Jedro

Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v 71. členu ZDSS-1, ki izrecno določa, da se v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj iz socialnega varstva sodne takse ne plačujejo. Pomeni, da v sporih o pravicah iz drugega odstavka 7. člena ZDSS-1, med katere sodi tudi pravica do zdravljenja v tujini in z njim povezani stroški, ni taksne zavezanosti. Stranke v takšnih sporih takse niso dolžne plačevati.

Izrek

Pritožbi se ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se plačilni nalog z dne 24. 6. 2020 odpravi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke zoper plačilni nalog.

2. Zoper sklep je pritožbo vložila tožena stranka iz razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Vztraja pri svojih ugovornih navedbah, da je sodišče takso napačno odmerilo oziroma, da taksna obveznost za pritožbo v tem sporu ni nastala in sodišču predlaga, da plačilni nalog razveljavi. Meni, da je zdravljenje v tujini pod določenimi zakonskimi pogoji, pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. V konkretnem sporu se je odločalo ali je tožnica, kot dedinja po pokojnem, upravičena do povračila stroškov, ki pokojnemu niti njej nikoli niso nastali, saj je stroške zdravljenja plačal Karitas namesto tožene stranke. Citira 71. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1), ki določa, da se v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj iz socialnega varstva sodne takse ne plačujejo. Navaja, da je tožena stranka z odločbo z dne 10. 7. 2018 odločila, da je umrli zavarovanec upravičen do zdravljenja v tujini v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja na podlagi 44.a člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/1992 s spremembami, v nadaljevanju ZZVZZ). Ne strinja se z razlogi sodišča, saj meni, da se je v konkretnem sporu še vedno odločalo o pravici iz socialnega zavarovanja, ne glede na to, da je ta pravica izražena v denarni vrednosti in ne glede na to, da je bila pravica zavarovancu že priznana. Tudi pri odločanju o višini povrnitve sredstev gre po mnenju tožene stranke za odločanje o pravici do zdravljenja v tujini oziroma za odločanje o pravici iz socialnega zavarovanja. Ker gre za odločanje o povrnitvi stroškov zdravljenja in je sporna le še višina povrnitve, je sodišče očitno smatralo, da gre za premoženjski spor, tožena stranka pa meni, da gre kljub temu še vedno za spor iz socialnega zavarovanja. Meni, da ne gre za spor premoženjske narave, saj je višina oziroma obseg pravice neločljivo povezan s temeljem. Sklicuje se tudi na sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 219/2005 z dne 15. 12. 2005. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo.

5. V zadevi je sporno, ali je toženec dolžan plačati sodno takso za pritožbo, ki jo je vložil zoper I., II., III., in VI. točko izreka sodbe opr. št. XI Ps 1012/2019 z dne 2. 3. 2020, s katero je sodišče razsodilo, da se odpravita izpodbijani odločbi tožene stranke z dne 1. 8. 2019 in 6. 3. 2019 (I. točka izreka), da je tožeča stranka upravičena do povračila stroškov pregleda, preiskav in zdravljenja zavarovane osebe v višini 33.508,86 EUR, ki jih je dolžna izplačati tožena stranka (II. točka izreka), da je tožeča stranka v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja upravičena do povračila potnih stroškov v višini 98,61 EUR (III. točka izreka) in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1.830,64 EUR (VI. točka izreka). Sodišče prve stopnje mu je namreč izdalo plačilni nalog, zoper katerega je toženec podal ugovor. Ta ugovor pa je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo.

6. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v 71. členu ZDSS-1, ki izrecno določa, da se v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj iz socialnega varstva sodne takse ne plačujejo. Pomeni, da v sporih o pravicah iz drugega odstavka 7. člena ZDSS-1, med katere sodi tudi pravica do zdravljenja v tujini in z njim povezani stroški, ni taksne zavezanosti. Stranke v takšnih sporih takse niso dolžne plačevati.

7. Za takšno dejansko stanje gre tudi v predmetni zadevi, kot pravilno poudarja pritožba. Ne glede na to, da je bila pokojnemu zavarovancu v pravnomočno zaključenem postopku že priznana pravica do zdravljenja v tujini, v tem postopku pa je sporna le višina stroškov zdravljenja, konkretno višina stroškov pregledov, preiskav in zdravljenja pokojne zavarovane osebe ter povrnitev potnih stroškov, je bil plačilni nalog izdan v nasprotju z 71. členom ZDSS-1, tožena stranka pa pozvana k plačilu sodne takse za pritožbo vloženo zoper sodbo z dne 2. 3. 2020. 8. Čeprav se v konkretnem primeru tožbeni zahtevek in spor nanašata na povračilo stroškov zdravljenja v tujini, ne gre za premoženjski spor, temveč za pravico iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Kot pravilno poudarja pritožba, so stroški zdravljenja v tujini in njihova višina bistvo te pravice in neločljivo povezani s samo (formalno) pravico do zdravljenja v tujini. Prav to pa je odločilno za presojo vprašanja, ali gre za spor iz socialnega zavarovanja in plačilo sodne takse glede na dejanski stan iz 71. člena ZDSS-1. Potrebno je namreč upoštevati, da je višina oziroma obseg pravice povezan s temeljem, ki kot celota predstavljata dejansko podlago spora.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani sklep v skladu s 358. členom v zvezi s 3. točko 365. člena spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka.