Jedro

Predmet spora je pravica samostojnega kulturnega delavca do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna. Ker je upravni spor dopusten le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, za spore glede socialnih prejemkov pa je sodno varstvo zagotovljeno pri socialnem sodišču, upravno sodišče ni stvarno pristojno za odločitev v konkretnem sporu, ampak je podana pristojnost socialnega sodišča.

Izrek

I. Upravno sodišče Republike Slovenije ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi.

II. Po pravnomočnosti tega sklepa se zadeva odstopi stvarno pristojnemu Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka s tožbo izpodbija odločbo Ministrstva za kulturo št. 6161-223/2020/12 z dne 22. 12. 2020, s katero je bila vloga tožeče stranke za pridobitev pravice do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna z dne 5. 3. 2020 zavrnjena. Ministrstvo za kulturo navaja 83. člen Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (v nadaljevanju ZUJIK) in drugi odstavek 8. člena Uredbe o samozaposlenih v kulturi (v nadaljevanju Uredba). Določbi določata, da lahko samozaposleni v kulturi zaprosi za pridobitev pravice do plačila prispevkov za socialno varnost za specializiran poklic, s katerim je vpisan v razvid samozaposlenih, če njegovo delo v zadnjih petih letih pomeni izjemen kulturni prispevek oziroma prispevek k razvoju področja, ki ga zajema deficitarni poklic. Upravičenec lahko pravico uveljavlja le pod pogojem, da njegovi dohodki ne presegajo dohodkovnega cenzusa iz 13. člena Uredbe.

2. Upravno sodišče Republike Slovenije ni stvarno pristojno za reševanje tega spora.

3. V upravnem sporu se zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznic oziroma posameznikov (v nadaljnjem besedilu: posameznik) in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil (v nadaljnjem besedilu: organi) na način in po postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo (1. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

4. V obravnavanem primeru je predmet spora pravica samostojnega kulturnega delavca do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna.

5. ZUJIK v 24. členu določa med socialnimi pravicami samozaposlenih v kulturi prispevek za plačilo socialnega in zdravstvenega zavarovanja in republiško priznavalnino. Pravico do plačila prispevkov za socialno zavarovanje nato (ponovno opredeljeno kot socialno pravico) natančneje določa v členih 83. do 88. Iz 83. člena izhaja, da samozaposleni v kulturi lahko zaprosijo za pridobitev te pravice v primerih, ko njihovo delo pomeni izjemen kulturni prispevek ali ko gre za poklice, ki jih je potrebno zaradi kadrovskih potreb v kulturi posebej podpirati, vendar samo pod pogojem, če upravičencu njegov dohodkovni položaj ne zagotavlja normalnih pogojev za delo (85. člen). Dohodkovni položaj oziroma dohodkovni cenzus se ugotavlja na podlagi predložene odločbe o odmeri dohodnine. Tudi na podlagi Uredbe, ki je bila izdana na podlagi 86. člena ZUJIK, lahko samozaposleni v kulturi zaprosi za pridobitev pravice do plačila prispevkov za socialno varnost, ob pogoju, da njegovo delo pomeni izjemen kulturni prispevek ali če njegovo delo pomeni prispevek k razvoju področja, ki zajema deficitaren poklic (prvi in drugi odstavek 8. člena), vse pod pogojem, da njegovi dohodki ne presegajo dohodkovnega cenzusa (12. člen Uredbe). Po 13. členu Uredbe se dohodkovni cenzus za vsako posamezno leto določi na podlagi povprečne bruto plače za 36. plačni razred, v obsegu osnovne plače, iz plačne lestvice, ki je priloga zakona, ki ureja sistem plač v javnem sektorju, za pretekla tri leta, ki se preračuna na letno raven. Preračun se opravi na naslednji način: (vsota 36 bruto plač za pretekla tri leta/3). Višino dohodkovnega cenzusa za posamezno leto objavi ministrstvo najpozneje do konca februarja na spletnih straneh ministrstva.

6. Iz navedenih določb izhaja, da je pravica do plačila prispevkov za socialno zavarovanje opredeljena kot pravica do socialnega prejemka. Za priznanje te pravice je odločilen premoženjski cenzus. Namen plačila prispevkov je reševanje socialne varnosti upravičenca zaradi njegovega slabšega dohodkovnega položaja (ki mu obenem ne omogoča normalnih pogojev za delo).

7. Ker je eden izmed pogojev za pridobitev te pravice tako po določbi 85. člena ZUJIK in 12. člena Uredbe dohodkovni položaj samostojnega kulturnega delavca, gre za spor o socialnem prejemku. O socialnih prejemkih pa je po Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1) pristojno odločati socialno sodišče. 7. člen ZDSS-1 namreč določa pristojnost socialnega sodišča. Med socialnimi spori predvideva tudi spore na področju socialnih prejemkov (5. točka). Med temi so opredeljeni spori o socialnovarstvenih dajatvah (5.a točka) in spori o pravici do socialnih prejemkov iz različnih naslovov, če je njihov namen reševati socialno varnost upravičenca in če je za priznanje pravice do takšnega prejemka odločilen premoženjski status (5.b točka).

8. Ker je upravni spor dopusten le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, za spore glede socialnih prejemkov pa je po 5.b) točki prvega odstavka 7. člena ZDSS-1, sodno varstvo zagotovljeno pri socialnem sodišču, je ugotoviti, da upravno sodišče ni stvarno pristojno za odločitev v konkretnem sporu, ampak je podana pristojnost socialnega sodišča. Tako bo zadeva po pravnomočnosti sklepa odstopljena stvarno pristojnemu Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.