranja. A.A. z višino svojega poslovnega deleža, tudi ni mogel veljavno odločati na skupščini, še manj sprejeti in izvesti kakršen koli ukrep finančnega prestrukturiranja. Družbenik A.A. je imel v izbrisani družbi poslovni delež v višini 50 % natanko trinajst dni. Kot prokurist tudi ni bil seznanjen z dolgovi družbe, niti ga ni pred samo izvršbo o tem obveščala tožena stranka. Tako ga ni mogoče šteti za odgovornega družbenika, za dolg do tožene stranke. Kolikor bi bil namreč z dolgom seznanjen in bi imel možnost višino dolga tudi preveriti, bi ga bilo mogoče šteti za odgovornega družbenika. Ni pa mogoče nekomu naložiti plačila obveznosti, s katero ni bil seznanjen.

6. Pritožnik tudi meni, da je zahtevek tožene stranke zastaran. Pri tem se sklicuje na deseti odstavek 442. člena ZFPPIPP-a. Poudarja, da je bila iz sodnega registra družba izbrisana 28. 6. 2010, izpodbijani sklep pa je bil izdan šele 16. 12. 2013. Tožena stranka je pred izdajo sklepa 16. 12. 2013 že dvakrat odpravila sklep davčnega organa v davčni izvršbi, nato pa je bil izdan nov sklep, kot da prejšnjega ni bilo. Z obema odločbama so bile odpravljene in ne razveljavljene vse pravne posledice, ki so iz odpravljenega sklepa nastale in morebiti tudi učinkovale. Izpodbijani sklep o davčni izvršbi je zato izdan prepozno, zahtevek pa je zastaran.

7. Tožeča stranka tudi meni, da ni pravne podlage za zahtevek proti družbenikom izbrisane družbe, saj so z določbami ZFPPIPP – UPB7, določila šestega in sedmega odstavka 442. člena, na podlagi katerih tožeča stranka temelji svoj zahtevek, prenehala veljati.

8. Glede na navedeno, tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijani sklep v zvezi z odločbo tožene stranke odpravi oziroma podrejeno, da ga odpravi in vrne toženi stranki v ponovno odločanje. V vsakem primeru, pa naj tožena stranka tožeči stranki povrne nastale stroške upravnega spora skupaj s pripadki in DDV vred.

9. Tožena stranka prereka tožbene navedbe tožeče stranka in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnega sklepa prve stopnje in odločbe organa druge stopnje. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

10. Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

11. Tožba ni utemeljena.

12. V zadevi je sporno, ali je bilo tožnika mogoče šteti za aktivnega družbenika izbrisane družbe A. d.o.o. in kot solidarno odgovornega za dolg izbrisane družbe.

13. V skladu z že zgoraj citirano pravno podlago je aktivni družbenik tisti, ki bi kot v konkretnem primeru, ukrepe finančnega prestrukturiranja, potrebne za zagotovitev kratkoročne in dolgoročne plačilne sposobnosti, moral sprejeti, ali v rokih določenih z zakonom, predlagati začetek stečajnega postopka, pa tega ni storil. Ni sporno, da tožnik kot družbenik izbrisane družbe A. d.o.o. in njen prokurist ni izkazal, da bi sprejel kakršenkoli ukrep, ki bi ga moral, da bi izpodbil zakonsko domnevo aktivnega družbenika. Posledično je s tem po zakonu nastopila solidarna odgovornost za obveznosti izbrisane družbe do upnikov. Opustitev dolžnih ukrepov te dolžnosti tožeče stranke ne odveže, tudi ne s sklicevanjem na neurejene razmere, ki naj bi vladale v omenjeni družbi oziroma z zatrjevanjem, da je vse posle v izbrisani družbi vodil C.C.. Gre za zatrjevanje okoliščin, ki sodijo v subjektivno sfero posameznika in ki bi, če bi bile resnične, prav tako terjale aktivnosti tožnika v smislu urejanja zatrjevanih neurejenih razmer v družbi, kjer je bil tožnik prokurist in družbenik.

14. Sodišče se zato z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami obeh davčnih organov v izpodbijani odločbi, oziroma odločbi organa druge stopnje strinja. Prav tako se strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja upravni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopni organ zavrača pritožbene ugovore. V kolikor so ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi enaki pritožbenim, jih iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1. 15. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.