Jedro

Razlagalna odločba Ustavnega sodišča, izdana v postopku za oceno ustavnosti zakona, ne more biti podlaga za obnovo postopka po določbah 260. člena ZUP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče tožnikovi tožbi delno ugodilo in odločbo tožene stranke z dne 7.11.2002, odpravilo v delu, kolikor se nanaša na 2. točko sklepa Upravne enote L., Izpostave B. z dne 3.9.2002, ter zadevo v tem delu vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v preostalem delu pa je tožbo zavrnilo. Tožena stranka je z odločbo odpravila sklep prvostopnega upravnega organa z dne 3.9.2002 in s sklepom zavrgla predlog za obnovo denacionalizacijskega postopka, končanega z odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 9.2.1999. V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopno sodišče navaja, da je odločitev tožene stranke v delu, kolikor se nanaša na predlog za obnovo postopka, pravilna in zakonita, tožena stranka je zanjo navedla tudi utemeljene razloge, na katere se prvostopno sodišče v celoti sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS). Tožnik je predlagal obnovo postopka iz razlogov po 1. točki in 4. točki 1. odstavka 260. člena ZUP, izkazanost okoliščin pa je utemeljeval z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-130/01-18 z dne 23.5.2002 (Uradni list RS, št. 54/2002). Tudi po presoji prvostopnega sodišča nepravilna razlaga določb, za kar je šlo v primeru, če organi določb 3., 4., 31. in 32. Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 31/93, 65/98, v nadaljevanju ZDen), niso razlagali in uporabili tako, kot je navedlo Ustavno sodišče RS v navedeni odločbi, da jih je treba razlagati, ne predstavlja obnovitvenega razloga po 1. točki 1. odstavka 260. člena ZUP. Strinja se tudi s stališčem tožene stranke, da tudi ne gre za obnovitveni razlog iz 4. točke 1. odstavka 260. člena ZUP, saj ustavno sodišče z navedeno odločbo ni drugače rešilo predhodnega vprašanja. Zato tudi po presoji prvostopnega sodišča tožnik s predlogom za obnovo postopka ne more uspeti. V delu, kolikor se nanaša na odpravo točke 2 prvostopnega sklepa pa je prvostopno sodišče ugotovilo, da je tožena stranka kršila pravila postopka ne le, ker ob odločitvi o odpravi sklepa prvostopnega organa z dne 3.9.2002 ni hkrati zadeve v tem delu vrnila prvostopnemu organu v ponovni postopek ali o zahtevi za izdajo začasne odredbe odločila sama, pač pa za odpravo sklepa v tem delu niti ni navedla razlogov, tako da njene odločitve v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Po vsebini se pritožuje zoper odločitev prvostopnega sodišča v delu, ko se njegova tožba zavrne. Meni, da odločitev prvostopnega sodišča ni pravilna in ni zakonita. Ponovi navedbe iz predloga za obnovo postopka in smiselno tudi tožbene navedbe. Meni, da je z napačno in protiustavno uporabo materialnega prava v konkretnem primeru prvostopno sodišče nedopustno in protiustavno poseglo tudi v z ustavo zavarovane temeljne človekove pravice predlagatelja iz 14. in 22. člena Ustave RS, to je enakost pred zakonom in enako varstvo pravic. Navaja še, da je hkrati s tožbo argumentirano predlagal, da upravno sodišče izda ustrezno začasno odredbo, saj je obstajala nevarnost, da bo sedanji uporabnik oziroma lastnik zemljišča do pravnomočno končanega (obnovljenega) denacionalizacijskega postopka skušal z nepremičnino razpolagati v pravnem prometu. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi tako, da napadeno odločbo tožene stranke spremeni tako, da dovoli obnovo postopka, izda predlagano začasno odredbo, ter v obnovljenem denacionalizacijskem postopku v celoti ugodi denacionalizacijskemu zahtevku ter odloči, da se na zemljišču par.št. 513/1, vpisanem v vl.št. 1045 k.o. B., v izmeri 6152 m2, vzpostavi lastninska pravica v korist pokojne upravičenke J.C., dedinje predmetnega zemljišča oziroma pravice uporabe po pok. F.C. Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča pravilna in zakonita. Razlogi, ki jih navaja izpodbijana sodba so skladni s podatki v upravnih spisih in sodnem spisu ter z določbami predpisov, na katere se prvostopno sodišče sklicuje.

