Jedro

V postopku pred sodiščem druge stopnje ne obsojenec ne njegov zagovornik nista podala predloga za izločitev katerekoli sodnice kazenskega oddelka Višjega sodišča v Ljubljani, čeprav za to ni bilo ovir. Obsojenec se je imel možnost seznaniti s tem, kdo so sodniki kazenskega oddelka višjega sodišča in kako so sestavljeni senati. V letnem razporedu dela je vnaprej določena sestava pritožbenih senatov. Letni razpored dela pa se skladno z določbami Sodnega reda objavi na oglasni deski sodišča in objavi tudi na spletu. Obramba ima tako možnost zahtevati izločitev sodnice ali sodnika višjega sodišča do začetka seje pritožbenega senata. Izločitev sodnika višjega sodišča lahko stranka zahteva le do začetka seje senata (tretji odstavek 41. člena ZKP). Izločitveni razlog bi sicer bilo možno uveljavljati tudi po začetku seje senata višjega sodišča v zvezi s kršitvijo, ki je nastala v pritožbenem postopku, če bi vložnik utemeljil, da razloga pred sejo senata ni mogel uveljavljati. V zahtevi za varstvo zakonitosti pa obsojenec tega ne trdi. Njegove navedbe so tudi tako splošne, da so sodnice (okoliščina spol) odločale o njegovi pritožbi, da ni mogoče trditi, da je konkretiziral razloge, ki utemeljujejo dvom v nepristranskost sodnika. Po navedenem kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP kot posledica kršitve 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, ki jo zatrjuje obsojenec, ni niti konkretizirana tako, da bi Vrhovno sodišče njegovega navedbe lahko preizkusilo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 29. 6. 2016 obsojenega L. K. spoznalo za krivega pod točko 1 kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in treh kaznivih dejanj zanemarjanja otroka in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Za kaznivo dejanje pod točko 1 je obsojencu določilo kazen tri leta zapora, za dejanja pod točko 2 pa za vsako kazen deset mesecev zapora ter mu nato na podlagi določb o steku izreklo enotno kazen pet let in tri mesece zapora. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki in nagrada zagovornice ter pooblaščencev oškodovancev pa obremenjujejo proračun. Oškodovance S. K. – sedaj M. ter E. in T. K. je s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo (drugi odstavek 105. člena ZKP). Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo in sklepom z dne 1. 2. 2017 odločilo, da se pritožbi obsojenčevega zagovornika delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede dejanja pod točko 1 izreka „v celoti“ razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; ter da se v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obsojencu za vsako dejanje pod točko 2 izreka določena kazen zniža na sedem mesecev zapora in se obtožencu izreče enotna kazen eno leto in šest mesecev zapora. V ostalem je zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih in nerazveljavljenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo in sklep višjega sodišča je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi ugodi, razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje in kazenski postopek zoper njega ustavi.

3. Vrhovni državni tožilec je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP navedel, da zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena v delu, ki se nanaša na točko 1 obtožnice, na kaznivo dejanje spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 183. člena KZ, saj je višje sodišče za to kaznivo dejanje sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje, kar pomeni, da o zadevi še ni pravnomočno odločeno. Državni tožilec ocenjuje, da zahteva za varstvo zakonitosti, ki se nanaša na del sodne odločbe, s katero je bil končan kazenski postopek ni utemeljena in predlaga, da jo Vrhovno sodišče zavrne.

