Jedro

Z izdanim gradbenim dovoljenjem se ni odločalo o črpanju mineralne vode in ni v ničemer poseglo v razmerje iz koncesijske pogodbe in koncesijske odločbe, saj se gradbeno dovoljenje sploh ne nanaša na vrtino RgS-2/88. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na pravice, ki gredo tožnici kot nosilki vodne pravice po ZV-1, saj te lahko varuje v postopku za podelitev vodne pravice drugemu uporabniku na istem vodnem viru, kršitev pravice do blagovne znamke ... pa v za to namenjenem sodnem postopku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožničino zahtevo za obnovo postopka pridobitve gradbenega dovoljenja št. 351-198/2010 za gradnjo polnilnice mineralne vode. Iz obrazložitve sklepa je razvidno, da je tožnica predlagala obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in da je svoj pravni interes za udeležbo v postopku utemeljevala s sklepom Vlade RS št. 35501-45/2010/20 z dne 3. 2. 2011. Z njim je bil obnovljen postopek, končan z odločbo št. 35501-5/2008/5 z dne 14. 2. 2008 o določitvi koncesionarja A. d.o.o. za rabo vode iz vrtine RgS-2/88, v obsegu, da se vanj vključi tožnico kot stransko udeleženko. Po mnenju upravnega organa navedeni sklep o dovolitvi obnove postopka o podelitvi koncesije nima nobene zveze z izdanim gradbenim dovoljenjem za polnilnico, saj ta predstavlja samostojno pravno celoto. Enako velja za odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 324-02-176/00/4 z dne 21. 6. 2004, na podlagi katere ima tožnica dovoljenje za uporabo vrtine RgS-2/88. Gre za odločbo, ki je bila izdana na podlagi 57. člena Zakona o kmetijstvu. Tudi s to odločbo ni izkazan pravni interes, saj ugotovitve v odločbi nimajo nobene zveze z izdanim gradbenim dovoljenjem. Poleg tega nova polnilnica ni v neposredni zvezi s spori, ki potekajo pred sodišči v zvezi z vrtino RgS-2/88. Na podlagi navedenega je upravni organ štel, da predloga za obnovo postopka ni podala upravičena oseba, zato ga je na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP zavrgel. Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil. Ugotavlja, da gradbeno dovoljenje št. 351-198/2010-8 z dne 29. 3. 2010 ne posega v razmerje iz koncesijske pogodbe in iz odločbe o podelitvi koncesije. Gradbeno dovoljenje se ne nanaša na sporno vrtino RgS-2/88, saj ne iz njega ne iz predloženih projektov ne izhaja, da se polnjenje mineralne vode izvaja iz navedene vrtine. Pravnega interesa ne predstavlja niti okoliščina, da je bila dovoljena obnova postopka o podelitvi koncesije, saj gre za drug postopek, ki z izdajo gradbenega dovoljenja nima nobene povezave. Ker se v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja ni odločalo o črpanju mineralne vode in o dajanju v promet, v tem postopku niso predmet varstva niti pravice industrijske lastnine, zato te okoliščine prav tako ne predstavljajo tožničinega pravnega interesa.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da svoj pravni interes za udeležbo v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za polnilnico mineralne vode izkazuje na podlagi dejstva, da gre v obravnavani zadevi za izdajo gradbenega dovoljenja z namenom izpolnjevanja obveznosti, ki jih je investitor A. d.o.o. prevzel po koncesijski pogodbi z dne 18. 3. 2008, sklenjeni na podlagi odločbe Vlade RS o določitvi koncesionarja z dne 14. 2. 2008. Ker je bil postopek podelitve koncesije s sklepom obnovljen, zaradi česar so zadržani pravni učinki odločbe, na katero se obnova nanaša, je posledično zadržano tudi izvajanje koncesijske pogodbe, ki se izvršuje z izdajo obravnavnega gradbenega dovoljenja. Na podlagi koncesijske pogodbe ima koncesionar dolžnost pridobiti gradbeno in uporabno dovoljenje za polnilnico ter do določenega roka začeti rabiti vodo iz vrtine RgS-2/88 za stekleničenje naravne mineralne vode. Ugotovitev upravnega organa, da se gradbeno dovoljenje ne nanaša na sporno vrtino, je zato zmotna. Na zmotnost takega stališča pa kaže tudi dejstvo, da je bilo izdano tudi gradbeno dovoljenje za cevovod od vrtine RgS-2/88 do sporne polnilnice, kar pa tudi pomeni, da je napačna ugotovitev, da se lahko mineralna voda črpa tudi iz druge vrtine. Poudarja, da se pravna korist iz 43. člena ZUP nanaša na vsakršno pravno korist ne glede na to, iz katerega predpisa ali dokazila ta izhaja. Tožnica se sklicuje na pravice, ki ji gredo kot zainteresirani nosilki vodne pravice po Zakonu o vodah (v nadaljevanju ZV-1), na pravico do blagovne znamke po Zakonu o industrijski lastnini in na stvarne pravice iz Stvarnopravnega zakonika, v katere se posega pri rabi spornega objekta. Meni še, da izkazuje pravni interes tudi zato, ker utegne raba vode iz omenjene vrtine preko polnilnice, ki je predmet gradbenega dovoljenja, vplivati na stanje hidravlično povezanega vodnega telesa, ki ga izkorišča sama v okviru rabe vode iz ostalih vrtin, za katere ima koncesijo. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Prizadeta stranka A. d.o.o. v odgovoru na tožbo obrazloženo zavrača tožbene očitke. Med drugim navaja, da je bila s sodbo celjskega oddelka Upravnega sodišča IV U 51/2011 z dne 19. 6. 2012 odpravljena odločba Vlade RS št. 35501-45/2010/20 z dne 3. 2. 2011 o dovolitvi obnove postopka podelitve koncesije in zadeva vrnjena v ponovni postopek. S tem je odpadla pravna podlaga, s katero je tožnica sicer neutemeljeno zatrjevala in izkazovala svoj pravni interes. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne in zahteva povračilo stroškov tega postopka.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se v celoti strinja z razlogi upravnih aktov obeh stopenj, s katerimi sta organa utemeljila, da tožnica s svojimi navedbami ne zatrjuje pravic oz. pravnih interesov, ki jih je mogoče varovati v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja, zaradi česar je pravilna tudi presoja, da ni izkazala pravnega interesa za udeležbo v postopku in s tem ne obnovitvenega razloga iz 9. točke 260. člena ZUP. Na te razloge se sodišče sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede na tožbene navedbe še dodaja: Po 9. točki 260. člena ZUP se postopek obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Po prvem odstavku 43. členu ZUP se ima pravico udeleževati postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes; tega izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec). Po drugem odstavku istega člena pa je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. V skladu z določbo 265. člena ZUP mora stranka v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog. Če okoliščina, na katero se predlog opira, ni verjetno izkazana, organ s sklepom zavrže predlog (2. odstavek 267. člena ZUP). Navedeno pomeni, da mora predlagatelj v predlogu za obnovo postopka izkazati okoliščine, s katerimi utemeljuje svoj pravni interes, ki je moral obstajati že v času vodenja prvega postopka in zaradi katerega bi moral biti v njem udeležen kot stranski udeleženec.

