Jedro

Do poškodbe tožnice je prišlo potem, ko se je sama po lestvi z izvijačem v roki povzela k karnisi, da bi odkrila kaj je narobe in napako odpravila, a je izgubila ravnotežje in padla. Glede na tako ravnanje tožnice je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da še obstoji pravno vzdrževana vzročna vez med nepravilno montirano karniso in tožničino poškodbo.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se u g o d i , sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu s p r e m e n i in se sodba poslej glasi tako, da se tožbeni zahtevek: "Tožena stranka Z. T. d.d. L., O. e. C., je dolžna plačati tožeči stranki J. S., N. ..., C., 900.000,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki vse stroške tega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila v 15 dneh pod izvršbo." v celoti z a v r n e .

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožena stranka do 70 % odgovorna za nastanek škodnega dogodka, ki se je pripetil tožnici dne 23.5.1995, tožeča stranka pa da je 30 % sama soprispevala k nastanku škodnega dogodka. Zaključilo je, da je tožnica utrpela škodo na delu pri padcu, ko je odpirala okno z nepravilno montirano karniso, za škodo pa delno odgovarja njen delodajalec, ki je imel odškodninsko odgovornost zavarovano pri toženi stranki. Zoper takšno sodbo se je pritožila tožena stranka in predlagala spremembo sodbe tako, da se tožničin zahtevek zavrne, uveljavljala pa je pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Zatrjevala je, da do škode ni prišlo po krivdi njenega zavarovanca, niti v zvezi z delom. Tožnica je že pred nezgodo sama ugotovila, da je karnisa nepravilno montirana, pa je kljub temu želela odpreti okno. Ni poklicala vzdrževalca, ampak je sama vzela izvijač, ter se pri opravljanju tujega dela poškodovala. Zato je izključno sama kriva za škodo. Odgovora na pritožbo ni bilo. Pritožba je utemeljena. Pravna podlaga za rešitev spora je v določbi 1.odstavka 154.člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR: kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Elementi odškodninskega delikta so: nedopustno dejstvo oz. dejanje, škoda, vzročna zveza med njima, ter odgovornost. Določba 1.odstavka 154.člena ZOR ureja krivdno odgovornost, po načelu krivde z obrnjenim dokaznim bremenom, saj mora tožena stranka dokazovati, da ni kriva. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnica poškodovala, ko je želela odpraviti oviro, ki ji je onemogočala odpreti okno. Ta ovira je nastala zaradi napačno montirane karnise. Nedopustno ravnanje zavarovanca tožene stranke pa je po oceni sodišča prve stopnje v tem, da odgovorne osebe niso poskrbele za pravilno montažo karnise, da o novem režimu odpiranja okna niso obvestile delavk in da glede na navedeno niso poučile zaposlenih, kako naj po novem izvajajo zračenje prostorov. Takšne situacije se pravno obravnavajo kot primeri, ko se ugotavlja odgovornost za t.i. "mešano naključje". Za take primere je značilno, da je odgovorna oseba (z dejanjem ali opustitvijo) ustvarila položaj, ki sam po sebi ni neposreden razlog za nastalo škodo, je pa nudil dejansko podlago za nastanek drugega dejavnika, ki je naravno gledano neposredno povzročil škodo. Dejansko je prišlo do pretrganja vzročne zveze med prvim položajem in škodo (napačno montirana karnisa ni neposredno povzročila poškodbe tožnici), vendar je vzročna zveza vzdrževana pravno, ker v primeru, da ne bi bil zakrivljen prvi položaj, tudi ne bi bilo dejanske podlage za nastanek neposrednega vzroke škode. Za oba vzroka, prvega (posrednega) in drugega (neposrednega) pa velja, da morata biti nedopustna. Če ni mogoče očitati, da je bilo ravnanje, s katerim se je