Jedro

Določbe 6., 8., 9. in 10. člena ZRSin je potrebno razlagati skupaj, kar pomeni, da mora sindikat, ne glede na povezavo s konfederacijo, izkazati minimalno članstvo med delavci: 10 %, če je združen v reprezentativno konfederacijo, ali 15 %, če deluje samostojno.

Ustavno zagotovljena sindikalna svoboda (76. člen Ustave RS) varuje pravico do ustanavljanja in delovanja sindikatov, ne pa nepogojne reprezentativnosti na vseh ravneh. Kvantitativni kriteriji za priznanje posebnega statusa so legitimen, primeren in nujen instrument za zagotovitev, da tisti, ki zavezujoče zastopajo vse delavce na določeni ravni, uživajo zadostno podporo prav tam. Reprezentativnost je status s posebnimi učinki - omogoča podpisovanje kolektivnih pogodb, sodelovanje v organih soodločanja, predlaganje predstavnikov delavcev, ki sodelujejo pri upravljanju ipd. (7. člen ZRSin). Zato je povsem razumno, da je zahtevana minimalna raven dejanske podpore med delavci (10 % ali 15 %), saj se s tem preprečuje, da bi o pravicah vseh delavcev v organizaciji odločali sindikati z zanemarljivim številom članov.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Predlagatelj je v roku 15 dni nasprotni udeleženki dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 466,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog po ugotovitvi, da je sindikat A. reprezentativen sindikat v družbi B., d. o. o., z vsemi pravicami in obveznostmi, ki mu iz tega naslova gredo ter da se družbi B., d. o. o. naloži, da v roku 15 dni od pravnomočnosti te sodbe vzpostavi sodelovanje s sindikatom A., ki jih kot reprezentativni sindikat ureja v skladu z določbami ZRSin. Odločilo je, da je predlagatelj nasprotni udeleženki dolžan povrniti odmerjene stroške postopka.

2.Predlagatelj se v pritožbah z dne 11. 8. 2025 in z dne 18. 8. 2025 pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo (6., 8., 9. in 10. člen ZRSin). Zmotno je namreč štelo, da mora sindikat, ki je član konfederacije, ki ima podeljeno reprezentativnost za območje države v dejavnostih ..., za reprezentativnost v organizaciji izkazati tudi 10 % članstva med zaposlenimi pri delodajalcu. Določba prvega odstavka 9. člena ZRSin je lex specialis v razmerju do drugega in tretjega odstavka istega člena: za sindikate, združene v reprezentativno konfederacijo, ne določa dodatnega kvantitativnega pogoja (10 % delavcev) na ravni podjetja. Kvote iz drugega in tretjega odstavka 9. člena (15 %) veljajo le za sindikate, ki niso člani reprezentativne konfederacije sindikatov. Besedilo 9. člena je jasno in ne določa dodatnih, kvantitativnih pogojev. Pogoj članstva (10 %) je določen za zvezo oziroma konfederacijo (8. člen) ter za samostojne sindikate, ki niso včlanjeni v reprezentativno konfederacijo (drugi in tretji odstavek 9. člena - 15 % delavcev na ustrezni ravni). Sklicevanje na 6. člen ZRSin, ki le na splošno govori o "<em>določenem številu članov v skladu z določili tega zakona</em>", ne pomeni, da je treba številčnost dokazovati v vsakem primeru, temveč le v obsegu, kot ga določajo posamezne določbe. Pri sindikatu, ki je član reprezentativne konfederacije, se pogoji glede članstva presojajo na ravni konfederacije po prvem odstavku 9. člena. Pri tem pa je treba upoštevati še drugi odstavek 10. člena, ki uvaja pravno domnevo odločbe o reprezentativnosti za sindikate iz prvega odstavka 9. člena. Razlaga, ki "uvozi" dodatni kvorum v prvi odstavek 9. člena je contra legem in izniči namen zakonodajalca (avtomatična prenosljivost reprezentativnosti - zgolj tako lahko sindikati znotraj reprezentativne konfederacije učinkovito uresničujejo pravico do kolektivnega pogajanja). Odrek priznanja reprezentativnosti na ravni podjetja sindikatu, ki je član reprezentativne konfederacije sindikatov, pomeni, da bi bil ta sindikat sicer podpisnik kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti, brez možnosti sodelovanja v njenem izvajanju na ravni podjetja. To pa je v nasprotju z načelom učinkovitosti izvajanja pravic iz kolektivne pogodbe, v nasprotju s Konvencijo MOD št. 98, Evropsko socialno listino ter sodno prakso ESČP, ki zahteva, da je pravica do kolektivnega pogajanja ne le priznana, temveč tudi učinkovita. Kriteriji za določitev reprezentativnosti morajo biti jasni, objektivni, vnaprej določeni in sorazmerni (ESČP, Demir in Baykara v. Turčija). Kršena je tudi enakost pred zakonom (14. člen URS), saj so člani reprezentativne konfederacije postavljeni v slabši položaj brez zakonske podlage. Meni, da se sodišče napačno sklicuje na odločbo VSRS VIII Ips 156/2017. Navedena sodba obravnava vprašanje pogojev reprezentativnosti na ravni konfederacije in posledic za njeno delovanje ne pa položaja posameznega sindikata, ki je član reprezentativne konfederacije. Iz te odločbe ni mogoče izpeljati, da morajo člani reprezentativne konfederacije izkazati pogoj kvoruma na ravni organizacije. Prvi odstavek 9. člena ne predvideva dodatnega kvoruma. Dopolnitev prvega odstavka 9. člena ZRSin z novim pogojem tako pomeni nedopustno širjenje zakona po analogiji. Razlaga sodišča neupravičeno omejuje sindikalno svobodo (76. člen URS; 11. člen EKČP; krši Konvenciji MOD št. 87 in 98 ter Listino EU). Uveljavlja tudi bistvene kršitve postopka (14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče je protispisno navedlo, da predlagatelj ni prerekal števila včlanjenih delavcev, saj je v pripravljalni vlogi z dne 20. 3. 2025 izrecno prerekal navedbe nasprotnega udeleženca. Sodišče neutemeljeno ni izvedlo predlaganih dokazov (zaslišanje predstavnikov konfederacije, vpogled v odločbo o reprezentativnosti konfederacije ter v panožne KP), kar pomeni, da je kršeno načelo kontradiktornosti, odločitev pa je preuranjena. Sodišče se je oprlo na nekonkretizirane trditve nasprotnega udeleženca namesto da bi izvedlo predlagane dokaze in celovito ugotovilo dejansko stanje. Zaradi možne različne razlage 9. člena ZRSin pritožbenemu sodišču predlaga, da postopek prekine in začne postopek pred Ustavnim sodiščem oziroma po 267. členu PDEU postavi predhodno vprašanje glede skladnosti izpodbijane razlage z določbami prava EU in Listino EU o temeljnih pravicah. Priglaša stroške pritožbe.