Med strankama ni sporno, da je bil postopek, katerega obnova je predlagana, končan z gradbenim dovoljenjem z dne 29. 3. 2010, ki je, kot izhaja iz predloženih upravnih spisov, postalo pravnomočno 30. 3. 2010. Dejstvo, na katerega se sklicuje tožnica v prid zatrjevanemu pravnemu interesu, in sicer na sklep Vlade RS z dne 3. 2. 2011 o obnovi postopka podelitve koncesije, je torej nastopilo šele po izdaji gradbenega dovoljenja. Navedenega sklepa zato ni mogoče šteti za okoliščino, ki je obstajala v času vodenja postopka za izdajo gradbenega dovoljenja, zato z njo ni mogoče utemeljevati pravnega interesa za udeležbo v postopku. Poleg tega sodišče po vpogledu v U vpisnik za zadevo IV U 51/2011 ugotavlja, da drži navedba prizadete stranke v odgovoru na tožbo, da je sodišče s sodbo z dne 19. 6. 2012 odločbo Vlade RS št. 35501-45/2010/20 z dne 3. 2. 2011, s katero je bilo odločeno, da se postopek v upravni zadevi postopka podelitve koncesije, ki je bil končan z odločbo Vlade z dne 14. 2. 2008 za rabo vode iz vrtine RgS-2/88 obnovi, odpravilo in vrnilo zadevo toženki v ponovni postopek. To pomeni, da navedena podlaga za zatrjevanje tožničinega pravnega interesa ni le prepozna, ampak je z navedeno odločitvijo sodišča v celoti odpadla.

