Jedro

Takso, ki bi jo bila dolžna plačati oproščena stranka, je dolžna plačati stranka, ki oprostitve ne uživa, in sicer v sorazmerju s tem, koliko je oproščena stranka v postopku uspela.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor drugo tožene stranke zoper plačilni nalog z dne 27. 7. 2010. Drugo tožena stranka zoper takšno odločitev vlaga pritožbo. V bistvenem navaja, da je tožeča stranka v tem postopku zahtevala plačilo zneska 147.671,51 EUR, poleg tega pa postavila še nedenarne zahtevke. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bilo drugo toženi stranki naloženo, da plača tožeči stranki 200,00 EUR, prepovedana pa ji je bila tudi uporaba avtorskega dela. Uspeh tožeče stranke zoper drugo toženo stranko je zato zgolj 0,1 % in bi sodišče toženi stranki lahko naložilo v plačilo kvečjemu 1,47 EUR takse. Opozarja, da je sodišče tožeči stranki prisodilo odškodnino, kar pomeni, da ima slednja sedaj sredstva za plačilo takse in bi sodišče lahko sklep o oprostitvi spremenilo in ji naložilo, da to takso plača. Pritožba ni utemeljena.

V tem pravdnem postopku je bila tožeča stranka oproščena plačila stroškov postopka, kar vključuje tudi plačilo sodnih taks. Po 17. členu prej veljavnega Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST, Ur. l. SRS 30/1978 z nadaljnjimi spremembami), ki se glede na 39. člen sedaj veljavnega Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1, Ur. l. RS 37/2008 z nadaljnjimi spremembami) uporablja v tem postopku, je takso, ki bi jo bila dolžna plačati oproščena stranka, dolžna plačati stranka, ki oprostitve ne uživa, in sicer v sorazmerju s tem, koliko je oproščena stranka v postopku uspela. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo, da je tožeča stranka uspela s približno polovico zahtevka, zato je eno polovico takse, ki bi jo bila slednja sicer dolžna plačati za sodbo, naložilo v plačilo prvi in drugi toženi stranki, vsaki eno polovico, oziroma vsaki znesek 369,18 EUR.

Da je bil uspeh tožeče stranke v tem postopku približno polovičen, je prvo sodišče ugotovilo že v zvezi z odločitvijo o stroških postopka, s takšnim zaključkom pa je soglašalo tudi pritožbeno sodišče, ko je odločalo o pritožbah zoper sodbo (in njen stroškovni del). Razlogi obeh sodb o tem so natančni in izčrpni (primerjaj razloge v sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1806/2005-III z dne 16. 9. 2009, stran 11, in razloge sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 427/2010 z dne 14. 4. 2010, stran 9. in 10.). Ker pritožba v tem pogledu ne uveljavlja nobenih novih oziroma tehtnih pravnih argumentov, na katere ne bi bilo odgovorjeno že v predhodnih (citiranih) odločbah, se pritožbeno sodišče na te razloge v izogib ponavljanju sklicuje. Bistveno pri tem je, da je tožeča stranka zoper drugo toženo stranko uspela po temelju 100 %, po višini pa 0,4 %, kar pomeni približno 50 % uspeh (100 + 0,4 : 2). Pritožnici je pritožbeno sodišče že v svoji sodbi I Cp 427/2010 z dne 14. 4. 2010 tudi pojasnilo, da uspeha tožeče stranke zaradi ugovorov toženih strank, ki so terjali izvedbo dokaznega postopka tudi o temelju zahtevka in ne le o višini (zgolj) denarnega zahtevka, ni mogoče meriti le glede na višino prisojenih denarnih zneskov. Prav tako ji je bilo pojasnjeno, da delna sprememba sodbe v njeno korist, ki je bila sprejeta v pritožbenem postopku, na uspeh ne vpliva.

Ker prvo sodišče sklepa o oprostitvi stroškov v teku postopka (in času veljavnosti 172. člena ZPP) ni razveljavilo, je neutemeljeno tudi pritožbeno opozarjanje, da je bila tožeči stranki prisojena odškodnina v višini 4.000,00 EUR z obrestmi, kar pomeni, da ima sredstva za plačilo takse.

Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (drugi odstavek 350. člena in 2. točka 365. člena ZPP).