Jedro

Presoja pravilnosti odločitve o dodelitvi mladoletnega otroka očetu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo dne 16.4.1983 sklenili pravdni stranki, ter odločilo, da se njuni mladoletni otroci M. O., roj. 6.12.1983, S. O., roj. 4.12.1984, M. O., roj. 4.5.1987 in U. O., roj. 11.4.1994 dodelijo v vzgojo in varstvo tožencu, tožnica pa mora zanje prispevati mesečno preživnino v znesku 1.000,00 SIT za vsakega. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice zoper odločitev o dodelitvi mladoletnega U. O. v varstvo in vzgojo očetu ter v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper odločitev o dodelitvi mladoletnega U. O. tožencu je vložila pravočasno revizijo tožnica po novi pooblaščenki, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka se najprej sklicuje na navedbe v pritožbi. Nato dodaja, da je podana bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99 v nadaljevanju ZPP), ker tožnici zaradi neosebne vročitve izvedenskega mnenja (povratnico je podpisal njen oče) ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Oče ji namreč izvedenskega mnenja ni izročil, zato ni mogla dati pripomb v prvostopenjskem postopku in je šele v pritožbi predlagala novega izvedenca. Tudi pritožbenemu sodišču očita enako kršitev zaradi zmotne ugotovitve, da je tožnica mnenje izvedenke prejela 10.12.1999. Nadalje uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker prvostopenjska sodba nima obrazložitve o odločilnih dejstvih. Kršen je bil tudi 12. člen ZPP. Če je tožnica res podpovprečna osebnost, ni mogla razumeti, kaj se med postopkom dogaja, in bi jo sodišče že zato moralo opozoriti, da bi zahtevala drugega izvedenca. Sodiščema nadalje očita, da sta se pri razsoji sklicevali izključno na izvedensko mnenje. Mnenje je bilo izdelano na podlagi starih podatkov, saj je bila tožba vložena v letu 1996, že nekaj mesecev po tem pa je tožnica mladoletnega U. vzela k sebi.

Tožnica končno ponuja svoje videnje razmerij s tožencem in mladoletnim U.. Mladoletni U. na očeta ne more biti navezan, ker že več kot tri leta ne živi z njim, občasni stiki so le manipulacija; oče cele dneve dela v Avstriji in tako ni veliko z otroki; toženec je imel neprimeren odnos do tožnice in ji očital alkohol, čeprav ni pila prekomerno; otroke je ustrahoval proti njej. Ker tako po mnenju revidentke izvedensko mnenje "ne more vzdržati", sodišče druge stopnje po njenem mnenju "napačno ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče dovolj in pravilno razjasnilo dejansko stanje". Tožnica v nadaljevanju revizije še prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki ga je dovoljeno vložiti zoper pravnomočno sodbo pod določenimi, v zakonu taksativno naštetimi pogoji. Zaradi tega je to sredstvo omejeno in v njem ni mogoče uveljavljati nekaterih kršitev, ki jih stranka ni uveljavljala v prvostopenjskem ali drugostopenjskem postopku. Predvsem pa v revizijskem postopku ni dovoljeno izpodbijati ugotovitev dejanske narave, ker je ugovor zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja prepovedan revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Prav to pa revidentka v pretežnem delu revizije počne.

Odločitev na prvi in drugi stopnji sicer res temelji predvsem na mnenju izvedenke K. D. z dne 15.11.1999. Toda to mnenje je bilo izdelano na podlagi razgovorov s pravdnima strankama in otroki pravdnih strank v septembru in oktobru 1999. Podatki torej niso "stari", kot to zmotno trdi revidentka. To mnenje je zato lahko bilo podlaga za odločitev o dodelitvi mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo na podlagi drugega odstavka 78. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 14/89 - prečiščeno besedilo in Ur.l. RS, št. 13/94 do 70/2000, v nadaljevanju ZZZDR). Ali so trditve in ocene v tem mnenju pravilne ali ne, pa revizijsko sodišče ne sme ponovno presojati, ker gre za dejanske ugotovitve. Čeprav gre pri izdelavi izvedenskega mnenja tudi za uporabo pravil stroke, sodi presoja o osebnostnih značilnostih staršev in otrok v spodnjo premiso sojenja, in s tem v dejansko stanje.