4. O odgovoru državnega tožilca se je obsojenec pisno izjavil. 5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirana in ne le poimensko navedene. Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

6. Obsojenec v zahtevi izpodbija tudi razveljavljeni del sodbe. Tega dela zahteve Vrhovno sodišče ni obravnavalo, saj se sme po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo po pravnomočno končanem kazenskem postopku. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo praviloma šele po tem, ko je kazenski postopek v zadevi pravnomočno končan. Izjema od tega pravila je predpisana v četrtem odstavku 420. člena ZKP, ki dovoljuje vložitev zahteve za varstvo zakonitosti pred pravnomočno končanim kazenskim postopkom zoper pravnomočno odločbo o odreditvi ali podaljšanju pripora (če pripor podaljša senat Vrhovnega sodišča ali če je pripor podaljšan po vložitvi obtožnice). Ker kazenski postopek za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 183. člena KZ še ni pravnomočno končan in ni izdana sodna odločba, zoper katero bi imel obsojenec pravico vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, obsojenčeva zahteva v delu, v katerem izpodbija tudi sklep višjega sodišča, ni dovoljena.

7. Pogoj za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je tako pravnomočnost sodne odločbe v materialnem in formalnem smislu. V primerih, ko del sodbe postane pravnomočen in tudi izvršljiv, je mogoče šteti, da je kazenski postopek v tem delu pravnomočno končan (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 457/2006 z dne 28. 6. 2007 in druge). Vrhovno sodišče je presodilo, da je sodba postala za kazniva dejanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1 formalno in materialno pravnomočna.

8. Z navedbami, da je odločba višjega sodišča „pristranska“, saj so bile članice senata le sodnice, pa tudi oškodovanci so pretežno ženskega spola, prav tako je na prvi stopnji sodila ženska, zaradi česar utemeljeno dvomi v nepristranskost sojenja, obsojenec nakazuje na izločitveni razlog po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP, ter na kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP, v povezavi s citirano določbo o odklonilnem razlogu za izločitev sodnika.

9. V postopku pred sodiščem druge stopnje ne obsojenec ne njegov zagovornik nista podala predloga za izločitev katerekoli sodnice kazenskega oddelka Višjega sodišča v Ljubljani, čeprav za to ni bilo ovir. Obsojenec se je imel možnost seznaniti s tem, kdo so sodniki kazenskega oddelka višjega sodišča in kako so sestavljeni senati. V letnem razporedu dela, je vnaprej določena sestava pritožbenih senatov. Letni razpored dela pa se skladno z določbami Sodnega reda objavi na oglasni deski sodišča in objavi tudi na spletu. Obramba ima tako možnost zahtevati izločitev sodnice ali sodnika višjega sodišča do začetka seje pritožbenega senata (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 340/2009 z dne 3. 6. 2010, točka 8 in druge). Izločitev sodnika višjega sodišča lahko stranka zahteva le do začetka seje senata (tretji odstavek 41. člena ZKP). Izločitveni razlog bi sicer bilo možno uveljavljati tudi po začetku seje senata višjega sodišča v zvezi s kršitvijo, ki je nastala v pritožbenem postopku, če bi vložnik utemeljil, da razloga pred sejo senata ni mogel uveljavljati. V zahtevi za varstvo zakonitosti pa obsojenec tega ne trdi. Njegove navedbe so tudi tako splošne, da so sodnice (okoliščina spol) odločale o njegovi pritožbi, da ni mogoče trditi, da je konkretiziral razloge, ki utemeljujejo dvom v nepristranskost sodnika. Po navedenem kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP kot posledica kršitve 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, ki jo zatrjuje obsojenec, ni niti konkretizirana tako, da bi Vrhovno sodišče njegovega navedbe lahko preizkusilo.

