Jedro

Tožnik je do povračila stroškov vložene tožbe za oba dela tožbenega zahtevka (v zvezi z nezakonitostjo odpovedi in regresom za letni dopust) upravičen na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP, ker je bila tožba v konkretnem primeru potrebna, tožena stranka pa je izpolnila tožbeni zahtevek (oziroma o izpolnitvi obvestila tožnika) po vložitvi tožbe.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep delno spremeni tako, da se stroški, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, znižajo na 364,90 EUR, v preostalem pa se pritožba zavrne in se sklep v nespremenjenem delu potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom naložilo toženi stranki, naj tožniku v roku 15 dni plača stroške tega delovnega spora v znesku 720,12 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga njegovo spremembo tako, da se v celoti zavrne zahteva tožnika za povrnitev pravdnih stroškov s stroškovno posledico, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločitev. Navaja, da ni sporno, da sta s tožnikom sklenila sodno poravnavo, vendar pa je bila sklenjena le glede dela tožbenega zahtevka - plačila regresa za letni dopust. Trdi, da je tožnik uspel le z delom tožbenega zahtevka, tožba za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in reintegracijski zahtevek pa sta bila nepotrebna, zaradi česar tožnik za ta del tožbenega zahtevka ni upravičen do povračila pravdnih stroškov. Pove, da je tožnika že 10. 10. 2016, kar je pred vložitvijo predmetne tožbe, ki je bila vložena 20. 10. 2016, prijavila nazaj v zavarovanje, zaradi česar je bila tožba v tem delu nepotrebna, posledično pa tožnik ni upravičen do povračila pravdnih stroškov, saj gre za zlorabo procesnih pravic oziroma pravice do tožbe. Navaja, da je tožniku poravnala vse zapadle plače in obračunala ter plačala vse davke ter prispevke. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje glede na sklenitev sodne poravnave le glede dela zahtevka upoštevati 159. člen ZPP in odločiti, da vsaka stranka krije svoje stroške. Trdi, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni navedlo pravne podlage in tudi ni utemeljilo odločitve o stroških, zaradi česar se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. Po njenem mnenju je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik s tožbenim zahtevkom uspel. Navaja, da sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku sploh ni odločalo, zaradi česar ni mogoče reči, da je ta s tožbenim zahtevkom uspel. Podrejeno podaja pritožbo tudi glede višine priznanih pravdnih stroškov zaradi nepravilne uporabe veljavne odvetniške tarife. Zatrjuje, da tožnik ni upravičen do nagrade za tožbo v višini 600 točk in za narok 600 točk, saj pooblaščeni odvetnik ni zastopal delodajalca, ampak delavca, pa še to gre le za denarni zahtevek v višini bruto 790,00 EUR - regres, zaradi česar je pravilna nagrada za zastopanje le 200 točk za tožbo. Meni, da tožnik ni upravičen do povračila pravdnih stroškov za prvi narok, saj se ta glede glavne stvari sploh ni opravil, ampak je prišlo do sklenitve sodne poravnave. Pove, da je sodišče prve stopnje prvi narok opravilo le glede stroškov postopka, za kar pa tožniku ne pripada nagrada po tarifni št. 15/3 Odvetniške tarife, saj se ni obravnavala glavna stvar. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo po pooblaščencu odgovarja in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Ni podana niti bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijani sklep vsebuje zadostne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sklep lahko preizkusilo.

6. V predmetni zadevi je tožnik s tožbo zahteval ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je podala tožena stranka, reintegracijo in reparacijo. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da je tožnika z istim dnem prijavila nazaj in je sedaj prijavljen, ter se zavezala, da mu bo plačala vse, kar mu pripada. Z dopisom z dne 5. 12. 2016 je tožena stranka sodišču predložila potrdila o plačilu plač za mesece avgust, september in oktober 2016. Na naroku za glavno obravnavo sta stranki soglašali, da je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in da so odpravljene vse njene posledice, tožena stranka je tožnika namreč 10. 10. 2016 prijavila nazaj v zavarovanje, pred narokom pa mu je plačala tudi denarne zahtevke, razen regresa za letni dopust. Glede regresa za letni dopust sta stranki sklenili sodno poravnavo, s katero se je tožena stranka zavezala tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2016 v bruto znesku 790,00 EUR in mu plačati ustrezni neto znesek. Glede dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na stroške postopka, stranki nista sklenili sodne poravnave, zato je sodišče prve stopnje po opravljenem naroku izdalo izpodbijani sklep.

