Jedro

Izdaja (odložitvene) začasne odredbe v zadevi ne more temeljiti na samem dejstvu razveljavitve dovoljenja za začasno prebivanje, temveč na obstoju težko popravljive škode, ki bi zaradi njega oz. v povezavi z njim tožniku lahko nastala, še preden bi sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodilo, ali je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita.

Sodišče ugotavlja, da je ob odsotnosti kakršnihkoli nasprotnih navedb toženke dejstvo nastale težko popravljive škode, sploh glede na tožnikovo izgubo statusa, odsotnost sredstev za preživljanje in prihodkov ter (grozečo) izgubo prebivališča, ob tem, da v Sloveniji nima nobene druge pridobitne možnosti, izkazano s potrebno stopnjo verjetnosti.

Ker toženka ni podala nobenih navedb o nujnosti razveljavitve enotnega dovoljenja za prebivanje in delo z vidika varovanja javnega interesa in tretjih oseb, sodišče ugotavlja, da je z zadostno verjetnostjo izkazano, da nasproti izdaji začasne odredbe ne stoji javni interes oz. pravno varovani interes nasprotne stranke oz. da ta ne bosta prizadeta z izdano začasno odredbo.

Izrek

I. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se delno ugodi in se zadrži izvršitev 1. točke odločbe Upravne enote Maribor št. 214-7248/2023-6227-7 z dne 12. 12. 2023 do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

II. V preostalem delu se zahteva za izdajo začasne odredbe zavrne.

III. Odločitev o stroških tega postopka se pridrži do končne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je toženka tožniku razveljavila enotno dovoljenje za prebivanje in delo (v nadaljevanju enotno dovoljenje), ki ga je izdala Upravna enota Maribor (1. točka izreka), tožniku določila 10-dnevni rok za prostovoljni odhod (2. točka izreka) oz. prisilno odstranitev, če ne bo upošteval roka za prostovoljni odhod (3. točka izreka). Določila mu je še prepoved vstopa za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če tožnik zapusti Republiko Slovenijo (v nadaljevanju RS), območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, v roku za prostovoljni odhod (3. točka izreka), ter odločila, da mora v roku 8 dni od prenehanja vrniti navedeno enotno dovoljenje (4. točka izreka) in da stroški postopka niso bili zaznamovani (5. točka izreka).

2.V obrazložitvi odločbe je navedla, da je Upravna enota Maribor 27. 7. 2023 prejela obvestilo Generalne policijske uprave, da jih je Urad SIRENE Nemčija istega dne obvestil, da je 4. 7. 2023 tožniku pristojni Okrožni urad Esslingen izdal odločbo o vrnitvi, ki ji sledi prepoved vstopa. Iz odločbe je razvidno, da je tožnik bival v Nemčiji vsaj od 24. 6. 2023 in tam delal brez potrebnih dovoljenj, zato je njegovo bivanje nezakonito v skladu z določbami nemškega zakona o prebivanju. Zoper tožnika je bila izdana uredba o izgonu in grozila mu je deportacija. Odločbi o vrnitvi sledi prepoved bivanja za 2 leti. Imenovani je 5. 7. 2023 odšel iz države, prepoved vstopa je tako veljavna do 5. 7. 2025. Zaradi navedenega je Upravna enota Maribor 27. 7. 2023 po uradni dolžnosti uvedla postopek razveljavitve enotnega dovoljenja. Toženka se sklicuje v obrazložitvi na 56., 58. in 60.a člen Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Navaja, da je z dopisom seznanila tožnika, da je bil uveden postopek razveljavitve enotnega dovoljenja, ki mu je bilo izdano; da bo organ v skladu s prvim odstavkom 56. člena ZTuj-2 enotno dovoljenje, ki mu je bilo izdano dne 5. 5. 2022, razveljavil, ker izpolnjuje pogoje za zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje po 6. alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, ki določa, da se dovoljenje za prebivanje v RS tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu RS. Tak razlog je bivanje in delo v Nemčiji vsaj od 24. 6. 2023, zaradi katerega mu je Okrožni urad Esslingen izdal odločbo o vrnitvi. Tujec je imetnik enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v RS, ki pa mu ne dovoljuje dela v drugih državah, razen v primeru, ko je tujec s strani delodajalca s sedežem v RS, pri katerem je v delovnem razmerju, v času trajanja delovnega razmerja, zaradi opravljanja storitev napoten na delo v tujino. Iz vpogleda v evidence Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki ga je organ opravil 9. 10. 2023, je tudi razvidno, da tujec ni v tem času bil napoten na delo izven RS. Ker je deloval direktno v nasprotju s pogoji dela, ki mu jih dovoljuje izdano enotno dovoljenje za prebivanje, obstaja razlog za domnevo, da se tujec tudi v bodoče ne bo podrejal pravnemu redu RS. Tujec je bil seznanjen, da lahko v roku 8 dni od vročitve dopisa pošlje organu svojo izjavo o ugotovitvah organa in morebitne nasprotne dokaze; če izkazuje kakšne osebne, družinske, gospodarske in druge vezi, ki ga vežejo na RS, in bi posledice, ki bi jih razveljavitev dovoljenja za prebivanje povzročila tujcu ali njegovi družini, utemeljevale, da se mu dovoljenje za prebivanje ne razveljavi, je bil pozvan, da jih v danem roku navede in predloži dokaze za svoje navedbe; da bo organ, če navedenih dokumentov ne bo predložil, odločil na podlagi do takrat zbranih dokazov in izdal odločbo, s katero bo enotno dovoljenje za prebivanje in delo, ki mu je bilo izdano, razveljavil. Dopis je bil stranki vročen dne 26. 10. 2023. Tožnik se ni odzval in do izdaje te odločbe ni predložil dokazil, da še izpolnjuje pogoje za izdajo enotnega dovoljenja.