10. Obsojenec v točki 5. zahteve navaja, da se sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe sklicuje na pričo po imenu T. K. in da priča s tem imenom v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila zaslišana. Navedbe vložnika zahteve so točne, vendar ne vplivajo na zakonitost sodbe. Sodišče druge stopnje je v točki 12 na strani 6 sodbe med drugim zapisalo: „na podlagi izpovedb prič E. K., D. K. in T. K., ki so opisali ravnanje obtoženca in izvedenskih mnenj izvedenk klinično psihološke in psihiatrične stroke o posledicah, ki potrjujejo, da so bili oškodovanci žrtve obtoženčevega nasilja, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je obtoženec v časovnem obdobju od septembra 2009 do vključno februarja 2012 (ko je E. K. z otroki odšla v materinski dom) nad oškodovanci izvajal druge oblike nasilnega vedenja in nadvlade (preprečevanje stikov s starimi starši, odtegovanje priboljškov, katere si je vpričo otrok privoščil sam, vpitje, metanje krožnikov čez mizo, kričanje pri skupnih obedih in nazadnje večdnevno bivanje v hudem mrazu), ki predstavljajo psihično nasilje in tudi po oceni pritožbenega sodišča močno presegajo običajne vzgojne okvire“. Že iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje je mogoče sklepati, da gre za očitno pisno pomoto v imenu, ki jo je mogoče odpraviti tudi s popravnim sklepom. Namreč, v postopku pred sodiščem prve stopnje je bil kot priča zaslišan L. K. (v tretjem odstavku na strani 4 sodbe sodišča prve stopnje je kot priča naveden L. K.), ki je tudi izpovedoval o obsojenčevem ravnanju do oškodovanca (E. K., ki ga omenja v izjavi o odgovoru državnega tožilca obsojenec, ni bil zaslišan). Gre torej za očitno pisno pomoto v imenu, ki jo je mogoče odpraviti s popravnim sklepom, izdanim na podlagi določbe prvega odstavka 365. člena ZKP, ki določa, da pomote v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti popravi s posebnim sklepom predsednik senata na zahtevo strank ali po uradni dolžnosti.

11. Obsojenec v točkah 3, 4, 6 in 8 zahteve ne zatrjuje kršitev procesnega ali materialnega zakona, ki jih presoja Vrhovno sodišče z zahtevo za varstvo zakonitosti, ampak izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem v pravnomočni sodbi. Podaja lastno presojo izvedenih dokazov, izpovedbe prič vrednoti drugače, kot so ocenjene v pravnomočni sodbi ter izraža nestrinjanje z ugotovitvami v izvedenskem mnenju sodne izvedenke N. H. ter tudi to vrednoti in ocenjuje drugače kot sodišče v pravnomočni sodbi. Z navedbami trdi, da dejstva, ki so bila podlaga za uporabo kazenskega zakona, niso pravilno ugotovljena in uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

12. Obsojenec tudi trdi, da je bila storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, češ da je obtožba prekoračena in da je prišlo do zastaranja kazenskega pregona, saj so zastaralni roki že potekli. Obeh kršitev obsojenčev zagovornik v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ni uveljavljal in tako ni izčrpal pravnega sredstva. Iz zakonskega besedila petega odstavka 420. člena ZKP je razvidno, da mora biti redno pravno sredstvo (pritožba) izčrpano, ne le formalno, to je z njegovo vložitvijo, temveč tudi materialno, to je vsebinsko. Slednje pomeni, da mora vlagatelj kršitve, ki jih uveljavlja z zahtevo za varstvo zakonitosti, konkretizirati in jih ustrezno obrazložiti že v postopku s pritožbo, kar s pritožbo ni bilo storjeno. Po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti v tem delu ne izpolnjuje pogojev iz petega odstavka 420. člena ZKP, zato citiranih navedb Vrhovno sodišče ni obravnavalo.

13. V točki 9 zahteve pa obsojenec izraža nestrinjanje z odločbo o stroških kazenskega postopka in navaja, da ne ve, kateri stroški so, niti v kakšni višini so nastali. S citiranimi navedbami obsojenec izraža nestrinjanje z odločbo sodišča, da je dolžan plačati stroške postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. S pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zagovornik ni izpodbijal odločbe o stroških (tudi v tem delu zahteve gre tako za materialno neizčrpanost). Obsojenec pa tudi razen golega nestrinjanja z odločbo o stroških postopka, ne navaja ničesar, kar bi bilo mogoče kvalificirati kot kršitev zakona, ki jo je mogoče preizkusiti.

14. Po navedenem je Vrhovno sodišče obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

15. Vrhovno sodišče je obsojenca oprostilo plačila sodne takse. Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.