3.Nasprotna udeleženka v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka pritožbene navedbe in predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog predlagatelja, da se ugotovi njegova reprezentativnost pri nasprotni udeleženki. Nosilni razlog za to presojo je dejstvo, da predlagatelj ne dosega zakonsko zahtevanega deleža članov med zaposlenimi pri nasprotni udeleženki (10 %), pri čemer članstvo predlagatelja v sindikatu C., ki ima podeljeno reprezentativnost za območje države v dejavnostih (med drugim) ... samo po sebi ne zadostuje za reprezentativnost na ravni organizacije. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi in pravnimi razlogi izpodbijane sodbe in v zadevi glede odločilnih pritožbenih navedb (prvi odstavek 360. člena ZPP) navaja kot sledi.

6.Iz razlogov prvostopenjske sodbe (točka 3) izhaja, da je bil delež članstva predlagatelja pri nasprotni udeleženki v relevantnih časovnih presečnih datumih med 2,6 % in 3,6 %. Predlagatelj niti v pritožbi ne zatrjuje, da bi v kateremkoli relevantnem trenutku imel včlanjenih 10 % delavcev, zaposlenih pri nasprotni udeleženki. Njegovo sklicevanje na večje skupno število zaposlenih (tudi z agencijskimi delavci) bi, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, delež le še dodatno znižalo.

