Jedro

V vsakem konkretnem primeru posebej je potrebno presoditi, ali voznik s svojim ravnanjem preprečuje ali ovira izvedbo preizkusa alkoholiziranosti, ali pa so podani utemeljeni, objektivni razlogi, zaradi katerih voznik kljub potrebni skrbnosti ne more pravilno opraviti preizkusa.

Izrek

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno odločbo o prekršku je bil K.V. spoznan za odgovornega za prekršek po sedmem v zvezi s tretjim odstavkom 120. člena ZVCP, ki ga je storil s tem, da je dne 10.1.2004 ob 03.35 uri vozil osebni avtomobil po G. ulici v L., od K. proti J. ulici in se ob kontroli preizkusa alkoholiziranosti ni ravnal po navodilih proizvajalca, ki mu jih je posredovala pooblaščena uradna oseba, saj je kljub temu, da je preizkus opravljal 5 krat, vsakič predčasno prenehal s pihanjem, tako da aparat njegovega izdihanega zraka ni zaznal. Sodišče je storilcu izreklo denarno kazen v znesku 100.000,00 SIT in prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil za prekršek, storjen z motornim vozilom B kategorije. Sodišče druge stopnje je obdolženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec A.P. je dne 17.2.2006 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper uvodoma navedeno pravnomočno odločbo o prekršku. V zahtevi navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje kršili določbo drugega odstavka 2. člena Zakona o prekrških (ZP) na način, določen v 4. točki 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP in v zvezi z določbo 171. člena Zakona o prekrških (ZP-1). Sodišči sta svojo odločitev oprli na določbo sedmega v zvezi s tretjim odstavkom 120. člena ZVCP, kljub temu, da se je ta predpis, ki določa prekršek, kasneje spremenil in je kasnejši predpis milejši, saj določba enajstega v zvezi s tretjim odstavkom 132. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1, Ur. l. RS, št. 83/2004) dekriminira prekršek, ki naj bi ga storil obdolženi. Dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče, je v času storitve vsebovalo vse znake prekrška iz sedmega v zvezi s tretjim odstavkom 120. člena ZVCP. Dne 1.1.2005 je stopil v veljavo ZVCP-1, ki določa, da je policist dolžan odrediti strokovni pregled tudi v primeru, če udeleženec v cestnem prometu preizkusa s sredstvi in napravami za ugotavljanje alkoholiziranosti ne opravi po navodilih proizvajalca. Ker se kaznovalna določba enajstega odstavka 132. člena ZVCP-1 sklicuje na ravnanje v nasprotju z zahtevo iz tretjega odstavka istega člena, ravnanja obdolženca ni mogoče šteti za odklonitev preizkusa. Kasnejši predpis je torej utesnil razloge, zaradi katerih se šteje, da je udeleženec v cestnem prometu odklonil preizkus alkoholiziranosti. Policist bi bil v obravnavanem primeru dolžan odrediti strokovni pregled, če bi zakon veljal že ob storitvi prekrška. To po vložnikovem mnenju pomeni, da obdolženčevo ravnanje ni več prekršek, ker se je spremenil predpis, ki ga je določal. Nov predpis dekriminira prekršek, zato je za obdolženca milejši in bi ga sodišči morali uporabiti ter ustaviti postopek zoper obdolženca.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V tretjem odstavku 120. člena ZVCP, ki je veljal v času storitve obravnavanega prekrška, je bilo določeno, da mora udeleženec v cestnem prometu, ki mu je odrejen preizkus s sredstvi ali napravami oziroma strokovni pregled, ravnati po odredbi policista. Če strokovni pregled ali preizkus odkloni ali ga ne opravi tako, kot je predpisal proizvajalec sredstev ali naprav, policist to vpiše v zapisnik, odredi prepoved nadaljnje vožnje in odvzame vozniško dovoljenje. Udeleženec v cestnem prometu lahko odkloni preizkus samo iz zdravstvenih razlogov; v tem primeru policist odredi strokovni pregled.