3.Tožnik v tožbi pojasnjuje, da mu navedeni dopis ni bil nikoli vročen osebno, poleg tega tudi ni bil preveden v albanski jezik. Tožnik slovenskega jezika ne razume, vse navedeno, vključno s kršitvijo pravil o izjasnitvi o vseh potrebnih dejstvih in okoliščinah v postopku predstavlja bistvene kršitve postopka Zakona o splošnem upravnem postopku. Sklicuje se tudi na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje (ni jasna opr. št. odločbe Okrožnega urada Esslingen; sam pa se je sicer zoper navedeno odločbo pritožil in še ni postala pravnomočna) in neobrazložitev odločbe, ki je zato ni mogoče preizkusiti (ni navedena pravna podlaga, na podlagi katere toženka v primerih, ko se v drugi državi EU ugotovi nezakonitost bivanja tujca, ki ima izdano enotno dovoljenje, po uradni dolžnosti prične postopek razveljavitve enotnega dovoljenja). Navaja še, da je od 30. 5. 2023 zaposlen pri družbi C., d.o.o., ki ga je tudi napotila na delo v Republiko Nemčijo 1. 6. 2023. Zato meni, da je ravnal v celoti v skladu s pravnim redom RS.

4.Tožnik predlaga tudi izdajo začasne odredbe, in sicer odložitev izvršitve izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, saj bi se z izvršitvijo akta prizadejala tožniku težko popravljiva škoda. Tožnik je redno zaposlen pri delodajalcu C., d.o.o., s katerim ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 30. 5. 2023, za določen čas do 5. 5. 2024. Pogoj za nadaljevanje Pogodbe o zaposlitvi je veljavno enotno dovoljenje, saj tožnik brez veljavnega enotnega dovoljenja v RS kot tujec ne more biti zaposlen. Tožnik sam (in njegova žena B. B. ki prav tako živi v RS) sta eksistencialno odvisna od mesečne plače, ki jo na podlagi dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi tožnik redno vsak mesec prejema od delodajalca, saj drugih prejemkov in drugega vrednejšega premoženja nimata in oz. z njim ne razpolagata. Z navedenimi prihodki torej tožnik in njegova žena zagotavljata pokrivanje vseh osnovnih življenjskih potreb in stroškov (hrana, prevoz, najem stanovanja ...) in bi zato v primeru, da razveljavitev enotnega dovoljenja ostane v veljavi, zaradi izgube zaposlitve tožnika, oba ostala brez plače tožnika kot edinega vira prihodka za preživljanje obeh. Pogodba o zaposlitvi tožniku izteče 5. 5. 2024, vendar je delodajalec z njim pripravljen skleniti novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas po izteku obstoječe pogodbe o zaposlitvi, saj je z delom tožnika zadovoljen, kot to izhaja iz izjave delodajalca z dne 10. 1. 2023. Z izvršitvijo odločbe bi tožnik v posledici izgubil vse svoje prihodke, s katerimi sedaj preživlja sebe in ženo, pa tudi možnost, da se zakonito zaposli tudi pri katerem drugem delodajalcu v RS, saj to brez veljavnega enotnega dovoljenja ni mogoče. RS pa tožniku predstavlja tudi sicer center njegovih življenjskih interesov. Tožnik tudi sicer večino svojega časa, vključno s prostim časom, preživi skupaj z družino v RS, kjer ima širok krog prijateljev in znancev. Tožnikov center življenjskih interesov je torej v RS, zato bi razveljavitev enotnega dovoljenja zanj pomenilo izredno močan poseg v njegove že pridobljene in pričakovane pravice in težko popravljivo škodo, saj bi tožnik ostal brez plače, ki predstavlja edini vir prihodkov in vir za preživljanje, ki mu ga sedaj na podlagi pogodbe o zaposlitvi zagotavlja delodajalec, razveljavitev enotnega dovoljenja pa bi pomenila tudi nezmožnost zaposlitve pri kateremkoli drugem delodajalcu v RS, medtem ko bi prisiljen odhod iz RS za tožnika pomenil dejansko razbitje njegove družine, katere center življenjskih interesov je medtem prav tako postala RS. Enako močan poseg v že pridobljene pravice in težko popravljivo škodo pa bi torej razveljavitev enotnega dovoljenja predstavljala tudi za njegovo družino. Še posebej za ženo, ki je nezaposlena in jo v celoti preživlja tožnik. Z zadržanjem izpodbijane odločbe tudi z ničemer ne bi bila prizadeta javna korist oz. korist toženke. Tožnik je do sedaj pravni red RS v celoti upošteval in so trditve toženke v tej smeri povsem neosnovane, saj bazirajo na še nepravnomočno ugotovljenih kršitvah tožnika v zvezi s pridobivanjem delovnih dovoljenj za delo tožnika v Nemčiji, za katere pa ni odgovoren tožnik, temveč delodajalec oz. njegovi zunanji sodelavci. Tako v primeru tožnika ne gre za nobeno izigravanje ali namerno nespoštovanje predpisov, veljavnih v RS ali oziroma v Nemčiji, temveč za splet dogodkov, na katere tožnik ni imel vpliva in so izven njegove sfere skrbnega in zakonitega ravnanja v RS, h kateremu je tožnik sicer zavezan, kot tujec, ki ima izdano enotno dovoljenje.