7.Očitanih bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni. Predlagatelj, ki očita sodišču prve stopnje kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne konkretizira pomanjkljivosti, zaradi katerih se sodbe ne bi dalo preizkusiti. Zato pritožbeno sodišče lahko odgovori le, da je sodba sodišča prve stopnje zelo skrbno in razumljivo obrazložena, sodišče prve stopnje je natančno in pravilno odgovorilo na vse odločilne navedbe predlagatelja. Sodišče prve stopnje je v točki 3 obrazložitve pravilno ugotovilo, da predlagatelj v vlogah ni prerekal navedb nasprotnega udeleženca glede deleža včlanjenih delavcev pri predlagatelju. Pritožbena navedba, da je predlagatelj to prerekal, pri čemer se sklicuje na navedbo, da je prerekal "vse navedbe, s katerimi se ni izrecno strinjal", ne spremeni pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje. Že iz določbe 212. člena ZPP (v zvezi s 7. členom ZPP) izhaja, da mora stranka navesti dejstva, na katera opira svoj zahtevek (oziroma ugovore) in zanje predložiti dokaze. Tudi v kolektivnem delovnem sporu glede priznanja reprezentativnosti sindikata nosi predlagatelj trditveno in dokazno breme za dejstva, ki mu gredo v korist. Iz določbe drugega odstavka 214. člena ZPP izhaja, da se neprerekana dejstva štejejo za priznana, pri čemer se za neprerekana dejstva štejejo tudi dejstva, ki jih nasprotna stranka ni obrazloženo prerekala. Upoštevajoč navedeno ureditev v ZPP v povezavi z ustaljenim stališčem sodne prakse zgolj pavšalna navedba (praviloma na začetku vsake vloge), da stranka (v obravnavanem primeru predlagatelj) "prereka vse navedbe nasprotne stranke (v tem primeru nasprotnega udeleženca), s katerimi se ne strinja", ne pomeni, da je stranka (konkretno) prerekala takšno navedbo, ter se zato na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP to dejstvo lahko šteje za priznano oziroma nesporno.

8.Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je dokazni predlog za opravo poizvedbe pri nasprotni udeleženki glede preveritve natančnosti podatka, ki ga je slednja navedla glede deleža članstva zaposlenih pri predlagatelju, nerelevanten. Ker je bilo dejstvo, da predlagatelj nima včlanjenih 10 % delavcev nasprotne udeleženke, nesporno, pritožbeno sodišče soglaša, da izvedba tega dokaza ni bila potrebna. Načelo kontradiktornosti tako s tem ni bilo kršeno. Predlagatelj v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predlagal zaslišanja predstavnikov konfederacije, vpogleda v odločbo o reprezentativnosti konfederacije in panožnih kolektivnih pogodb. Zato neutemeljeno v pritožbi zatrjuje kršitev, ker sodišče teh dokazov ni izvedlo. Četudi bi navedeno predlagal, pa izvedba takšnih dokazov tudi sicer ne bi mogla nadomestiti odločilnega dejstva pomanjkanja 10 % kvoruma članstva v organizaciji.

9.Skladno s 6. členom Zakona o reprezentativnosti sindikatov (ZRSin) je reprezentativnost sindikata pogojena z več kumulativnimi pogoji, med katerimi je tudi pogoj: "<em>določeno število članov v skladu z določili tega zakona</em>". 8. člen ZRSin določa, da se kot reprezentativne zveze ali konfederacije sindikatov za območje države določijo, če je v njih včlanjenih najmanj 10 % delavcev posamezne panoge, dejavnosti ali poklica (ob izpolnitvi pogojev iz 6. člena). 9. člen ZRSin v prvem odstavku določa, da so na ravni panoge, dejavnosti, poklica, občine ali organizacije reprezentativni tisti sindikati, ki so združeni v reprezentativno zvezo ali konfederacijo sindikatov, ki je reprezentativna za območje države. Drugi in tretji odstavek 9. člena za sindikate, ki niso včlanjeni v reprezentativno zvezo oziroma konfederacijo, izrecno določa strožji kvantitativni pogoj (15 % včlanjenih delavcev). 10. člen ZRSin ureja način ugotavljanja reprezentativnosti: za konfederacije in "samostojne" sindikate z odločbo ministra; za sindikate iz prvega odstavka 9. člena pa velja pravna domneva odločbe o reprezentativnosti (če jo ima zveza oziroma konfederacija). Pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, ki je skladno tudi s sodno prakso,1 je, da je treba navedene določbe razlagati sistematično in teleološko: reprezentativnost je vedno vezana na raven, na kateri sindikat uveljavlja pravice, in zato mora tudi sindikat, ki je član reprezentativne konfederacije, izkazati zadostno zastopanost na konkretni ravni (tudi v organizaciji).