Kot je razvidno iz omenjenih določb 43. člena ZUP, lahko pravico do udeležbe v postopku uspešno uveljavlja le oseba, ki zatrjuje in izkaže, da vstopa v postopek zaradi varstva svoje (osebne) koristi, ki temelji na materialnem predpisu – ta je tisti, ki določa, ali ima kdo kakšno pravno korist (interes) v upravni zadevi, o kateri se odloča v upravnem postopku. Le tak, torej pravni, interes je relevanten za to, da se osebi prizna status stranskega udeleženca. Pogoj je izpolnjen v primeru, če ji kateri od predpisov tak status za konkretni postopek izrecno priznava, kot tudi v primeru, če iz vsebine predpisa izhaja, da je njena udeležba v obravnavanem postopku potrebna, da z njo prepreči morebitni poseg v svoj pravno varovani položaj. To pomeni, da je treba pri presoji, ali ima oseba pravico udeleževati se postopka, upoštevati, ali je konkretni upravni postopek po svoji vsebini tak, da je v njem sploh mogoče uresničiti varstvo zatrjevanih pravic in pravnih koristi.

Zato ne drži, da za udeležbo zadostuje vsakršna pravna korist, torej tudi tista, ki je v konkretnem upravnem postopku sploh ni mogoče varovati. Tožnica bi zato morala izkazati obstoj na materialnem predpisu temelječe osebne koristi, v katere je lahko poseženo z gradnjo, za katero se je vodil postopek izdaje gradbenega dovoljenja. To iz tožbenih navedb ne izhaja, saj zgolj sklicevanje na odločbo o podelitvi koncesije investitorju, njegovi obveznosti iz sklenjene koncesijske pogodbe, in sicer da mora v postavljenem roku pridobiti gradbeno dovoljenje za polnilnico, temu pogoju ne zadosti.

V skladu s 6. točko prvega odstavka 2. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) je gradbeno dovoljenje odločba, s katero pristojni upravni organ dovoli gradnjo in s katero določi konkretne pogoje, ki jih je treba pri gradnji upoštevati. Ne iz tega ne iz 66. člena ZGO-1, ki določa pogoje za izdajo gradbenega dovoljenja, ni razvidno, da bi bile okoliščine, zaradi katerih investitor namerava graditi in zaradi česar je vložil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja, pravno pomembne za vodenje in odločanje v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja.

Kot je ugotovil upravni organ druge stopnje, se z izdanim gradbenim dovoljenjem ni odločalo o črpanju mineralne vode in ni v ničemer poseglo v razmerje iz koncesijske pogodbe in koncesijske odločbe, saj se gradbeno dovoljenje sploh ne nanaša na vrtino RgS-2/88. Iz njega in predloženih projektov namreč ne izhaja, da bi se polnjenje mineralne vode izvajalo iz te vrtine. Navedeno tožnica sicer izpodbija s trditvijo, da naj bi se gradbeno dovoljenje nanašalo na omenjeno vrtino, ker da se sporna polnilnica lahko uporablja zgolj za polnjenje mineralne vode iz nje. Gre za nerelevantne navedbe, saj tožnica ne upošteva, da se v postopku ni odločalo o tem – kaj takega ne izhaja niti iz gradbenega dovoljenja –, katera oz. od kje načrpana voda se bo polnila v načrtovanem objektu, niti pod kakšno blagovno znamko se bo ta v nadaljevanju prodajala.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje na pravice, ki gredo tožnici kot nosilki vodne pravice po ZV-1, saj te lahko varuje v postopku za podelitev vodne pravice drugemu uporabniku na istem vodnem viru, kršitev pravice do blagovne znamke ... pa v za to namenjenem sodnem postopku. Prav tako iz tožbe ni razvidno, v katero tožničino stvarno pravico naj bi bilo v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja lahko poseženo. S tem ko tožnica trdi, da koncesijska odločba in pogodba posegata v njene pravice in pravne koristi, ki jih uveljavlja že v predlogu za obnovo koncesijskega postopka, in ko navaja okoliščine, na podlagi katerih meni, da investitor A. d.o.o. ni upravičen do koncesije za rabo podzemne vode iz vrtine RgS-2/88 (ker nima v posesti vodnjaka za črpanje, saj ga uporablja tožnica), ne zatrjuje pravne koristi, ki jo lahko varuje v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja, ampak le dejanski interes, da do gradnje sporne polnilnice ne pride.

Ker niti iz ostalih tožbenih navedb ne izhaja, da tožnica z njimi zatrjuje pravne koristi, zaradi varstva katere bi ji bilo treba omogočiti udeležbo v obravnavanem postopku, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Glede na navedeno prizadeta stranka ni upravičena do povračila stroškov tega postopka, ki jih je priglasila v odgovoru na tožbo.