Po določbi tretjega odstavka 132. člena ZVCP-1, ki je pričel veljati dne 1.1.2005, policist odredi strokovni pregled, če udeleženec cestnega prometa zaradi zdravstvenega stanja ali zaradi drugega, s tem povezanega objektivnega vzroka, ne more opraviti preizkusa ali če ga ne opravi po navodilih proizvajalca. V četrtem odstavku 132. člena je opredeljeno ravnanje, ki ga je potrebno šteti za odklonitev preizkusa: poleg neposredne odklonitve je to tudi vsako ravnanje, s katerim se ovira ali onemogoči izvedbo preizkusa oziroma strokovnega pregleda ali poškoduje oziroma uniči vzorec za analizo.

Citirane določbe sedaj veljavnega predpisa pomenijo, da je v vsakem konkretnem primeru posebej potrebno presoditi, ali voznik s svojim ravnanjem preprečuje ali ovira izvedbo preizkusa alkoholiziranosti, ali pa so podani utemeljeni, objektivni razlogi, zaradi katerih voznik kljub potrebni skrbnosti ni mogel pravilno opraviti preizkusa. Takšni razlogi so po izrecni določbi tretjega odstavka 132. člena ZVCP-1 zdravstveni razlogi ali drugi objektivni vzroki, ki bodo vozniku, ki bo sicer želel opraviti preizkus, objektivno preprečevali, da bi preizkus opravil oziroma da bi ga opravil po navodilih proizvajalca. Takšna razlaga določbe tretjega odstavka 132. člena ZVCP-1 je skladna tudi s stališčem Ustavnega sodišča RS, ki je v zvezi z interpretacijo 120. člena ZVCP v odločbi opr. št. U-I-213/98 zapisalo, da iz namena sankcioniranja gole odklonitve preizkusa alkoholiziranosti izhaja, da mora biti vozniku dana možnost, da preizkus alkoholiziranosti dejansko tudi opravi, kar pomeni, da je potrebno razlikovati med primerom, ko oseba odkloni preizkus, in primerom, ko ga kljub potrebni skrbnosti ne uspe opraviti. V slednjem primeru je policist dolžan odrediti strokovni pregled, podobno kot v primeru, ko so podani zdravstveni razlogi.

Glede na navedeno ni mogoče pritrditi stališču vložnika, da je bilo ravnanje, ki se očita obdolžencu, s kasnejšim predpisom dekriminalizirano. Tako v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti zakona, ki je pričel veljati po storitvi obravnavanega prekrška (drugi odstavek 2. člena ZP-1). Kasnejši predpis, torej ZVCP-1, za obdolženca ni milejši, saj bi njegovo ravnanje, kot ga je v postopku ugotovilo sodišče, tudi ob uporabi določb ZVCP-1 še vedno predstavljalo prekršek. Prav tako ni utemeljena navedba vložnika zahteve, da je novi predpis utesnil razloge, zaradi katerih se šteje, da je udeleženec v cestnem prometu odklonil preizkus alkoholiziranosti. Po določbi zgoraj citiranega četrtega odstavka 132. člena ZVCP-1 se za odklonitev preizkusa šteje vsako ravnanje, s katerim udeleženec ovira ali onemogoči izvedbo preizkusa. V konkretnem primeru je obdolženec s tem, ko je v vseh petih poskusih predčasno prenehal s pihanjem, tako da aparat ni zaznal njegovega izdihanega zraka, pri tem pa ob opravljanju preizkusa (niti med sodnim postopkom) ni navajal nobenega razloga, ki bi takšno njegovo ravnanje objektivno opravičeval, vsekakor preprečeval oziroma oviral izvedbo preizkusa alkoholiziranosti. Zato bi bilo potrebno tudi ob uporabi kasnejšega predpisa njegovo ravnanje opredeliti kot odklonitev preizkusa (četrti odstavek 132. člena ZVCP-1), kar pomeni, da bi dejansko stanje, kot ga je v izpodbijani odločbi ugotovilo sodišče, tudi ob uporabi kasnejšega predpisa vsebovalo vse znake prekrška, ki se očita obdolžencu.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 425. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 171. členom Zakona o prekrških (ZP-1) zavrnilo zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti.