Jedro

Dolžnik utemeljeno ponavlja odločilno ugovorno trditev, da do tožeče stranke nima dolga. Zatrjeval je negativno dejstvo, ki ga ne more dokazati, zato je dokazno breme terjatve prešlo nazaj na upnika. S tem, ko je v ugovoru še dodal, da naj bi mu tožeča stranka dolgovala 233,00 EUR po treh računih, ne pomeni, da se je odpovedal primarni ugovorni trditvi o nasprotovanju terjatvi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se spremeni sklep sodišča prve stopnje tako, da izrek glasi: ″Sklep o izvršbi z dne 22. 6. 2020 se razveljavi.

O zahtevku in stroških bo sodišče odločalo v pravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Celju.″

II. Upnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika. Ugotovilo je, da dejstva, ki jih navaja dolžnik v ugovoru, ne predstavljajo pravno relevantnih dejstev, prav tako ni ponudil dokazov. Zato ugovora ni mogoče šteti za obrazloženega.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo dolžnik brez navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da do tožeče stranke nima dolga, kar zadostuje razlogom za zavrnitev izvršbe, saj kot navaja sodišče v obrazložitvi, če dolžnik izpodbija sklep o izvršbi v delu, v katerem mu je bilo naloženo, da poravna terjatev, mora navesti pravno pomembna dejstva, ki bi pripeljala do zavrnitve zahtevka v pravdi, če bi se izkazala za resnična. Z gornjo trditvijo je zadostil zahtevku po pravno pomembnih dejstvih in je to sodišče spregledalo iz nepojasnjenega razloga, zatorej ga ponovno izpostavlja. Dokaza, da do tožeče stranke nima dolga, ne more predložiti, ker kot dobavitelj ne obstaja, ravno tako posledično dolg ne obstaja.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo po pooblaščenki navaja, da je sodišče pravilno ugotovilo, da dejstva, ki jih navaja dolžnik v ugovoru, ne predstavljajo pravno relevantnih dejstev v smislu ZIZ, prav tako dolžnik za navedbe ni ponudil dokazov.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Naloga sodišča prve stopnje je bila samo preizkusiti obrazloženost ugovora dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. V skladu z drugim odstavkom 61. člena ZIZ se šteje, da je ugovor zoper naložitveni del sklepa o izvršbi obrazložen, če dolžnik navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predlaga dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v ugovoru. Navesti mora pravno pomembna dejstva, ki lahko imajo za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, če se izkažejo za resnična, in predložiti (predlagati) dokaze, s katerimi dokazuje zatrjevana dejstva1. Neobrazložen je lahko samo tak ugovor, ki ne navaja nobenih pravno pomembnih dejstev oziroma ki za trditve ne vsebuje nobenih argumentov in/ali dokazov2. Če je ugovor obrazložen, se trditve strank presojajo v rednem pravdnem postopku.

6. Dolžnik utemeljeno ponavlja odločilno ugovorno trditev, da do tožeče stranke nima dolga. Zatrjeval je negativno dejstvo, ki ga ne more dokazati, zato je dokazno breme terjatve prešlo nazaj na upnika3. S tem, ko je v ugovoru še dodal, da naj bi mu tožeča stranka dolgovala 233,00 EUR po treh računih, ne pomeni, da se je odpovedal primarni ugovorni trditvi o nasprotovanju terjatvi. Zatrjeval je pravno odločilna dejstva, s katerimi bi lahko, če bi se izkazala za resnična, dolžnik dosegel zavrnitev tožbenega zahtevka v pravdi. Ugovor dolžnika je bil obrazložen.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, zmotno je le uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi in spremenilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 62. člena ZIZ (5. alineja 358. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

8. Upnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker ti niso bili potrebni za postopek po prvem odstavku 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, saj z odgovorom ni pripomogel k odločitvi sodišča druge stopnje.

1 Načelno pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 9. 12. 1999. 2 Odločba Ustavnega sodišča Up-854/05-14, sklepi VSL III Ip 5487/2013, I Ip 4311/2014, VSC I Ip 626/2008. 3 Odločba Ustavnega sodišča Up-854/05-14.