Postopek, ki je bil končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), se lahko obnovi, če je podan kateri od obnovitvenih razlogov, ki so taksativno navedeni v določbah 260. člena ZUP.

Obnovitveni razlog po 1. točki 1. odstavka 260. člena ZUP je podan, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Novo dejstvo ali nov dokaz je torej okoliščina, ki se nanaša na dejansko stanje. Po 4. točki 1. odstavka 260. člena ZUP pa se postopek obnovi, če se odločba organa, ki vodi postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil. ZUP v 1. odstavku 267. člena med drugim določa, da mora biti okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi uveljavljani obnovitveni razlogi niso podani. Pravilno je stališče prvostopnega sodišča, da navedena razlagalna odločba ustavnega sodišča, izdana v postopku za oceno ustavnosti zakona, ne more biti podlaga za obnovo postopka po določbah 260. člena ZUP. Navedena odločba ustavnega sodišča ne pomeni novega dejstva ali dokaza v smislu 1. točke 1. odstavka 260. člena ZUP. Z njo je Ustavno sodišče Republike Slovenije odločilo, katera razlaga spornih določb materialnopravnega predpisa je skladna z ustavo in tako predstavlja ustavnoskladno razlago materialnega predpisa, ki jo je treba upoštevati v nedokončanih denacionalizacijskih postopkih. Okoliščina, da je bila sprejeta spremenjena razlaga dotedanje upravne in sodne prakse pri uporabi navedenih določb ZDen, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča sama zase še ne predstavlja razloga za obnovo postopka. Drugačno razlaganje materialnega predpisa oziroma drugačno pravno naziranje ni razlog za obnovo postopka po 1. točki 1. odstavka 260. člena ZUP, kar je tožniku pravilno pojasnilo tudi prvostopno sodišče. Pravilno je tudi stališče prvostopnega sodišča, da navedena odločba ustavnega sodišča ne pomeni drugačne rešitve kakšnega predhodnega vprašanja iz 4. točke 1. odstavka 260. člena ZUP. Za predhodno vprašanje gre, če je vprašanje samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa (147. člen ZUP).

Razlaga zakona glede vprašanja upravičencev v postopku denacionalizacije, ne predstavlja predhodnega vprašanja v zgoraj navedenem smislu. Upravni organ v postopku ni reševal predhodnega vprašanja, ko je ugotavljal, komu in na kakšni pravni podlagi je bilo odvzeto podržavljeno zemljišče. Tudi vprašanje skladnosti zakona oziroma razlage zakona z ustavo ni predhodno vprašanje, ker ne gre za element dejanskega stanja, temveč za vprašanje uporabe prava. Glede na navedeno so po presoji pritožbenega sodišča pritožbene ugovori neutemeljeni in na drugačno odločitev ne morejo vplivati.

Ker je po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba pravilna in zakonita, pritožbeno sodišče kot neutemeljen zavrača tudi pritožbeni ugovor, da so bile tožniku z izpodbijano sodbo kršene njegove pravice iz 14. in 22. člena Ustave Republike Slovenije.

Izpodbijana sodba prvostopnega sodišča ne temelji na dejanskem stanju, ki bi bilo ugotovljeno v sodnem postopku. Zato pritožbenega razloga iz 3. točke 1. odstavka 72. člena (zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja) ni dopustno uveljavljati (5. odstavek 72. člena ZUS).

V zvezi s tožnikovim predlogom v pritožbi, ki se nanaša na začasno odredbo, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bilo o začasni odredbi, ki jo je tožnik predlagal hkrati s tožbo z dne 24.12.2002, že pravnomočno odločeno. Vrhovno sodišče RS je namreč s sklepom, št. I Up 190/2003 z dne 13.2.2003, zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2413/2002-2 z dne 8.1.2003, s katerim je bila tožnikova zahteva za izdajo začasne odredbe zavrnjena.

Ker ni podan uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.