V zvezi z izvedenskim mnenjem pa tudi ni bila storjena nobena procesna napaka. Predvsem ni res, da sta se sodišči oprli samo na to mnenje. Sodišči sta odločili na podlagi spornega izvedenskega mnenja, mnenja Centra za socialno delo in izpovedb strank (glej drugi odstavek tretje strani sodbe sodišča prve stopnje). Revidentki je treba tudi pojasniti, da dokaznih pravil ZPP ne pozna. Sodišču je prepuščeno, da po izvedenem dokaznem postopku in po presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, samo odloči, kateri dokaz bo štelo za odločilen in kakšna bo končna dokazna ocena vseh dokazov, ki so bili izvedeni (8. člen ZPP).

Da pa je nato sodišče obširno obrazložilo, zakaj je odločilo, da je tudi za mladoletnega U. najbolje, da ga dodeli očetu tožencu, izhaja iz obširnih razlogov obeh sodb. Bistvene okoliščine, ki so bile podlaga za odločitev, so predvsem naslednje: - tožnica ima vse znake sindroma alkoholne osebnostne spremenjenosti, - zanemarjala je vse štiri otroke v njihovem najobčutljivejšem starostnem obdobju, - sedaj ni sposobna skrbeti za mladoletnega U. in ga vzgajati tako, da bo zagotovljen njegov vsestranski razvoj, - tožnica je sina zadržala proti volji toženca, otrok je zbegan in razdvojen, tožnica otrokovih čustvenih potreb po očetu, sestri in bratih ne priznava, - toženec res dela v Avstriji, vendar je vzgojno angažiran, sposoben in skrben roditelj, pri čemer mu je v oporo tudi partnerka, ki jo otroci sprejemajo, - otroci so navezani na očeta in drug na drugega, - družina (toženec in U. bratje ter sestra) živi v primernih stanovanjskih in gmotnih razmerah, okolje je varno, vzpodbudno in urejeno, - pri očetu so primerni pogoji za čustveni, intelektualni, moralni ter telesni razvoj mladoletnega U. skupaj s sorojenci.

Očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

Revidentka nadalje neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica v pritožbenem postopku, čeprav je tedaj že imela pooblaščenca, te kršitve ni uveljavljala. Iz obrazložitve pritožbe (formalno uveljavljanih zakonskih pritožbenih razlogov v pritožbi ni), je razvidno, da je tedanji tožničin pooblaščenec uveljavljal zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Tožnica se tedaj ni strinjala z izvedenskim mnenjem glede vprašanja njenega alkoholizma in glede ocene toženčeve osebnosti, in je zato predlagala novega izvedenca. V pritožbi ni zatrjevala, da z izvedenskim mnenjem ni bila seznanjena. Sodišče druge stopnje tudi ni imelo razloga za dvom o tem vprašanju (v okviru ugotavljanja te kršitve po uradni dolžnosti), saj je v spisu povratnica s tožničinim tedanjim naslovom in podpisom prejemnika (tožničinega očeta) z dne 10.12.1999, ki dokazuje sprejem izvedenskega mnenja, osebna vročitev pa ni predpisana. Dvoma tudi niso mogli vzbuditi podatki v spisu. Iz njih izhaja, da je bila tožnica na naroku dne 3.2.2000 seznanjena z izvedenskim mnenjem (če že trdi, da ne prej), vendar pa na obravnavi zoper to mnenje ni ugovarjala. Iz zapisnika o naroku z dne 3.2.2000 (list. št. 89 spisa) izhaja, da je sodišče izvedlo dokaz po izvedenskem mnenju dr. K. D. z dne 15.11.1999. Tožnica ne med postopkom na prvi stopnji ne v pritožbi ni zahtevala, in tega tudi ne uveljavlja v reviziji, da bi morala biti izvedenka ustno zaslišana na obravnavi. S tem, ko je sodišče navedeni dokaz izvedlo in nato zaslišalo tudi obe pravdni stranki, ki sta se izjavljali prav o spornih vprašanjih iz izvedenskega mnenja, in o trditvah, ki sta jih pred tem izrekli v osebnem razgovoru z izvedenko in v razgovoru pred Centrom za socialno delo, ni mogoče šteti, da tožnici ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem v pomenu, ki ga določa navedena določba ZPP.