Toženka v zvezi s predlagano začasno odredbo navaja, da izdaja začasne odredbe ni potrebna, saj za tožnika do konca postopka pred Upravnim sodiščem ne morejo nastati negativne posledice zaradi izpodbijane odločbe. Iz točke 2. navedene odločbe namreč izhaja, da obveznost tožnika za zapustitev države in ostale posledice, ki iz tega izhajajo, nastanejo šele s pravnomočnostjo predmetne odločbe. Glede tožbenih navedb pa toženka še navaja, da je bil tožnik z dopisom seznanjen z uvedbo postopka razveljavitve enotnega dovoljenja. Dopis je bil tožniku vročen dne 26. 10. 2023. Da ga je dejansko prejel oz. bil z njim seznanjen, izkazuje njegovo sodelovanje v postopku razveljavitve, saj je 30. 10. 2023 upravnemu organu osebno predložil svoj potni list, dovoljenje za prebivanje in dovoljenje za prebivanje D. D. ter navedel telefonsko številko tolmača. Glede na to, da je navajal, da ima tolmača, lahko organ predpostavlja, da je ta tožniku prevedel seznanitev pred razveljavitvijo dovoljenja za prebivanje. Dne 20. 11. 2023 je uradna oseba kontaktirala tožnika oz. njegovega prevajalca na telefonsko številko, ki jo je stranka sama posredovala. Tolmač je obrazložil, da je tožnik pooblastil odvetnika in bo verjetno dal odgovor v naslednjih dneh. Tožniku se je sporočilo, da se z izdajo odločitve počaka še nekaj dni. O tem dejstvu je bil sestavljen uradni zaznamek. Do izdaje odločbe 12. 12. 2023 toženka ni prejela nobenega nadaljnjega odziva tožnika. V obrazložitvi odločbe je navedena zakonodaja, ki predstavlja podlago za postopek razveljavitve enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, 1. alineja prvega odstavka 56.člena ZTuj-2, in sicer če se naknadno ugotovi, da tujec ne izpolnjuje več pogojev za izdajo dovoljenja za prebivanje ali da obstajajo drugi razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja v skladu s tem zakonom. ZTuj-2 v 6. alineji prvega odstavka 55. člena določa, da se dovoljenje za prebivanje v RS tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu RS. Nezakonito prebivanje in delo tujca v drugi državi vzbuja tak sum, še posebej, če gre za bivanje in delo v nasprotju z izdanim slovenskim enotnim dovoljenjem za prebivanje in delo. Prepoved vstopa se tujim državnim organom sporoča na podlagi dokončnih oziroma pravnomočnih odločb. Tožnik je imetnik enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Sloveniji, ki pa mu ne dovoljuje dela v drugih državah, razen v primeru, ko je tujec s strani delodajalca s sedežem v RS, pri katerem je v delovnem razmerju, v času trajanja delovnega razmerja, zaradi opravljanja storitev napoten na delo v tujino. Iz vpogleda v uradne evidence Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki ga je upravni organ opravil 9. 10. 2023, je bilo razvidno, da tujec ni bil v tem času napoten na delo izven RS. Zato je upravni organ sklepal, da je deloval direktno v nasprotju s pogoji dela, ki mu jih dovoljuje izdano enotno dovoljenje za prebivanje in je zato obstajal razlog za domnevo, da se tujec tudi v bodoče ne bo podrejal pravnemu redu RS. Osnovna dolžnost tožnika je, da poskrbi, da je njegovo prebivanje v RS in v času napotitve, v skladu z vso relevantno zakonodajo. Zato tudi izgovarjanje na to, da druge osebe niso poskrbele, da je njegova dokumentacija v skladu z zakonodajo, tožnika ne opravičuje dolžnosti podrejanja pravnemu redu RS. Tudi ne/pravnomočnost tuje odločbe ne vpliva na dejstvo, da se tožnik dejansko ni podrejal pravnemu redu RS, s tem ko ni imel urejene vse potrebne dokumentacije, saj njegova napotitev ni bila zavedena v evidencah Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Iz dokumentacije, ki jo je tožnik predložil tožbi (izpis zavarovanj osebe) izhaja, da je bil tožnik napoten v tujino z dnem 31. 7. 2023 (šifra zavarovanja 2). Dejstvo, da ima izdano dovoljenje za prebivanje tudi žena, ne vpliva na razveljavitev tožnikovega dovoljenja za prebivanje, saj je ženino začasno dovoljenje za prebivanje zaradi združitve družine izdano na osnovi tožnikovega, saj pripada pravica do združevanja družinskih članov izključno tožniku. V primeru, da se razveljavi dovoljenje za prebivanje tožniku, to predstavlja tudi razlog za začetek postopka razveljavitve dovoljenja za prebivanje ženi. Drugi družinski član, ki ga navaja tožnik, v Sloveniji prebiva na podlagi samostojnega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, ki ni vezano na dovoljenje tožnika, torej samostojno in pridobiva lastni prihodek. Posledice razveljavitve dovoljenja za prebivanje so tudi ekonomske (izguba prihodkov), kar pa ne odtehta kršitve zakonodaje, ki narekuje razveljavitev dovoljenja za prebivanje. Upravni organ je odločil na podlagi njemu dostopne dokumentacije in podatkov iz uradnih evidenc, ki se skladajo tudi s predloženimi dokazi (izpis zavarovanj z dne 10. 1. 2024) in v odsotnosti drugega odziva tožnika na seznanitev stranke pred izdajo negativne odločitve, s katero je tožnik očitno bil seznanjen. Upravni organ je tožnika celo čakal dlje od določenega roka za odgovor na seznanitev. Zato upravni organ sklepa, da je upravni postopek voden pravilno in odločitev pravilna in primerno obrazložena, saj tudi upoštevanje novih navedb ne vpliva na končno odločitev upravnega organa.

K I. in II. točki izreka

6.Predlog za izdajo začasne odredbe je delno utemeljen.

7.Na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1). Zakon ne določa, kakšno škodo je mogoče šteti za težko popravljivo v smislu navedene zakonske določbe, vendar pa mora biti glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča taka škoda resna, tožniku mora neposredno groziti, začasno pa jo je mogoče odvrniti le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta.

8.V obravnavani zadevi je tožnik vložil tožbo zoper odločbo toženke o razveljavitvi enotnega dovoljenja. Ob tem je predlagal izdajo odložitvene začasne odredbe (tj. da se odloži izvršitev izpodbijanega akta).

9.Ni dvoma, da izpodbijani akt že po svoji naravi povzroči za prizadeto osebo težko popravljive posledice, vendar pa zgolj posledice, ki so dejansko namen in cilj izpodbijanega akta same po sebi še ne pomenijo težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1. Izdaja začasne odredbe v zadevi, kot je obravnavana, ne more temeljiti na samem dejstvu razveljavitve dovoljenja za začasno prebivanje, temveč na obstoju težko popravljive škode, ki bi zaradi njega oz. v povezavi z njim tožniku lahko nastala, še preden bi sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodilo, ali je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Navedena težko popravljiva škoda bi tudi morala pretehtati nad potrebnim varstvom javnega interesa, da bi bilo začasno odredbo mogoče izdati (32. člen ZUS-1). Okoliščine, ki utemeljujejo težko popravljivo škodo kot podlago za izdajo začasne odredbe po 32. členu ZUS-1, je namreč treba presojati v vsaki konkretni zadevi posebej glede na ugotovljeno dejansko stanje.

10.Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zaradi narave postopka in kratkih rokov za odločanje že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obliko ter obseg škode, pojasniti, zakaj je ta škoda zanjo težko popravljiva, za vse navedeno pa predložiti tudi dokaze. Na stranki je torej trditveno in dokazno breme.

11.Tožnik je po presoji sodišča z navedbami v predlogu za izdajo začasne odredbe izkazal verjetnost nastanka težko popravljivo škodo v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1, ki bi mu nastala zaradi izvršitve I. točke izreka izpodbijanega akta.

12.V predlogu namreč navaja, da brez veljavnega enotnega dovoljenja v Sloveniji kot tujec ne more biti zaposlen. Tožnik sam (in posledično njegova žena B. B.) je eksistencialno odvisen od mesečne plače, ki jo na podlagi dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi redno vsak mesec prejema od delodajalca, saj drugih prejemkov in drugega vrednejšega premoženja z ženo nimata in oz. z njim ne razpolagata. Z navedenimi prihodki torej tožnik in njegova žena zagotavljata pokrivanje vseh osnovnih življenjskih potreb in stroškov (hrana, prevoz, najem stanovanja ...) in bi zato v primeru, da razveljavitev enotnega dovoljenja ostane v veljavi, zaradi izgube zaposlitve tožnika, oba ostala brez plače tožnika kot edinega vira prihodka za preživljanje obeh. Pogodba o zaposlitvi tožniku izteče 5. 5. 2024, vendar je delodajalec z njim pripravljen skleniti novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas po izteku obstoječe pogodbe o zaposlitvi, saj je z delom tožnika zadovoljen, kot to izhaja iz izjave delodajalca z dne 10. 1. 2023 (priloga A13). Z izvršitvijo odločbe bi tožnik v posledici izgubil vse svoje prihodke, s katerimi sedaj preživlja sebe in ženo, pa tudi možnost, da se zakonito zaposli tudi pri katerem drugem delodajalcu v RS, saj to brez veljavnega enotnega dovoljenja ni mogoče. RS pa tožniku predstavlja tudi sicer center njegovih življenjskih interesov. Prisilni odhod iz RS bi za tožnika pomenil dejansko razbitje njegove družine, katere center življenjskih interesov je medtem prav tako postala RS.