10.Vrhovno sodišče RS je v sodbi VIII Ips 156/2017 (točki 13 in 14) pojasnilo, da članstvo v reprezentativni konfederaciji samo po sebi ne zagotavlja reprezentativnosti sindikata na nižjih ravneh (npr. v podjetju). Navedlo je, da je določbe 6., 8., 9. in 10. člena ZRSin potrebno razlagati skupaj, kar pomeni, da mora sindikat, ne glede na povezavo s konfederacijo, izkazati minimalno članstvo med delavci: 10 %, če je združen v reprezentativno konfederacijo, ali 15 %, če deluje samostojno. Poudarilo je, da če bi sindikate, vključene v reprezentativne konfederacije, šteli za reprezentativne brez izpolnitve tega pogoja, bi bili neupravičeno privilegirani v primerjavi z drugimi sindikati. Pritožbeni očitek, da se je sodišče prve stopnje nepravilno sklicevalo na ta judikat Vrhovnega sodišča RS, je neutemeljen. Ravno metodološki pristop VSRS (koherentna razlaga celotnega sklopa določb ZRSin in vezanost reprezentativnosti na raven uveljavljanja) je odločilen za obravnavani primer. Pritožbeno sodišče se temu stališču v celoti pridružuje.

11.Ni mogoče slediti pritožbeni tezi, da so predlagatelju kršene ustavne pravice. Ustavno zagotovljena sindikalna svoboda (76. člen Ustave RS) varuje pravico do ustanavljanja in delovanja sindikatov, ne pa nepogojne reprezentativnosti na vseh ravneh. Kvantitativni kriteriji za priznanje posebnega statusa so legitimen, primeren in nujen instrument za zagotovitev, da tisti, ki zavezujoče zastopajo vse delavce na določeni ravni, uživajo zadostno podporo prav tam. Ukrep po stališču pritožbenega sodišča zasleduje legitimen cilj (učinkovit socialni dialog, demokratična legitimnost nosilca kolektivnega pogajanja na konkretni ravni), je primeren (zahteva minimalni delež članstva), nujen (milejši ukrepi ne bi zagotovili reprezentativnosti prav na ravni, kjer se pravice uveljavljajo) in sorazmeren v ožjem smislu (prag 10 % je zmeren, ne preprečuje ustanavljanja oziroma delovanja sindikatov in ne onemogoča sklepanja kolektivnih pogodb za člane). Cilj obravnavanih določb ZRSin (in njihove razlage) ni formalno omejevanje sindikalne svobode, temveč zagotavljanje legitimne zastopanosti tistih, ki v imenu vseh delavcev uveljavljajo pravice s splošno veljavnostjo. Reprezentativnost je status s posebnimi učinki - omogoča podpisovanje kolektivnih pogodb, sodelovanje v organih soodločanja, predlaganje predstavnikov delavcev, ki sodelujejo pri upravljanju ipd. (7. člen ZRSin). Zato je povsem razumno, da je zahtevana minimalna raven dejanske podpore med delavci (10 % ali 15 %), saj se s tem preprečuje, da bi o pravicah vseh delavcev v organizaciji odločali sindikati z zanemarljivim številom članov. Predlagatelj se na kršitev 14. člena Ustave RS (enakost pred zakonom) v pritožbi le pavšalno sklicuje, z nekonkretiziranimi navedbami pa ne more biti uspešen.

12.Pritožbena trditev, da bi zavrnitev avtomatičnega priznanja reprezentativnosti sindikatu - članu reprezentativne konfederacije vodila do tega, da bi bil "podpisnik kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti brez možnosti sodelovanja v njenem izvajanju na ravni podjetja", ne vzdrži presoje. Dejstvo, da je sindikat član reprezentativne konfederacije in sodeluje pri sklepanju kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti, kot pojasnjeno, še ne ustvarja avtomatične pravice do reprezentativnega položaja na ravni posameznega delodajalca. Kolektivna pogodba na ravni dejavnosti zavezuje delodajalca neodvisno od reprezentativnega statusa posameznega sindikata v podjetju, saj jo je sklenila reprezentativna konfederacija, ne pa vsak njen član posebej. Zato zavrnitev reprezentativnosti na ravni podjetja ne vpliva na veljavo in učinkovanje kolektivne pogodbe niti ne onemogoča njenega izvajanja. Delodajalec je pogodbo dolžan spoštovati v razmerju do vseh delavcev, pravice iz kolektivne pogodbe se uresničujejo, sindikat, četudi nereprezentativen v podjetju, ni izključen iz delovanja, še vedno lahko zastopa svoje člane ter sodeluje v socialnem dialogu v obsegu, ki ustreza njegovemu statusu. Edino kar mu zakon ne priznava, so posebna procesna upravičenja, vezana na kolektivno zastopanje vseh delavcev v podjetju, ki jih je razumno pogojevati z minimalno stopnjo legitimne podpore. Tudi pritožbeno sklicevanje na načelo učinkovitosti kolektivnega pogajanja je zmotno. Ravno zahteva minimalnega kvoruma na ravni podjetja omogoča učinkovito izvrševanje kolektivnih pravic, saj preprečuje, da bi se sindikat z zanemarljivim številom članov pogajal o pravicah vseh delavcev.

13.Tudi posplošeno pritožbeno sklicevanje na kršitev EKČP, Konvencije MOD št. 87 in 98, Evropsko socialno listino ter Listino EU o temeljnih pravicah ni utemeljeno. Določba 11. člena Evropske konvencije za človekove pravice varuje pravico do ustanavljanja sindikatov in v tej zvezi kolektivnega pogajanja, kot temeljne pravice združevanja, vendar državam pušča široko polje proste presoje za postavitev objektivnih, vnaprej določenih kriterijev reprezentativnosti, če ti ne izničijo bistva pravice in so proporcionalni.² Enako velja za Evropsko socialno listino (člena 5 - pravica do organiziranja in 6 - pravica do kolektivnega pogajanja). ZRSin tak standard izpolnjuje: pogoji so jasni, objektivni, preverljivi in podvrženi sodnemu varstvu. Konvenciji MOD št. 87 o sindikalni svobodi in varstvu sindikalnih pravic in št. 98 o uporabi načel o pravicah organiziranja in kolektivnega dogovarjanja ne prepovedujeta razumnih kriterijev za določitev reprezentativnosti. Prepovedujeta le diskriminatorne ali arbitrarne omejitve. Določbe ZRSin ne posegajo v pravico sindikata do obstoja in delovanja, temveč le urejajo pogoje za poseben status. Pravo EU (ne primarno ne sekundarno niti sodna praksa SEU) ne določa enotnih pravil, ki bi se nanašala na vprašanje reprezentativnosti sindikatov. To vprašanje je v nacionalni pristojnosti držav članic.³ Listina EU o temeljnih pravicah (člena 12 - svoboda zbiranja in združevanja in 28 - pravica do kolektivnih pogajanj in ukrepov) ter Direktiva 2002/14/ES o obveščanju in posvetovanju z delavci⁴ dopuščata, da nacionalni zakonodajalec določi kriterije zastopanosti, če so objektivni, sorazmerni, razumni in nediskriminatorni. ZRSin temu sledi.

14.Ker pritožbeno sodišče ugotavlja, da določbe ZRSin niso protiustavne, takšna pa ni niti izpodbijana razlaga, ni pogojev za prekinitev postopka po 156. členu URS oziroma 23. členu ZUstS. Pritožbena vprašanja tudi ne odpirajo potrebe po razlagi prava EU, ki bi bila potrebna za odločitev (267. člen PDEU), zato ni sledilo niti predlogu za postavitev predhodnega vprašanja Sodišču EU. Gre za nacionalno vprašanje ureditve reprezentativnosti, ki na ravni EU ni harmonizirano.

15.Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

16.Predlagatelj krije sam stroške pritožbe, ker z njo ni uspel (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP). Nasprotni udeleženki je dolžan povrniti stroške odgovora na pritožbo, pri čemer je pritožbeno sodišče upoštevalo, da je prvostopenjsko sodišče spor ovrednotilo s 500 točkami. Glede na Odvetniško tarifo (OT) pripada nasprotni udeleženki povračilo 625 točk za odgovor na pritožbo (4. točka tar. št. 16 v zvezi s tar. št. 17 OT) in 12,5 točk za materialne stroške, kar glede na vrednost odvetniške točke (0,60 EUR) in 22 % DDV znaša 466,65 EUR. V primeru zamude s plačilom predlagatelj dolguje tudi zakonske zamudne obresti od poteka paricijskega roka do plačila.

-------------------------------

1Prim. VSRS, opr. št. VIII Ips 156/2017 ter VDSS, opr. št. Pdp 956/96.

2ESČP: Demir in Baykara v. Turčija, 12. 11. 2008.

3Člen 152 PDEU poudarja, da EU spoštuje "avtonomijo socialnih partnerjev" in njihove različne sisteme v državah članicah.

4V 2. členu opredeljuje "predstavnike delavcev" kot tiste, ki jih priznava nacionalno pravo ali praksa, torej pušča državam popolno avtonomijo, da določijo, kateri sindikati so reprezentativni.