Revidentka tudi ne more uspeti z ugovorom, da ji ni bilo zajamčeno enakopravno obravnavanje, ker ni imela odvetnika, in s tem smiselno, da ni imela enakih možnosti (da ni šlo za "enakost orožij" obeh pravdnih strank) v postopku. Revizijsko sodišče ugotavlja, da obe stranki med postopkom na prvi stopnji nista imeli strokovnega pooblaščenca in da ga toženec še sedaj nima. Že zato ni mogoče šteti, da bi lahko prišlo do morebitne prevlade ali zlorabe položaja močnejšega v postopku samo zato, ker je ena stranka imela odvetnika, druga pa ne.

Neutemeljen je končno procesnopravni ugovor, s katerim revidentka uveljavlja kršitev 12. člena ZPP, ki pa ga obrazloži tako, da smiselno uveljavlja kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Med postopkom tožnica ni zatrjevala, da v postopku na prvi stopnji dogajanja ni razumela in da ni mogla in znala uporabljati svojih procesnih pravic. Kaj takega tudi iz poteka postopka na prvi stopnji ni razvidno. Ugotovitev izvedenke o tožničinih psihofizičnih sposobnostih v zvezi z dodelitvijo otroka ne more biti sama po sebi razlog za dvom o njeni procesni sposobnosti. Ne iz ene ne iz druge določbe ZPP tudi ne izhaja dolžnost sodišča, da stranki, za katero je izvedensko mnenje neugodno, predlaga postavitev drugega izvedenca.

Revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka tako ni podan.

Enako velja tudi za revizijski ugovor zmotne uporabe materialnega prava. Odločitev je v korist mladoletnega U. in v skladu z drugim odstavkom 78. člena ZZZDR.

Na ugovor zoper ugotovitve o sposobnosti očeta, da vzgaja in varuje mladoletnega sina U., mora revizijsko sodišče ponovno odgovoriti, da gre za vprašanja dejanske narave, na katera je bilo odgovorjeno na prvi in drugi stopnji. Že povzete ugotovitve kažejo na to, da sta sodišči ugotovili navezanost mladoletnega sina na očeta, njegov primeren odnos do otroka ter predvsem navezanost otrok med seboj. Zlasti slednjo okoliščino šteje revizijsko sodišče za eno pomembnejših pri pravilni uporabi materialnega prava. Bratje in sestre (še posebej, če jih je več) so v razmerah, ko pride do razveze staršev, drug na drugega še toliko bolj navezani, drug drugemu pomagajo in tvorijo trdno skupnost. Trditev, da je mladoletni sin U. dejansko pri tožnici, sama po sebi še ne zadošča za drugačno odločitev. Še zlasti zaradi drugih okoliščin na njeni strani, ki govorijo proti dodelitvi otroka njej. Morebitno drugačno dejansko stanje, ki bo nastalo ali nastaja že sedaj, pa je lahko, kot je že pravilno poudarilo sodišče druge stopnje, poznejši razlog za predodelitev otroka materi v skladu s četrtim odstavkom 421. člena ZPP.

Zaradi vsega navedenega je revizijsko sodišče revizijo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta v zavrnilnem delu revizijske odločbe (154. člen ZPP).

Revizijsko sodišče ni pristojno za odločanje o oprostitvi plačila sodne takse. O tem bo odločilo pristojno prvostopenjsko sodišče (prvi odstavek 169. člena ZPP).