Jedro

Zapustnikova snaha ne sodi v krog nujnih dedičev, določenih v 25. členu ZD, zato je sklep v delu, kolikor napotuje oporočnega dediča, da vloži tožbo tudi zoper njo kot nujno dedinjo, materialnopravno napačen.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izreku pod točko I tako spremeni, da se v drugi vrsti izpusti besedilo: "M.H. ".

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem obsegu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Udeleženci pritožbenega postopka krijejo sami svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zapustnikovega sina J.H. napotilo na pravdo, da s tožbo zoper dediče zapustnikovega sina S.H., to je M.H., D.H., R.H. in Mi.H. dokaže, da je del premoženja dan S.H., darilo dediču (gre predvsem za nepremičnine, ki so bile zapustniku vrnjene v postopku denacionalizacije) in ga je zato treba všteti v nujni delež. Odločilo je še, da je napoteni dolžan tožbo vložiti v 30 dneh po pravnomočnosti tega sklepa in, da se zapuščinska obravnava prekine, dokler pravda ne bo pravnomočno končana. Napotenega je tudi opozorilo na posledice , če tožbe ne bo vložil v danem roku.

Proti takemu sklepu se je napoteni dedič po svojem pooblaščencu pravočasno pritožil. Meni, da so med dediči sporna le vprašanja pravne narave, o katerih mora odločiti zapuščinsko sodišče. Zakon namreč ne določa, da se v pravdi ugotavlja kaj je darilo in ali se to vračuna v nujni delež, ker je to stvar dednega prava. Zato je napotitev na pravdo nepotrebna oziroma celo "nezakonita". Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v nadaljnji zapuščinski postopek.

V odgovoru na pritožbo se dediči M, D, R, in Mi. H. zavzemajo za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in za potrditev izpodbijanega sklepa.

Pritožba je le delno utemeljena, v pretežnem obsegu pa je neutemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta bili zapuščinskemu sodišču predloženi dve zapustnikovi oporoki. Prva z datumom 07.06.1995, sestavljena pri odvetniku, druga z datumom 16.08.1996, sestavljena pri notarju v obliki notarskega zapisa. Z drugo, kot z najnovejšo oporoko je zapustnik vse svoje premoženje zapustil sinu J.H.. Glede na to so dediči po vstopni pravici M., R., D. in Mi. H kot dediči po dne 09.01.2001 umrlem zapustnikovem sinu S.H. izjavili, da kot zakoniti dediči po pokojnem zapustniku po vstopni pravici, uveljavljajo nujni delež.

Drugostopenjsko sodišče je opravilo obvezen preizkus izpodbijanega sklepa (drugi odstavek člena 350 Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s členoma 366 ZPP in 163 Zakona o dedovanju - ZD), ki je pokazal, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo kakšne po uradni dolžnosti upoštevne kršitve določb postopka. Pravilna uporaba materialnega prava pa pokaže, da je sklep v delu, kolikor napotuje oporočnega dediča, da vloži tožbo tudi zoper M.H. kot nujno dedinjo, materialnopravno napačen.

Krog nujnih dedičev določa ZD v 25. členu. Nujni dediči so: pokojnikovi potomci, njihovi posvojenci in njihovi potomci, njihovi starši in njihov zakonec (prvi odstavek člena 25 ZD).

Iz dejanskih podatkov predmetnega spisa - Zapisnika o zapuščinski obravnavi z dne 10.12.2007 izhaja, da je M.H. zapustnikova snaha. Slednje je razvidno tudi iz pripravljalnih vlog, ki jih je sama vložila, saj navaja, da je vdova po umrlem zapustnikovem sinu S.H.. Ker M.H. ni nujna dedinja po pokojnem A.H., je bilo treba, ob pravilni uporabi materialnega prava, izpodbijani sklep delno spremeniti tako, kakor izhaja iz prvega odstavka izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s členom 163 ZD).

V ostalem pritožba ni utemeljena. Oporočni dedič J.H. je namreč v tem zapuščinskem postopku postavil trditev, da nujni dediči kot potomci umrlega S.H., nimajo več kaj dedovati, ker je bil S.H. v celoti dedno odpravljen, oziroma je treba v njegov zakoniti dedni delež in sedaj v nujni delež nujnih dedičev, všteti darilo, ki ga je v obliki podarjenih nepremičnin prejel od očeta A.H.. Vrednost podarjenih nepremičnin pa je mnogo višja, kot bi znašala vrednost nujnih deležev. Nujni dediči so take trditve zanikali z navedbo, da pokojni nepremičnin, ki so mu bile vrnjene v denacionalizacijskem postopku, ni podaril, zato jih ni mogoče všteti v nujni delež.

Iz navedenega sledi, da obstaja med dediči spor o tistih zapustnikovih neodplačnih razpolaganjih v korist njunih dedičev, zaradi katerih je zapuščina, potrditvah napotenega dediča sedaj manjša. Glede na navedbo, da zaradi tega nujni dediči sploh niso prikrajšani pri svojem nujnem deležu, je zato treba ugotoviti dejansko vsebino, obseg in vrednost zatrjevanih razpolaganj, saj bo mogoče le na takšen način opraviti izračun po določbah 28. člena ZD (izračun nujnega deleža in razpoložljivega dela zapuščine).

Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da med dediči obstaja spor glede obsega zapuščine oziroma glede njenega razpoložljivega dela (1. točka člena 212 ZD) in je v skladu s prvim odstavkom 213. člena ZD dediča J.H. utemeljeno napotilo na pravdo, saj je njegova trditev, da ni več razpoložljivega dela, manj verjetna.

Po obrazloženem je bilo o pritožbi v delu, kolikor izpodbija neutemeljenost napotitve na pravdo, zaradi pomanjkanja razlogov iz 1. točke 212. člena ZD, odločiti tako, kakor izhaja iz izreka tega sklepa (2. točka člena 365 ZPP v zvezi s členom 163 ZD).

Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov ima, ob v pretežnem obsegu neuspešni pritožbi in odgovoru na pritožbo, ki k sprejeti odločitvi ni ničesar prispeval, podlago v določbah tretjega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 155. člena ZPP oboje v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP ter člena 163 ZD.