Jedro

Ker tožena stranka pri določitvi presežnih delavcev ni ravnala skladno s programom razreševanja presežnih delavcev, ki ga je sama sprejela (tožena stranka se pri izbiri ni držala kriterijev oziroma pravil, ki jih je določila), redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana tožniku iz poslovnega razloga, ni zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 3. 3. 2009, nezakonita in se razveljavi (točka 1). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja plačati plačo, vse obvezne prispevke iz delovnega razmerja ter akontacijo dohodnine v 8 dneh (točka 2), in plačati tožeči stranki od zapadlosti posamezne neizplačane neto plače do dejanskega plačila tudi zakonite zamudne obresti, ki zapadejo v plačilo 18. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila (točka 3). Odločilo pa je tudi, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka v znesku 605,00 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila (točka 4).

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 2. in 3. točki 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji), omenja pa tudi bistveno kršitev določb postopka. Navaja, da je tožena stranka v tem postopku nesporno dokazala utemeljenost razlogov za ugotavljanje presežnih delavcev, saj je prišlo pri toženi stranki do zmanjšanega obsega dela za 80 %. Ker pa je tožena stranka poskušala ohraniti čim več zaposlenih, je kot presežne delavce opredelila le 52 delavcev od skupno 692. Sodišče toženi stranki neutemeljeno očita, da ni pravilno uporabila kriterijev oziroma, da bi ob uporabi kriterijev morala biti dana odpoved pogodbe o zaposlitvi drugemu delavcu in sicer Č. M., ki je imel nižjo uspešnost. Tožena stranka je, kar izhaja iz postopka na prvi stopnji, kot izločilni kriterij upoštevala delovno uspešnost, kriterija izobrazbe in delovne dobe pa le v primeru enake delovne uspešnosti. Tožnik kot delavec na delovnem mestu „brusilec in popravljalec ulitkov“ je imel najnižjo delovno uspešnost od zaposlenih delavcev na dan sprejema programa. Delavca Č. M., ki je imel nižjo oceno delovne uspešnosti od tožnika, ni mogoče upoštevati, ker je delal na povsem drugem delovnem mestu in sicer kot „brusilec na visečem stroju“ in s tožnikom ni bil niti primerljiv niti primerjan. Ker je tožnik Č. M. omenil šele v pripravljalni vlogi po končanem postopku na prvi stopnji in je sodišče te tožnikove trditve in navedbe upoštevalo, je storilo bistveno kršitev postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP še dodaja: Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenimi navedbami, da je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje dokazala utemeljenost razlogov za ugotavljanje presežnih delavcev. Kot izhaja iz spisovnega materiala, je tožena stranka skladno z 12. členom Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn (Ur. l. RS št. 14/2006) pripravila Program reševanja presežnih delavcev (B2), v tem sporu pa je potrebno ugotoviti, ali je tožniku v skladu s kriteriji v tem programu pravilno redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

Iz izpovedi priče L. M. (l. št. 60 – 62) izhaja, da so primerljiva vsa delovna mesta, ki so navedena v pregledu pod B7, v oddelku ..., razen delovnega mesta vodja izmene in da sta v tem oddelku dva delavca odveč. Priča je tudi izpovedala, da je bila osnovni in izločilni kriterij za določitev presežnih delavcev delovna uspešnost, preostala dva kriterija (delovna doba in izobrazba) pa sta bila upoštevana v primeru enake delovne uspešnosti. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje preverjati le delavce, zaposlene na delovnem mestu „brusilec in popravljalec ulitkov“, saj je priča, ki je vodja kadrovske službe izpovedala, da so bili primerljivi vsi delavci, razen vodje izmene, v tem oddelku.

Poleg tega pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ne bi smelo upoštevati navedb tožeče stranke iz zadnje pripravljalne vloge. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo na l. št. 65 in 66 izhaja, da je sodišče na podlagi 2. odstavka 291. člena ZPP v soglasju s strankama sprejelo sklep, da o zadevi odloči na seji senata, po tem ko tožena stranka predloži podatke o strokovni izobrazbi in delovni dobi pri toženi stranki za delavce Č. M., A. D., D. A., S. K., J. M., P. R., A. S., E. Š. in J. V. in se tožeča stranka o tem izjasni. Tako se je tožena stranka o zadnji pripravljalni vlogi tožeče stranke (l. št. 71) izjasnila s svojo pripravljalno vlogo (l. št. 72-73) in sodišče je na seji senata upoštevalo navedbe obeh strank iz teh pripravljalnih vlog.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v Programu reševanja presežnih delavcev z dne 26. 1. 2009 (B2) ni izrecno določeno, kako se upoštevajo tam zapisani kriteriji t.j. delovna uspešnost, izobrazba oz. strokovna usposobljenost in delovna doba pri toženi stranki. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 29. 10. 2009 pojasnila, da je bila delovna doba osnovni in izločilni kriterij, ostala dva, t. j. strokovna izobrazba in delovna doba, pa sta se upoštevala le v primeru enake delovne uspešnosti. Enako je izpovedala priča L. M.. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz pregleda delovne uspešnosti delavcev za obdobje od 1. 1. 2008 do 20. 1. 2009 v oddelku ... izhaja, da je bilo več delavcev ocenjenih po kriteriju delovna uspešnost slabše kot tožnik. Nadalje je ugotovilo, da je zaposlitev obdržalo vsaj pet delavcev, ki so imeli nižjo oceno delovne uspešnosti kot tožnik, ker so po ostalih dveh kriterijih, t.j. izobrazba in delovna doba, zbrali višjo oceno. Ugotovilo je, da bi moral tožnik obdržati zaposlitev vsaj v primerjavi z Č. M. tudi v primeru, če bi tožena stranka upoštevala tudi kriterija izobrazbe in delovne dobe, saj bi tožnik v tem primeru zbral 8,65 točk, Č. M. pa 8,52 točk. Na podlagi navedenega je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka pri določitvi presežnih delavcev ni ravnala skladno s programom in je tožnika neutemeljeno opredelila kot presežnega delavca, zaradi česar je podana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita, pravilna. Tožena stranka se ni držala enotnega pravila pri določitvi presežnih delavcev, ocena delovne uspešnosti ni bila prvi in izločilni kriterij, kot je zatrjevala tožena stranka in je izpovedala priča L. M.. Tožnik bi moral obdržati zaposlitev ne glede na to, na kakšen način bi se kriteriji uporabili.

Ker je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka tožniku neutemeljeno redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je odpoved razveljavilo in posledično ugodilo tožnikovemu reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku. Glede na pravilno določitev sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo tožene stranke in skladno s 353. členom ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških temelji na 1. odstavku 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena istega zakona, saj tožena stranka s pritožbo ni uspela in tako sama krije svoje stroške pritožbe.