13.Sodišče ugotavlja, da je po njegovi presoji ob odsotnosti kakršnihkoli nasprotnih navedb toženke dejstvo nastale težko popravljive škode, sploh glede na tožnikovo izgubo statusa, odsotnost sredstev za preživljanje in prihodkov ter (grozečo) izgubo prebivališča, ob tem, da v Sloveniji nima nobene druge pridobitne možnosti, izkazano s potrebno stopnjo verjetnosti, s tem pa je izkazan tudi prvi pogoj za izdajo začasne odredbe iz 32. člena ZUS-1 glede zadržanja izvršitve I. točke izreka izpodbijanega akta.

14.Skladno z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 pa je dolžno sodišče pri ugotavljanju pogojev za izdajo začasne odredbe glede zadržanja izvršitve I. točke izreka izpodbijanega akta skladno z načelom sorazmernosti ugotavljati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotne stranke. Pritožnik v zvezi s tem v predlogu navaja, da z odložitvijo izvršitve akta javna korist ne bo v ničemer prizadeta, da je do sedaj pravni red RS v celoti upošteval in so trditve toženke v tej smeri povsem neosnovane, saj bazirajo na še nepravnomočno ugotovljenih kršitvah tožnika v zvezi s pridobivanjem delovnih dovoljenj za delo tožnika v Nemčiji (v zvezi s tem tožnik predloži overjeni prevod ugovora zoper odločbo esslinškega urada, A30), za katere pa ni odgovoren tožnik, temveč delodajalec oz. njegovi zunanji sodelavci - gre za splet dogodkov, na katere tožnik ni imel vpliva in so izven njegove sfere skrbnega in zakonitega ravnanja v RS (o tem predloži že navedeni overjeni prevod ugovora A30, overjeni prevod plačanih računov A29 zunanjim sodelavcem delodajalca za ureditev dokumentacije za delo v Nemčiji; overjen prevod podizvajalske pogodbe A23 med glavnim izvajalcem in tožnikovim delodajalcem), za kar vse je kot dokaz predlagal tudi zaslišanje delodajalca, E. E. Ker toženka ni podala nobenih navedb o nujnosti razveljavitve enotnega dovoljenja za prebivanje in delo z vidika varovanja javnega interesa in tretjih oseb, sodišče ugotavlja, da je z zadostno verjetnostjo izkazano, da nasproti izdaji začasne odredbe ne stoji javni interes oz. pravno varovani interes nasprotne stranke oz. da ta ne bosta prizadeta z izdano začasno odredbo.

15.Sodišče pa glede predlaganega zadržanja izvršitve izpodbijanega akta v preostalem delu (točke 2. do 5. izreka izpodbijane odločbe), ki se nanaša na obveznost zapustitve RS v roku desetih dni po pravnomočnosti izpodbijanega akta toženke ter s tem povezane posledice, ni potrebno, saj ta nastopi šele v roku desetih dni po pravnomočnosti izpodbijanega akta, zaradi česar v tem delu sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ni ugodilo.

16.Sodišče je zato skladno z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 delno ugodilo tožnikovemu zahtevku za izdajo začasne odredbe in izdalo začasno odredbo, s katero je izvršitev 1. točke izreka izpodbijanega akta odložilo do izdaje pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu, v preostalem delu pa je tožnikov zahtevek za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

K III. točki izreka

17.Sodišče je odločitev o priglašenih stroških pridržalo do odločitve o glavni stvari, saj so tudi stroški v zvezi z zahtevo za izdajo začasne odredbe del stroškov celotnega postopka.

------------------------------- 1 Tako tudi sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 7/2023 z dne 25. 1. 2023, točka 14 obrazložitve. 2 Tako tudi sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 7/2023 z dne 25. 1. 2023, točka 15 obrazložitve.

Zveza:

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 32, 32/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.