ustvaril prvotni položaj, protipravno, tudi ni odškodninske odgovornosti. Pasivnost osebe, torej kadar ta nekaj opusti, ne more biti podlaga krivdni odškodninski odgovornosti, če ni izrecno predpisano, da bi oseba morala nekaj storiti (pa je potem ravnala proti dolžnosti tako, da tega ni storila). Sicer velja, da lahko vsako dejanje (aktivno ravnanje) vodi do krivdne odškodninske odgovornosti, tudi če ni protipredpisno, temveč na splošno v družbi nedopustno. Opustitev pa mora biti izrecno sankcionirana, torej protipredpisna, ker se le tako lahko zagotovi pravna varnost v neki družbi. Ker zavarovanec tožene stranke ni poskrbel za pravilno montažo karnise, se mu očita odgovornost za nepravilno montirano karniso. Gre za nedopustno stanje v sferi zavarovanca tožene stranke. Do poškodbe tožnice pa je prišlo potem, ko se je sama po lestvi z izvijačem v roki povzpela k karnisi, da bi odkrila, kaj je narobe in napako odpravila, a je izgubila ravnotežje in padla. Glede na tako ravnanje tožnice je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da še obstoji pravno vzdrževana vzročna vez med nepravilno montirano karniso in tožničino poškodbo. Pravila o montaži karnis niso varnostna pravila, ki bi služila preprečevanju nastanka poškodb na način, kot se je to zgodilo tožnici. Ravnanje tožnice tudi ni bilo običajno oz. takšno, da bi ga bilo treba pričakovati, pač pa je bilo izredno. Za tako opravilo, kot se ga je lotila, ni bila niti nameščena niti usposobljena, saj je opravljala pisarniško delo. Zakon o varstvu pri delu, ZVD, je v času, ko se je zgodil obravnavani dogodek, veljavni določbi 49.člena določal dolžnost delavca, da vsako pomanjkljivost, okvaro ali drug pojav, ki bi lahko pri delu ogrozil njegovo varnost ali varnost drugih delavcev, prijavi neposrednemu vodji del (ki nato poskrbi za odpravo napake). V tej smeri so delovale tožničine sodelavke, ki so poklicale vzdrževalca, medtem, ko je tožnica sama odpravljala napako na karnisi. Ni pa šlo za take izjemne okoliščine, da bi tožnica kljub vsemu zaradi lastne varnosti bila prisiljena sama ukrepati. Da bi prezračila prostor v pisarni zaradi močnega vonja po čistilih, je brez težav odprla okno najprej v pisarni, kjer je opravljala delo. Na njenem delovnem mestu je bila torej zagotovljena možnost naravnega prezračevanja, v skladu z 39. in 40.členom tedaj veljavnega Pravilnika o splošnih ukrepih in normativih varstva pri delu za gradbene objekte, namenjene za delovne in pomožne prostore (Ur.l.SFRJ, št.27/67). Le da bi dosegla boljši učinek prezračenja, je želela odpreti še okno na hodniku pred pisarno, ki pa se ni dalo odpreti in se je tožnica ob odpravljanju ovire poškodovala.Na lestvi je izgubila ravnotežje in padla, to pa je tudi neposredni vzrok njeni poškodbi. Ker glede na obrazloženo ni mogoče presoditi,da med očitanim ravnanjem in tožničino poškodbo obstoji pravno vzdrževana vzročna zveza niti po teoriji o "ratis legio" vzročnosti, niti po teoriji o adekvatni vzročnosti, je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo, tako da je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti (4.točka 358.člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Dejansko stanje je bilo namreč nesporno, pač pa je bilo ob teh dejstvih materialno pravo zmotno uporabljeno. Preostali očitki zavarovancu tožene stranke niso pravno relevantni. Ni bilo namreč dolžnosti obveščati delavcev o drugem režimu odpiranja okna, saj ne gre za redno, običajno dejavnost v delovnem procesu niti za delovno sredstvo. Ker je bilo okno v pisarni brez okvare, tudi ni bilo dolžnosti obveščanja o novem načinu prezračevanja, ker le-tega ni bilo. Zato niti ne gre za nedopustne opustitve opozoril.