Jedro

Pri odločanju o začasni odredbi spada vprašanje aktivne in pasivne legitimacije v vprašanje verjetnosti obstoja terjatve.

V času sklepanja pogodbe, iz katere izvira vtoževana denarna terjatev, obratovalnica ni bila pravna oseba, zato je kot pogodbena in pravdna stranka lahko nastopal le imetnik obratovalnice, fizična oseba. Tako je treba tudi razumeti označbo tožene stranke v tožbi, čeprav je imenu pridano ime obratovalnice.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke proti sklepu, s katerim je izdalo začasno odredbo, s katero je prepovedalo L. V. odtujitev in obremenitev 1/2 nepremičnin na parcelni št. 85 sadovnjak in parc. št. 123 stanovanjska hiša k.o. D., vpisani v zemljiški knjigi Temeljnega sodišča v x, enota v y pod vl. št. 218 in odredilo, da se zaznamba te prepovedi vpiše v zemljiško knjigo.

Proti takemu sklepu je tožena stranka pravočasno vložila pritožbo iz vseh treh pritožbenih razlogov iz 1. odst. 353. čl. ZPP. V pritožbi ugovarja pasivni legitimaciji. Pogodbo s tožečo stranko je sklenilo L. in ne L.V. L. kot pravna oseba nima v zemljiški knjigi vknjiženih nobenih nepremičnin. Tožeča stranka ni aktivno legitimirana, ker firma D. ni isti subjekt kot D. L. Ali je nekdo pravni naslednik je treba ugotavljati s sodbo v kontradiktornem postopku. Sodišče ni upoštevalo, da sta se stranki v pogodbi dogovorili, da se v zavarovanje terjatve po kreditni pogodbi da v zastavo premičnine, ne pa nepremičnin.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo v zadostnem obsegu, da je lahko pravilno odločilo o predlagani začasni odredbi. Sodišče druge stopnje se sicer strinja s stališčem pritožnika, da se o tem, ali je določen subjekt pravni naslednik drugega subjekta oziroma v konkretnem primeru o aktivni legitimaciji tožeče stranke, odloča s sodbo v kontradiktornem postopku. Toda sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom o aktivni legitimaciji D. tudi ni dokončno odločilo, saj je z izpodbijanim sklepom odločilo le o začasni odredbi. Začasna odredba pa je le sredstvo začasnega zavarovanja terjatve, s katero se le zavaruje določeno dejansko stanje. Z njo se ne odloča meritorno. V postopku zavarovanja terjatve vprašanje aktivne in pasivne legitimacije spada v okvir vprašanja verjetnosti obstoja terjatve, ki je eden izmed pogojev za izdajo začasne odredbe.

V tem smislu je sodišče prve stopnje tudi sklepalo o aktivni legitimaciji tožeče stranke D. Na podlagi doslej navedenih dejstev in predloženih dokazov (izpiska iz sodnega registra) je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da je izkazana verjetnost obstoja aktivne legitimacije D. Dokončno pa bo o vprašanju aktivne legitimacije te pravne osebe moralo odločiti v pravdnem postopku, kjer bosta obe pravdni stranki še imeli dovolj možnosti zatrjevati in dokazovati vsa za pravilno odločitev relevantna dejstva.

S pritožbenimi trditvami o pomanjkanju pasivne legitimacije tožena stranka pravzaprav zatrjuje, da je sodišče z začasno odredbo dovolilo zavarovanje terjatve na nepremičninah, ki niso last dolžnika. Na podlagi doslej predloženih listin (kreditne pogodbe in drugih pogodb) izhaja, da je pogodbo s tožečo stranko sklenil L. V. kot imetnik obratovalnice L. Obratovalnica po predpisih, ki so veljali v času sklepanja sporne pogodbe, ni imela lastnosti pravne osebe in je zato kot pogodbena stranka v takšnem primeru nastopal imetnik obratovalnice. Zato je tudi kot tožena stranka lahko v takem primeru nastopal le imetnik obratovalnice, fizična oseba. Tako je treba tudi razumeti označbo tožene stranke v tožbi, čeprav je k imenu tožene stranke pridano ime obratovalnice L. Zaenkrat je torej verjetno izkazano, da je v tej pravdi tožena stranka L. V. Zato sodišče prve stopnje z začasno odredbo ni posegalo na sredstva, ki ne bi bila dolžnikova sredstva. Tožena stranka pa ima možnost, da tekom postopka dokaže svoje trditve, da je L. pravna oseba.

Sodišče prve stopnje tudi ni prekršilo določb pravdnega niti izvršilnega postopka niti kateregakoli drugega materialnega predpisa, ko je dovolilo začasno odredbo na nepremičninah oz. ko ni upoštevalo, da sta se pravdni stranki s kreditno pogodbo dogovorili, da bo tožena stranka dala v zavarovanje obveznosti iz kreditne pogodbe v zastavo svoje premičnine. Upnik je imel ne glede na vsebino te pogodbe možnost predlagati takšno začasno odredbo, s katero je njegova terjatev najbolj zavarovana. Vsa nadaljnja pritožbena izvajanja o tem, v čigavem interesku in kdo je bil dejanski kupec stroja, pa je stvar nadaljnjega pravdnega postopka in ne stvar postopka v fazi odločanja o začasni odredbi. Začasna odredba je namreč le sredstvo zavarovanja terjatve in bo o vseh spornih vprašanjih odločeno v okviru pravdnega postopka.

Tako se pokaže, da so pritožbeni razlogi neutemeljeni, sodišče druge stopnje pa tudi ni našlo bistvenih kršitev določb pravdnega oziroma izvršilnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, pritožnik pa kršitev pravdnega oz. izvršilnega postopka v pritožbi ni konkretno navedel. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 380. čl. ZPP v zvezi s 14. čl. ZIP).