7. Sodišče prve stopnje o delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo in reparacijo, ni odločilo s sodbo. Ker tožnik v zvezi s tem ni zahteval izdaje (dopolnilne) sodbe, se šteje, da je ta del tožbenega zahtevka umaknil (prim. sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1082/2010 z dne 9. 12. 2010). Glede na to, da je bila tožba umaknjena takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek (prvi odstavek 158. člena ZPP), tožnik ni dolžan toženi stranki povrniti stroškov postopka, povezanih s tem delom tožbenega zahtevka. Tožena stranka neutemeljeno zatrjuje, da tožnikova tožba ni bila potrebna. Tožnik je tožbo za ugotovitev nezakonitosti odpovedi vložil zoper redno odpoved, ki mu jo je tožena stranka podala 19. 9. 2016 in za katero je po lastnih besedah izvedel 26. 9. 2016. V odgovoru na tožbo je tožena stranka sicer podala trditve o tem, da je tožnika za nazaj prijavila v socialna zavarovanja, ni pa trdila in dokazovala, da bi bilo to tožniku znano, niti se ni kaj takega izkazalo v nadaljnjem postopku pred sodiščem prve stopnje. Glede na navedeno je bila tožnikova tožba tudi v tem delu potrebna, tožniku namreč pravnega varstva v zvezi z nezakonito odpovedjo ni mogoče odrekati, še posebej, ker s ponovno prijavo v zavarovanje sploh ni bil seznanjen, izostali dohodki pa so mu bili plačani že po vložitvi tožbe. Ob tem ni nepomembno, da sta stranki na naroku za glavno obravnavo kot nesporno ugotovili, da je bila odpoved nezakonita, njene posledice pa niso bile v celoti odpravljene pred vložitvijo tožbe. Tožnik je do povračila stroškov vložene tožbe za oba dela tožbenega zahtevka (v zvezi z nezakonitostjo odpovedi in regresom za letni dopust) upravičen na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP, ker je bila tožba v konkretnem primeru potrebna, tožena stranka pa je izpolnila tožbeni zahtevek (oziroma o izpolnitvi obvestila tožnika) po vložitvi tožbe (prim. sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 976/2010 z dne 17. 1. 2011).

8. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje skladno z določbo 159. člena ZPP odločiti, da vsaka stranka krije svoje stroške. V predmetni zadevi je bila glede na zapis v zapisniku z dne 8. 3. 2017 sodna poravnava sklenjena izključno glede obveznosti plačila regresa za letni dopust, ne pa glede stroškov postopka, glede katerih sta stranki odločitev prepustili sodišču. Ne gre torej za situacijo iz prvega odstavka 159. člena ZPP, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da mora tožena stranka tožniku povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

9. Pritožba pa utemeljeno uveljavlja, da so bili stroški tožniku priznani v previsokem znesku. Za tožbo je sodišče prve stopnje tožniku priznalo 600 točk, vendar pa mu po veljavni Odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 2/2015 - OT) za tožbo pripada iz naslova tožbenega zahtevka v sporu o prenehanju delovnega razmerja 300 točk (tretja alineja točke b) tar. št. 15/1 OT) in iz naslova tožbenega zahtevka za plačilo regresa za letni dopust 200 točk, skupaj torej le 500 točk. Za narok je sodišče prve stopnje tožniku priznalo 600 točk, vendar pa se na njem ni obravnaval tožbeni zahtevek v zvezi z nezakonitostjo odpovedi, zato gre tožniku nagrada za poravnalni narok za tožbeni zahtevek v zvezi z regresom za letni dopust v višini 100 točk (točka b) tar. št. 15/3 OT). Skupni nagradi v višini 600 točk je treba prišteti še potne stroške v višini 40 točk (tretji odstavek 10. člena OT), 2-odstotne izdatke za stranko v višini 12 točk (tretji odstavek 11. člena OT) in 22-odstotni DDV v višini 143 točk, skupaj torej 795 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR znaša 364,90 EUR. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in stroške, ki jih je dolžna povrniti tožniku, znižalo na 364,90 EUR (peta alineja 358. člena v povezavi s 3. točko 365. člena ZPP). V presežku pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje, saj niso podani pritožbeni razlogi in tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. točka 365. člena ZPP).

10. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe na podlagi prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl. - ZDSS-1).

11. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj je bila pritožba deloma utemeljena, v preostalem pa odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).